Jedro

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da ZVPot ni sprejemljivo razlagati tako, da zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva. SEU je že izreklo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo 93/13, in da morebitna višja raven varstva, zagotovljena s tem zakonom, ne posega v določbe Pogodbe o delovanju EU. Prvi odstavek 3. člena in 8. člen Direktive 93/138 tako ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, po kateri je pogodbeni pogoj, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, nepošten, ne da bi bilo treba preveriti dobro vero ponudnika storitve. Alternativno našteti pogoji v prvem odstavku 24. člena ZVPot in namen zakonodajalca, ki je bil v zagotovitvi čim bolj učinkovitega varstva potrošnikov, dajeta dovolj opore za sklepanje, da je bil obseg varstva v ZVPot širši kot po Direktivi 13/93. Banka je morala vedeti, da se tečajno razmerje v dolgoročnem pogodbenem razmerju lahko znatno spremeni in da ima lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Lahko se je zavedala potencialno škodljivih posledic za tožnika. Ni odločilno, ali se jih je tudi dejansko zavedala in ali si jih je želela.

Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi, da razume dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in da mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Pojasnilo, ki je bilo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi dano tožnikom, ni bilo zadostno. Toženka je sicer tožnikom povedala, da lahko kredit zaradi spremenljivk postane zelo drag, vendar pa ni ugotovljeno, da bi toženka tožnike opozorila, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride in da se to lahko odrazi tako v nezanemarljivi spremembi višine posameznega obroka kot tudi v bistveno višji ceni kredita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da sta pogodba o deviznem stanovanjskem kreditu št. 000 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 16. 7. 2007 v notarskem zapisu notarke A. A. SV 743/2007 nična.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnikom povrniti stroške postopka v višini 4.287,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 879,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o deviznem stanovanjskem kreditu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 16. 7. 2007 v notarskem zapisu notarke A. A. SV 743/2007 (I. točka izreka). Tožnikom je naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožniki v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Če je sodišče menilo, da dokazni predlogi za zaslišanje prič B. B. in C. C. in za vpogled v spisa In 333/2014 in In 556/2015 niso bili dovolj substancirani, bi moralo tožnike v okviru materialno procesnega vodstva na to opozoriti. Enako velja za zavrnitev dokaznega predloga z opravo poizvedb pri Banki Slovenije. Tožniki niso mogli vedeti, da sodišče ne bo opravilo predlaganih poizvedb.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske oziroma finančne stroke. Dokazni predlog je bil usmerjen v dokazovanje okoliščin ob sklenitvi pogodbe in okoliščin, povezanih s tveganji in nepoštenostjo pogojev v smislu sorazmernosti tveganj, vključno s spremembo plačilne obveznosti zaradi spremembe tečaja in vpliv spremembe tečaja na višino neodplačanega dela kredita. Izvedenec bi lahko naredil analizo kredita, gibanja vrednosti mesečne obveznosti glede na plačilno valuto in vpliv na mesečno obveznost tožnikov. Z navedenim je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Neutemeljen je očitek, da tožniki niso navedli, kaj dokazujejo z amortizacijskim načrtom in podatkih o mesečnih obrokih posojila. Splošno znano je, da posojilna pogodba vsebuje amortizacijski načrt, tj. načrt odplačevanja posojila, iz katerih so razvidne anuitete, obresti, razdolžnina in ostanki dolga po posameznih plačilih. Ker se stranka ne more seznaniti z gibanjem višine anuitete, neizdelava amortizacijskega načrta pomeni zavajanje stranke o višini obveznosti. V primeru spremembe obrestne mere oziroma tečaja bi moral biti izdelan nov amortizacijski načrt, s katerim bi morala biti stranka seznanjena. Gre za pomembno dejstvo, ki kaže na ničnost spornih pogodb in njihovo neskladje z drugim odstavkom 7. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK).

Ne drži, da tožniki niso predlagali drugih dokazov glede pojasnilne dolžnosti banke. Dokazno breme o tem je sicer na toženki. Tožniki so predlagali soočenje tožnikov s pričo D. D., a se sodišče o tem ni izreklo.

Zmotno je stališče, da se sodišče ni dolžno opredeliti o trditvah tožnikov, ki temeljijo na tuji sodni praksi, pravnih in ekonomskih mnenjih in dokumentih tujih bank. Sodna praksa Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in drugih sodišč je pomembna za razlago Direktive Sveta 93/13/EU o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktive 13/93), ki jo je treba uporabiti v obravnavani zadevi.

