Jedro

Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom o merilih za odmero komunalnega prispevka mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Ta površina sicer lahko predstavlja tudi celotno (zazidljivo) površino zemljiške parcele, vendar pa to ni vedno v vseh primerih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku z izpodbijano odločbo tožnici na podlagi 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Pravilnik) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica (Odlok) po uradni dolžnosti odmeril komunalni prispevek za priklop na javno kanalizacijsko omrežje (izboljšanje komunalne opremljenosti) za stanovanjsko stavbo na naslovu ..., na parc. št. *324: 64 m2, *392: 253 m2, 1850:780 m2, last do ½, v višini 868,31 EUR, pri čemer ima tožnica kot zavezanka po odpravljeni odločbi, št. 410-604/2017 z dne 10. 5. 2017, poravnano odmero v znesku 798,41 EUR, razliko v znesku 69,90 EUR je tožnica dolžna plačati zadnji dan v naslednjem mesecu, po dokončnosti odločbe (1. točka izreka), določil način plačila (2. točka izreka), odločil, da če komunalni prispevek ni plačan v roku, je zavezanec dolžan plačati zakonite (pravilno zakonske) zamudne obresti, stroške izterjave in druge stroške, ki nastanejo v postopku prisilne izterjave (3. točka izreka), da izda upravni organ potrdilo o plačanem komunalnem prispevku po plačilu odmerjenega prispevka, vključno z morebitnimi zamudnimi obrestmi in stroški (4. točka izreka), in še odločil, da stroškov postopka ni (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da je, sledeč napotilom Upravnega sodišča RS v sodbi, I U 1908/2017 z dne 13. 12. 2018, ugotovil, da so na obravnavanih zemljiščih površine, ki služijo osnovnemu objektu, in pomožni objekt, zato je bila parcela objekta določena na podlagi dejanskega stanja (glede na 28. točko obrazložitve sodbe), tj. da površine teh parcel predstavljajo površino parcele objekta (1097 m2), neto tlorisna površina objekta 208,50 m2 pa izhaja iz uradne evidence Geodetske uprave RS REN (in kar je potrdilo tudi že Upravno sodišče). Tudi zemljišče s parc. št. 1850 služi objektu, zato ga je organ upošteval. Vsa zemljišča se tudi nahajajo v obračunskem območju (skladno s programom opremljanja to območje sestavljajo stavbna zemljišča naselij: Bločice, Cerknica, Dolenja vas, Grahovo, Martinjak, Podskrajnik, Rakek in Zelše). Višina temelji na podlagah za odmero KP.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice, sklicujoč se pri tem na obrazložitev prvostopenjske odločbe in sodbo, I U 1908/2017. 4. Tožnica je tožbo vložila iz tožbenih razlogov bistvene kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka je upoštevala napačno površino parcele objekta, poleg tega je uporabila napačen faktor pri izračunu dejavnosti za parc. št. *324. Stavba, stoječa na parc. št. *324, je nestanovanjska, njena dejanska raba je kmetijski del stavbe. Za to parcelo je faktor 0,7 in ne 0,8. Toženka ni sledila napotilom iz sodbe, I U 1908/2017. Kot osnovo za izračun velikosti je upoštevala velikost katastrske parcele, vendar ne zgolj parcele, kjer stavba stoji, temveč tudi okoliško parc. št. 1850 v celotni izmeri 780 m2, na kateri ni stavbe in ki ne služi osnovnemu objektu kot pomožni objekt, manipulativna površina, parkirišče ali dovoz. To zemljišče ne predstavlja parcele objekta v smislu Odloka oziroma je to lahko zgolj v delu (7. člen Odloka). Tudi sodišče je menilo, da parcela ni določena in je zato toženki naložilo ugotovitev dejanskega stanja v skladu s 7. členom Odloka. Temu toženka ni sledila in ponovno upoštevala celotno kvadraturo parcel, dodatno pa upoštevala še parc. št. 1850, ki v prvi odločbi sploh ni bila zajeta. Toženka tudi nima enotne prakse pri določitvi parcele objekta. V predhodnih odločbah pri drugih strankah je upoštevala drugačna merila - za izračun neto tlorisne površine stavbe je upoštevala podatke o površini iz registra nepremičnin, podatke o površini parcele pa iz uradnih evidenc zemljiškega katastra, pri čemer je bila uporabljena kvadratura zgolj tloris stavbe. Izpostavila je še, da plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od kvadrature 183,80 m2. Iz navedenega sledi, da parc. št. 1850 ne more biti vključena v odmero KP. Tožnica je podala pripombe na informativni izračun KP 11. 