Neenotna ni le praksa višjih sodišč, ampak tudi Vrhovnega sodišča. Napačno je stališče, da ni podana kršitev 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in da niso izpolnjeni pogoji iz 86. člena OZ. Dokazna ocena o veljavnosti pogodbe mora biti izvedena z vidika konkretnega posla, sodišče pa je pojasnilno dolžnost banke razlagalo posplošeno. Razlogi v 23. točki obrazložitve se ne nanašajo na tožbene navedbe. Enako velja za odgovor na domnevno trditev, da bi morala imeti vrednost kredita na dan sklepanja oziroma ob izplačilu in na dan vrnitve enako kupno moč v domači valuti.

Zmotna je ugotovitev, da mnenja ekonomistov niso pomembna. Prav stroka je bila tista, ki je bankam odsvetovala ponujanje kreditov. Banka Slovenije je to storila že v letu 2006. Kot strokovnjaki s svojega področja so banke morale poznati, kakšna tveganja prevzemajo posojilodajalci in jih zato sploh ne bi smeli ponujati. Potrošnik je bil šibkejša stranka in tveganj, povezanih z referenčno obrestno mero švicarske banke, ni mogel poznati. Tožniki so pojasnili, v kakšnih okoliščinah je prišlo do podpisa pogodbe. Banka je kredit v CHF ponujala kot najugodnejši kredit. Izpovedba D. D., da je banka ponujala kredite v EUR, ni resnična. Tudi priča E. E. ni zanikal, da so se krediti oglaševali; povedal je le, da se ne spomni. Če banka kreditov ne bi ponujala, se stranka zanje ne bi mogla odločiti. Poleg tega je priča E. E. povedala, da je Banka X. pričela dajati kredite v CHF, da ne bi izgubila komitentov. Povedal je, da pred in ob sklepanju pogodbe ni bil v kontaktu s tožnikoma, zato jima on ni mogel dati informacij o kreditu. Glede tretje tožnice ni znal povedati, v katerem obdobju je bila pri njem. Nič od tega, kar je povedala D. D., ne drži. Ne drži, da priča nima interesa za izid postopka. Toženka je še vedno njena delodajalka. Podpis na pogodbi še ne dokazuje, da je bil podpisnik v neposrednem stiku s kreditojemalcem. Vsi trije tožniki so povedali, da so bili v stiku le z F. F. in z E. E. Ne ob sklenitvi pogodbe ne med njenim izvajanjem niso dobili nobenih informacij tveganjih, o stanju kredita ali čem drugem. Banka niti po odstopu od pogodbe ni hotela sodelovati s tožniki, jim dati podatkov o stanju kredita in sodelovati pri prodaji nepremičnine. Dokazna ocena v sodbi je pristranska in izključno v prid toženki. Pogodba je bila napisana vnaprej; pogoje je določila toženka; toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti. Zaradi razhajanj med izpovedbami tožnikov in priče D. D. bi moralo sodišče opraviti soočenje. Priča je celo povedala, da je bil narejen amortizacijski načrt, a navedeno ne drži. V nasprotnem primeru bi bil priložen kreditu in izročen tožnikom. V izpovedbi se je zapletala. Ko je govorila o tožniku, je povedala, da ga pozna, a potem le vrinila besedo, da zaradi drugih okoliščin. Glede tretje tožnice je povedala, da je bila v stiku le z njo, a hkrati tudi, da s stranko opravi več razgovorov. V njeni izpovedbi je toliko neskladij, da ji sodišče ne bi smelo verjeti. Zmoten je zato zaključek, da je toženka opravila svojo pojasnilno dolžnost. Nekorektna je ugotovitev v sodbi, da bi tožniki lahko predčasno poravnali svojo kreditno obveznost. Za tako ravnanje mora imeti kreditojemalec na razpolago potrebna sredstva. Z vpogledom v izvršilni spis so tožniki želeli dokazati, da je bilo stanovanje, s katerim je bil zavarovan kredit, prodano, a kupnina še zdaleč ni zadoščala za poplačilo kredita.

Napačno je stališče, da je vsebina pogodbe jasna in razumljiva. Tožniki so pismeni, a nimajo ekonomskega znanja, da bi lahko presojali pomen pogodbe in njene posledice. Okoliščin, ki vplivajo na kreditojemalčevo zmožnost vračila posojila, je veliko, a niso (vse) povezane z naravo pogodbe in njeno tveganostjo zaradi pogodbenih pogojev. Ta tveganja je sodišče kljub temu, da je banka na svojem področju profesionalec, prevalilo na tožnike. Banka ve, kakšna je razlika med obrestno mero, vezano na LIBOR, in obrestno mero, vezano na EURIBOR, tožnikom pa to ni poznano. Priča E. E. na zaslišanju ni znal konkretno odgovoriti na vprašanje o razliki med navedenima obrestnima merama in odkazal na strokovne službe, povedal pa je, da je po njegovem mnenju ob nižji obrestni meri obrok nižji in je zato sklenjeni kredit ugodnejši. Če oseba, ki je podpisana na pogodbi, ni znala odgovoriti na vprašanje, kako naj bi navedeno razliko poznali tožniki.

Toženka ni trdila, niti predložila dokaza, da je pojasnilno dolžnost namesto banke opravila notarka. Pogodba nasprotuje 7. členu ZPotK, veljavnem ob sklenitvi pogodbe, in 23. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), kot izhaja iz odločbe VSL II Cp 1591/2020. K presoji nepoštenega pogoja zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank bi lahko pripomogla izvedba dokaza z izvedencem.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožniki uveljavljajo ničnost kreditne pogodbe in notarskega zapisa, ki so ju sklenili prvi tožnik kot kreditojemalec, druga toženka kot solidarna porokinja in hipotekarna dolžnica ter tretja tožnica kot solidarna porokinja in toženka kot kreditojemalka in hipotekarna upnica. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je bila pogodba sklenjena 16. 7. 2007, da je bilo dogovorjeno posojilo v višini 123.500 CHF in vračilo v 240 mesečnih anuitetah in da je toženka februarja 2014 odstopila od pogodbe.

6. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na stališčih, (1) da je v skladu s 23. in 24. členom ZVPot dopustna le presoja poštenosti pogodbenih pogojev, ki niso jasni, (2) da mora biti pojasnilo tako, da je bil povprečen potrošnik zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogoja za njegove pogodbene obveznosti, da mora biti ustno in da morajo biti posredovane informacije resnične in popolne in se morajo nanašati na vse relevantne okoliščine posla, (3) da je dokazno breme glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti pri kreditodajalcu, (4) da je pogodbeni pogoj nepošten, če toženka ni ravnala v dobri veri in če je podano znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank, (5) da je bila toženka ob sklepanju pogodbe v dobri veri, če je kot strokovnjak lahko predvidela, da se tveganje tožnikov dolgoročno ne bo realiziralo v njihovo korist. 7. Zaključek, da je toženka ustrezno predstavila tveganja kredita in s tem izpolnila pojasnilno dolžnost, temelji na ugotovitvah, - da je pri sklepanju pogodbe sodelovala D. D., ne pa tudi F. F. (njenega podpisa ni na pogodbi, prepričljiva izpovedba D. D.), - da je bilo tožnikom pojasnjeno, katere so ključne značilnosti kredita v CHF, kaj pomeni valutno tveganje, kaj je LIBOR, kako se lahko spremenita obrok kredita in celotna obveznost, da so toženkini zaposleni tožnike opozorili so na tržno tveganje in da lahko kredit zaradi spremenljivk postane zelo drag, - da so jim ponudili obe kreditni možnosti, - da jim ni bilo dano zagotovilo, da se tečaj ne bo bistveno spremenil in da kredit ni tvegan, - da ni realno pričakovanje, da se tečaj v 20 letih ne bo spremenil, - da so se zneski v EUR od sklenitve pogodbe do 21. 2. 2014 ves čas spreminjali, - da so podpisali izjavo o seznanjenosti s tveganji,1 - da so z opustitvijo zahteve po konverziji konkludentno pokazali, da je ne želijo in da so sprejeli večjo volatilnost mesečne in celotne obveznosti, da so bila valutna tveganja splošno znano dejstvo, - da so se glede na prejete informacije morali in mogli zavedati možnosti znatnega zvišanja obrokov v EUR, če so tveganje podcenili, pa ne pomeni, da z njim niso bili seznanjeni, - da se je tožnik odločil za izbrani kredit zaradi ugodnosti v obrestni meri in bil za to ugodnost pripravljen prevzeti valutno tveganje.