4. 2019, pa vse do prejema drugostopenjske odločbe dne 3. 6. 2020 ni prejela odgovora. Prvostopenjski organ jih sicer v svoji odločbi omenja, vendar jih zavrne brez ustrezne argumentacije. Toženka tudi ne bi smela odločiti v škodo tožnice (načelo prepovedi reformatio in peius). Podan ni bil nobeden izmed razlogov po 253. členu ZUP. Tožnica je predlagala, da sodišče vpogleda v navedene odločbe, ostale listine, sodbo, I U 1908/2017, sodni spis, I U 1908/2017, po potrebi zasliši tožnico in po izvedbi dokazov kot primarno tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, podrejeno, odločbo spremeni tako, da ugotovi, da se odmeri KP upoštevajoč parc. št. *324 v izmeri 64 m2 in parc. št. *392 v izmeri 183,80 m2, pri izračunu KP se upošteva za parc. št. *324 v izmeri 64 m2 faktor 0,7, za parc. št. *392 v izmeri 183,80 m2, pa faktor 0,8; parcela 1850 ne predstavlja zemljišča, ki bi ga stavba nujno potrebovala v skladu s Pravilnikom, zato se jo izvzame iz obračuna KP, toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo povzela potek postopka, v zvezi s parc. št. 1850 pojasnila, da je iz dejanskega stanja razvidno, da je ta parcela urejena kot zelenica, dvorišče, ki služi parkiranju vozil, in dostop objekta do javne ceste. Celotna površina parcele objekta, ki je hkrati tudi površina katastrske parcele, se nahaja v območju stavbnih zemljišč in je po namenski rabi izključno stavbno zemljišče, po dejanski rabi pa pretežno pozidano zemljišče. Kot izhaja iz Odloka o prostorskem načrtu Občine Cerknica so vsi navedeni pomožni objekti (dvorišče in parkirišča za lastne potrebe, dovozi, itd.) kot taki opredeljeni za lastne potrebe oziroma bivanje. Kadar so takšni objekti postavljeni znotraj funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele, predstavljajo spremljajoči objekt k objektom glede na namen oziroma k posameznim dejavnostim. Tožnica v pritožbi in v tožbi sama navaja, da se na parc. št. 1850 nahajajo pomožni objekti, katerih je lastnik oziroma jih uporablja za lastno (bivanjsko) ali za kmetijsko - gozdarsko dejavnost. Glede na 55. člen Odloka o OPN Cerknica je torej jasno, da parcela objekta na parc. št. 1850 skupaj s pomožnimi objekti predstavlja celotno parcelo. Toženka je pri odmeri KP upoštevala, da je stavba št. 1622 na parc. št. *324 nestanovanjska in predstavlja kmetijski del stavbe. Ker ni priklopljena na vodovodno in kanalizacijsko omrežje, je upoštevala formulo neto tlorisne površine. Navedba tožnice glede zatrjevane drugačne prakse odmere pri drugih občanih je tožbena novota. Podrejeno toženka zavrača vse očitke glede arbitrarnosti pri odločanju o odmeri KP in se sklicuje na 6. člen ZUP. Ker je bila odločba odpravljena, velja, kot da o zadevi še ni bilo odločeno. Tako tudi veljavna sodna praksa. Enako je tudi neupoštevna navedba glede odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in zanjo predloženi dokazi, ki predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po 238. členu ZUP. Pripomnila je še, da se pri izračunu nadomestila uporabi podatek iz uradne evidence, pri čemer se odštejejo površine odprtih prostorov, kar se pri odmeri KP ne. Tožnica je možnost podaje izjave imela. Odločitev je možno preizkusiti tudi glede obravnave pripomb tožnice. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev stroškov postopka tožnici.

6. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 857/2020 z dne 5. 4. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za spor v zvezi z odmero komunalnega prispevka v ponovljenem postopku po sodbi naslovnega sodišča, I U 1908/2017, zaradi česar je senat sklenil, da so pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

7. Sodišče je 5. 5. 2022 opravilo narok za glavno obravnavo. Naroka za glavno obravnavo sta se udeležila pooblaščenka tožnice in pooblaščenec toženke, ki sta vztrajala pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih.

8. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki jih je tožnica predložila k tožbi (in ki se tudi nahajajo v upravnem spisu): izpodbijano odločbo, pritožbo tožnice, drugostopenjsko odločbo, prvostopenjsko odločbo, št. 410-604/2017 z dne 10. 5. 2017, ugovor tožnice na uporabo podatkov z dne 11. 4. 2019, javni vpogled v podatke o nepremičninah, odločbo FURS, št. DT4224-298/2019-000208 z dne 10. 6. 2019, ter ostale listine v upravnem spisu.

9. Sodbi, I U 1908/2017 in II U 454/2011, nista dokaz, temveč materialno pravo. Pooblaščenka tožnice je dokazni predlog za zaslišanje tožnice umaknila. Dokazne predloge za vpogled v spis, I U 1908/2017, odločbo z dne 10. 5. 2017 s prekritimi podatki občana (označeno z A8), odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, št. DT4224-290/2019-00207 z dne 10. 6. 2019, in kopijo položnic za plačilo NUSZ za leto 2019 za zavezanca A. A. (označenih z A9 in A10) je sodišče zavrnilo. Dokazni predlog za vpogled v spis I U 1908/2017 je sodišče zavrnilo kot nerelevantnega (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V tem sporu se namreč presoja pravilnost in zakonitost odločbe, izdane v postopku po tem, ko je bila prvotna odločitev toženke odpravljena v upravnem sporu I U 1908/2017. Dokazni predlog za vpogled v odločbo z dne 10. 5. 2017 s prekritimi podatki občana (A8) in listini o NUSZ (A9 in A10) je sodišče zavrnilo kot prepoznega. Po 52. členu ZUS-1 lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker tožnica teh listin ni predložila že v upravnem postopku, hkrati pa tudi ni upravičila, zakaj tega ni storila, je s predložitvijo teh dokazov šele k tožbi v upravnem sporu prekludirana in jih sodišče ne more upoštevati (smiselno druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pooblaščenka tožnice je zavrnitvi dokaznih predlogov ugovarjala.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. V zadevi je predmet spora pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožnici kot lastnici do ½ odmeril komunalni prispevek za priklop na javno kanalizacijsko omrežje v višini 868,31 EUR za stanovanjsko stavbo na parc. št. *324 v izmeri 64 m2, *392 v izmeri 253 m2 in parc. št. 1850 v izmeri 780 m2. Odločitev je organ sprejel v ponovljenem postopku po tem, ko je naslovno sodišče s sodbo, I U 1908/2017 z dne 22. 1. 2019, odpravilo v prvotnem postopku izdano odločbo, št. 410-604/2017 z dne 10. 5. 2017. Sodišče zato v tem upravnem sporu preverja, ali je organ sledil napotilom iz citirane sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), ter presoja izpodbijano odločitev v okviru ugovorov tožnice.

12. Tožnica kot poglavitno ugovarja, da prvostopenjski organ ni sledil napotilom iz sodbe, I U 1908/2017, ko je kot osnovo za izračun velikosti zemljišča vzel podatke o velikosti katastrske parcele, vendar ne zgolj podatke o velikosti parcele, kjer objekt stoji, kot dosedaj, temveč tudi sosednjo parcelo št. 1850 v velikosti 780 m2, na kateri ni stavbe in ki ne služi osnovnemu objektu kot pomožni objekt, manipulativna površina, parkirišče ali dovoz.

13. Kot je navedlo tudi že Upravno sodišče v sodbi, I U 1908/2017, je opredelitev površine ''parcele'' oziroma ''gradbene parcele'', ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka, po enotni in ustaljeni sodni praksi razjasnjeno. Po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Vsebinsko enaka je določba 2. člena Pravilnika, pri čemer pa se po drugem odstavku 5. člena Pravilnika pri izračunu komunalnega prispevka kot površina stavbnega zemljišča upošteva velikost parcele, če parcela objekta ni določena, pa stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5. Slednja določba torej govori o t.i. parceli objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri stoji objekt, in določena površina ob njem. Sodišče se je tudi opredelilo glede primerljivosti pojmov ''stavbno zemljišče'' po ZPNačrt, ''parcela'' po Pravilniku in ''gradbena parcela '' po ZGO-1. Po petem odstavku 127. člena ZGO-1B je gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takemu objektu. To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Ta površina sicer lahko predstavlja tudi celotno (zazidljivo) površino zemljiške parcele, vendar pa to ni vedno v vseh primerih. S takšno opredelitvijo je skladen tudi za ta primer relevanten Odlok, ki v drugem odstavku 7. člena vsebinsko identično določa, da je parcela objekta zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel, na katerem stoji oziroma je predviden objekt skupaj z urejenimi površinami, ki služijo temu objektu in je po prostorskem aktu opredeljeno kot stavbno zemljišče. Sodišče je toženki naložilo, da bi morala v obravnavanem primeru šteti, da parcela objekta ni določena, kar pomeni, da je treba parcelo, upoštevaje tretji odstavek 7. člena Odloka, določiti na podlagi dejanskega stanja oziroma meril in pogojev iz veljavnih prostorskih izvedbenih aktov občine (smiselno 21., 22. in 23. točka obrazložitve sodbe I U 1908/2017).