8. O toženkini dobrovernosti je sodišče sklepalo na podlagi ugotovitev, da je tožnikoma dala ustrezna ustna in pisna pojasnila, da je sprejela ukrepe za uravnoteženje tveganje, da se je dogovorila za možnost predčasnega odplačila, in da ob sklenitvi pogodbe ni imela informacij o gibanju tečaja v odplačilni dobi, iz grafov pa ni mogoče razbrati ustaljenih ciklov. Ker so bila tveganja, prevzeta s pogodbo, porazdeljena med stranki, ker je bila negotovost na obeh straneh in ker sprejeta kreditna opcija ni bila inherentno slaba, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni bilo podano znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

9. Sodišče prve stopnje se je oprlo na ob izdaji sodbe izoblikovana stališča Vrhovnega sodišča o vsebini relevantnih določb Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) v luči 3. člena Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13). Po izdaji sodbe je Ustavno sodišče sprejelo več odločb, v katerih je zavzelo stališča o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov.2 Njegove odločbe so obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZustS). Sodišča zavezujejo tudi njihovi razlogi.3 Dodatne vidike z vidika relevantnih določb Direktive 93/13 je podalo tudi SEU,4 čigar stališča je sodišče dolžno upoštevati v luči načela lojalne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PEU).5 V luči teh odločitev je Vrhovno sodišče nedavno nadgradilo stališča, zavzeta v odločbah, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.6 Ob upoštevanju stališč SEU in US RS so materialnopravna gledišča v izpodbijani sodbi v več vidikih zmotna.

10. Po 23. člen ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Po prvem odstavku 3. člena Direktive velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev (6. člen Direktive 93/13).

11. Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da ZVPot ni sprejemljivo razlagati tako, da zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva. SEU je že izreklo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo 93/13, in da morebitna višja raven varstva, zagotovljena s tem zakonom, ne posega v določbe Pogodbe o delovanju EU.7 Prvi odstavek 3. člena in 8. člen Direktive 93/138 tako ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, po kateri je pogodbeni pogoj, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, nepošten, ne da bi bilo treba preveriti dobro vero ponudnika storitve. Alternativno našteti pogoji v prvem odstavku 24. člena ZVPot in namen zakonodajalca, ki je bil v zagotovitvi čim bolj učinkovitega varstva potrošnikov, dajeta dovolj opore za sklepanje, da je bil obseg varstva v ZVPot širši kot po Direktivi 13/93.9 Pogodbeni pogoj je torej nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot. Za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja tako ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpostavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Zadostuje, da pogodbeni pogoj bodisi povzroča znatno neravnotežje bodisi je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem.

12. Izhajajoč iz 24. člena ZVPot preglednost pogodbenega pogoja10 ni predpostavka, katere neizpolnitev preprečuje presojo, ali gre za enega od v njem naštetih primerov nepoštenih pogojev. Je sestavni del presoje, ali je s pogojem povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), in/ali presoje, ali je pogoj skladen z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

13. Neločljiv sestavni del kreditne pogodbe, v kateri je obveznost vračila določena v drugi valuti od valute, v kateri potrošnik prejema dohodke, ali obračunsko vezana na tako valuto,11 je valutno tveganje. Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, je bilo v celoti preneseno na kreditojemalca. Taka pogodba je dopustna, a pod pogojem, da jo je kreditojemalec zavestno sprejel. Kot je navedlo VS RS v sodbi II Ips 8/2022, kredit v tuji valuti "v sebi skriva specifično lastnost - potencialno ekstremistično (znatno) razsežnost predmeta obveznosti". Ali se bo pogodba izkazala za odlično ali pogubno odločitev ali za nekaj vmes, je odvisno od nenapovedljivih dogodkov. Poleg tega ima za kreditojemalca lahko daljnosežne (usodne) posledice (krediti so praviloma zavarovani s hipoteko) že znaten padec domače valute v obdobju, krajšem od ročnosti kredita, in ga ne more pokriti, čeprav bi se oziroma se bo (morda) na dolgi rok celo izkazalo (na primer ko zapade zadnji obrok), da je bila odločitev o kreditiranju v CHF ekonomsko smotrnejša. Te značilnosti kredita so osebi, ki pretežno plačuje v svoji domači valuti, na prvi pogled težje dojemljive in hkrati zastrte z ugodnejšo obrestno mero.

14. Stališča SEU temeljijo na domnevi, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.12 Od poklicnega dajalca kredita se na drugi strani pričakuje, da ima strokovno znanje in védenje o mogočih nihanjih menjalnih tečajev. Ne gre za védenje, kdaj in za koliko se bodo tečaji spremenili, ampak za védenje, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Da bi potrošniku zagotovili enako raven obveščenosti, mu je banka dolžna podati pojasnila o navedenih bistvenih lastnostih kredita v tuji valuti. Kombinacija izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine valutnega tveganja in neenakomerna porazdelitev tega tveganja med pogodbeni stranki lahko povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank.13

15. Opustitev pojasnila o bistvenih lastnostih kredita v tuji valuti utemeljuje tudi sklep o kreditodajalkinem nedobrovernem ravnanju. Banka je morala vedeti, da se tečajno razmerje v dolgoročnem pogodbenem razmerju lahko znatno spremeni in da ima lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Lahko se je zavedala potencialno škodljivih posledic za tožnika. Ni odločilno, ali se jih je tudi dejansko zavedala in ali si jih je želela. Upoštevanje morebitne nevednosti (in njeno nesankcioniranje) bi oviralo vzpostavitev dejanskega ravnovesja v pogodbenih položajih strank in bi bilo zato v nasprotju s ciljem Direktive 13/93.14 Tako objektivizirano merilo dobre vere utemeljujejo tudi okoliščine, (1) da dolgoročni krediti pogosto služijo zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine (tak je tudi obravnavani primer); (2) da je šlo za neobičajno, nepredvidljivo in neomejeno tveganje za stanovanjski kredit, ki ga (v nasprotju z banko) kreditojemalci niso mogli ovrednotiti in obvladati, in (3) da se kredit odplačuje s tekočimi prihodki družine v domači valuti, kar ogroža njen socialni položaj in možnost osebnostnega razvoja njenih članov.15

16. Ugotovitve, na katerih temelji stališče izpodbijane sodbe o toženkini dobri veri in neizkazanem znatnem neravnotežju v pravicah in obveznostih pogodbenih strank,16 tako ne zadostujejo za tak zaključek. Za presojo poštenosti spornih kreditnih pogodb je ključno, ali je toženka razkrila tožnikom njune bistvene značilnosti, ki izvirajo iz dejstva, da je kreditojemalčeva obveznost odvisna od vsakokratnega razmerja med CHF in valuto, v kateri prejema dohodke.

17. Ustavno sodišče je v vseh odločitvah, povezanih z zahtevki za ničnost kreditnih pogodb, vezanih na CHF, zavzelo stališče, da ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi, da razume dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in da mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Ne zadostuje abstraktno zavedanje tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, ampak da se je moral in mogel zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njegovih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Način, na katerega kreditodajalec izvede zahtevano pojasnilo, ni določen, vendar pa mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na višino obrokov. Izrecno je navedlo, da za presojo o izpolnjenosti te obveznosti ni pomembno, koliko razgovorov je bilo opravljenih pred sklenitvijo pogodbe, niti koliko časa je imel kreditojemalec na razpolago za razmislek; ni pomemben obseg informacij, če so temeljile na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ves čas trajanja pogodbe ostalo stabilno; ne zadostujejo vedenje, da plače ne prejema v tuji valuti, dejstvo, da je že prej sklenil drug kredit v tuji valuti, obstoj izraza tveganje v pogodbi, (grafična) predstavitev preteklega gibanja tečajnega razmerja, predstavitev alternativne kreditne ponudbe, podpis izjave o abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja, možnost konverzije pogodbe, odsotnost izrecnih (zavajajočih) zagotovil s strani banke in opozorilo na možnost spreminjanja anuitete in glavnice zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, ne da bi bila ponazorjena materializacija tovrstnega tveganja.17

18. Pojasnilo, ki je bilo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi dano tožnikom, ni bilo zadostno. Kot je ugotovljeno v sodbi, je toženka sicer tožnikom povedala, da lahko kredit zaradi spremenljivk postane zelo drag, vendar pa ni ugotovljeno, da bi toženka tožnike opozorila, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride in da se to lahko odrazi tako v nezanemarljivi spremembi višine posameznega obroka kot tudi v bistveno višji ceni kredita. Toženka takih trditev niti ni podala. Trdila je le, da jim je bilo pojasnjeno, da sprememba tečaja lahko izniči prednost liborja. Vsebina pojasnila ni bila taka, da bi tožniki mogli razumeli dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF, da je tveganje realno in da so mu izpostavljeni v celotnem pogodbenem obdobju.

19. Sporni pogodbeni pogoj je iz navedenih razlogov v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Ker brez njega nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.

20. Ker že ugotovitve v izpodbijani sodbi narekujejo ugoditev zahtevku, se ni treba izreči o utemeljenosti pritožbenih očitkov o zmotni dokazni oceni.

21. Zaradi spremembe odločitve o zahtevku je zmotna odločitev o stroških postopka. Upoštevaje uspeh v pravdi je toženka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 4.287,93 EUR, in sicer gre za stroške zastopanja (za tožbo in pripravljalne vloge 800 + 1.800 točk, za zastopanje na narokih za glavno obravnavo 800 + 400 + 250 + 2 x 60 točk (četrti odstavek 6. člena OT), 51,70 točk za materialne stroške, povečano za 20 % (tretji odstavek 7. člena OT), 450 km x 0,37 EUR/km za potne stroške pooblaščenke, vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost (skupno 3.293,41 EUR), stroške prič (55,52 EUR) in sodne takse za tožbo (939 EUR).

22. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe in notarskega zapisa ugodilo (358. člen ZPP). Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, tako da jih je toženka dolžna povrniti tožniku v višini, navedeni v izreku (prvi odstavek 154. člena ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ti znašajo 879,50 EUR (1.000 točk za sestavo pritožbe, povečano za 20 % na podlagi čl. 7/3 OT), 22 točk za materialne stroške, 22 % davek na dodano vrednost). O povrnitvi sodne takse za pritožbeni postopek bo odločilo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah).

24. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti glede stroškov postopka temelji na 299. in 378. členu OZ.

1 Izjava se je glasila: "Izjavljam, da sem bil ob najetju kredita št. … v valuti švicarski frank seznanjen s tržnimi tveganji in sem jih tudi pripravljen sprejeti." 2 Glej odločbe US RS Up-317/21 z dne 8. 9. 2021, Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023. 3 Prim. odločbo US RS Up-544/11, Up-545/11 z dne 7. 6. 2012, 11. točka obrazložitve: "Prav tako je Ustavno sodišče v več svojih odločitvah opozorilo, da ustavnosodna razlaga ne zavezuje le zakonodajalca (ki v primeru nespoštovanja odločb Ustavnega sodišča krši načela pravne države iz 2. člena in načelo delitve oblasti iz tretjega odstavka 3. člena Ustave), temveč tudi sodišča. Zato so sodišča pri svojih postopkih in v odločitvah dolžna ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče, ter morajo v primeru, če se z njimi ne strinjajo, to prepričljivo utemeljiti z ustavnopravnimi argumenti." 4 Poleg sodb SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013 (_Aziz_), C-126/13 z dne 30. 4. 2014 (_Kásler in Káslerné Rábai_), in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (_Andriciuc_), C-51/17 z dne 20. 9. 2018 (_OTP Bank Nyrt., OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt._) glej še C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (_BNP Paribas Personal Finance SA proti VE_), C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 (_VB, WA, XZ, YY, ZX, DY, EX proti BNP Paribas Personal Finance SA, in AV, BW, CX, FA proti BNP Paribas Personal Finance SA_), in (po izdaji izpodbiajne sodbe sprejeto) C-405/21 z dne 13. 10. 2022 (_FV proti Novi kreditni banki Maribor_). 5 Več o pomenu načela lojalne razlage glej odločbe US RS Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, 9. točka obrazložitve, Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 5. točka obrazložitve, in U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013, 32. do 34. točka obrazložitve. 6 Glej sodbi VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023. 7 Sodba SEU C-405/21, 34. in 35. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo VS RS II Ips 8/2022, 25. točka obrazložitve. 8 Določba se glasi: Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. 9 Kot je obrazloženo v sodbi VS RS II Ips 8/2022, tako razumevanje podpira tudi zgodovinska razlaga. Glej 27. in 28. točko obrazložitve. 10 Z vsebino, ki je v izpodbijani sodbi pripisana testu transparentnosti. 11 Z izrazom kredit v tuji valuti je v nadaljevanju obsežen tudi kredit, ki je obračunsko vezan na valuto, različno od te, v kateri kreditojemalec prejema dohodke. 12 Glej npr. sodbi C-186/16, 51. točka obrazložitve, in C-609/19 z dne 10. 6. 2021, BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, 51. točka obrazložitve. 13 Glej sodbi SEU v zadevah C-776/19 do C-782/19, 94. do 101. točka obrazložitve, in C-609/19, 62. do 69. točka obrazložitve. 14 Glej sodbo SEU C-51/17, 60. točka obrazložitve. 15 Glej odločbo US RS Up-14/21, 40. točka obrazložitve. 16 Povzete v 8. točki obrazložitve. 17 Glej odločbe US RS Up-14/21, 34. točka obrazložitve, Up-317/21, 13. točka obrazložitve, in Up-54/19, 18. do 20. točka obrazložitve.