14. In tako je po oceni sodišča tudi ravnal prvostopenjski organ v tem postopku, ko je iz posnetka dejanskega stanja (ki se nahaja v upravnih spisih - op. sod.) ugotovil, da parcele št. *324 v izmeri 64 m2, *392 v izmeri 253 m2 in 1850 v izmeri 780 m2 predstavljajo gradbene parcele, saj gre za površine, ki služijo osnovnemu objektu in pomožni objekt. Drugostopenjski organ je povedano še dodatno konkretiziral, ko je navedel, da je parcela št. 1850 urejena kot zelenica, dvorišče, ki služi parkiranju vozil in kot dostop objekta do javne ceste. Ugotovljeno je tudi bilo, da se vsa obravnavana zemljišča nahajajo v območju stavbnih zemljišč po Odloku o prostorskem načrtu Občine Cerknica. Tožnica meni, da parcela št. 1850 ne predstavlja parcele v smislu 7. člena Odloka, vendar pri tem konkretizirano ne navede, zakaj temu ni tako. Ne drži niti, da organa pri določitvi parcele št. 1850 kot gradbene parcele nista upoštevala dejanskega stanja, kot jima je to naložilo sodišče, saj sta opisano stanje (tj. dejansko rabo) parcele (kot že povedano) ugotovila na podlagi posnetka dejanskega stanja (ki je del upravnih spisov), torej ni mogoče trditi, da sta ''ponovno (brez ugotovitve dejanskega stanja parcel/e - op. sod.) vzela celotno kvadraturo vseh parcel''. Zgolj zatrjevanje, da parcela št. 1850 ne predstavlja parcele v smislu 7. člena Odloka, brez konkretiziranih navedb in brez predložitve dokazov ali vsaj predlogov dokazov k tej trditvi tožnice, pa za uspešno izpodbijanje te ugotovitve v izpodbijani odločbi ne zadošča. 15. Med strankama tudi ni sporno, da je stavba na parc. št. ''324 nestanovanjska in da je njena dejanska raba kmetijski del stavbe, vendar se tožnica ne strinja z določitvijo faktorja 0,8 pri izračunu dejavnosti za to parcelo, saj meni, da bi moral biti za to parcelo določen faktor 0,7. Iz Tabele 8 Odloka, ki določa faktor dejavnosti za izračun komunalnega prispevka za posamezne vrste objektov _glede na pretežno dejavnost_, izhaja, da je za klasifikacijo enostanovanjskih stavb (klasifikacijska številka 11100) določen faktor 08,. Ker je faktor dejavnosti določen glede na pretežno dejavnost, tožnica pa ne ugovarja, da je stavba na tej parceli pomožni objekt k osnovnemu objektu (k enostanovanjski hiši - op. sod.), je tudi ta faktor določen pravilno.

16. Tožnica se ne more z uspehom sklicevati na odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (A5) (NUSZ), po kateri plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od kvadrature 183, 80 m2. 17. Za odmero NUSZ se namreč uporablja ZSZ/84 (in na tej podlagi izdani občinski odloki o NUSZ), oziroma natančneje njegovo VI. poglavje, ki se v tem delu uporablja izrecno na podlagi 5. točke prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97). Ta ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki v prehodnih in končnih določbah (103. člen) ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. ZUreP-1 (ki je sicer prenehal veljati z uveljavitvijo ZUreP-2 – op. sod.) je v 180. členu tudi določal, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu je ZGO-1 v določbah členov 218. - 218.b med drugim natančneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ. Iz povedanega sledi, da odmera NUSZ temelji na povsem drugih pravnih podlagah kot komunalni prispevek. Že iz tega razloga ugovora ni možno sprejeti kot utemeljenega. Da bi organ upošteval podatke o površini, ki se razlikujejo od podatkov iz javnih evidenc (zemljiški kataster in GURS REN), pa tožnica niti ne zatrjuje.

18. Tožnica še ugovarja, da toženka nima enotne prakse pri določitvi parcele objekta, saj je v predhodnih odločbah pri drugih strankah upoštevala drugačna merila.

19. Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Enako velja v primeru, če tožnik kršitve, ki jih uveljavlja v tožbi, ni uveljavljal že v pritožbi. Če jih ni, je rezultat enak, kot da pravnega sredstva ne bi vložil, saj se pritožbeni organ do te kršitve ni mogel opredeliti. Kadar bodo v tožbi poleg te (v upravnem postopku s strani tožnika spregledane) kršitve zatrjevane še druge napake, bo materialna neizčrpanost razlog za neupoštevnost tovrstnih tožbenih navedb (Komentar k ZUS-1, str. 56). Sodišče zato glede na povedano tega tožbenega ugovora, ki ga tožnica v pritožbi nedvomno ni uveljavljala, temveč ga je prvič uveljavljala šele s tožbo, ne more upoštevati. Hkrati še dodaja, da tudi ne gre za kršitev, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti je namreč sodišče dolžno paziti le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

20. Ker pa je izpodbijano odločitev sprejel prvostopenjski organ po tem, ko je bila njegova prvotna odločitev z dne 10. 5. 2017 odpravljena in vrnjena v ponovni postopek, to tudi pomeni, da organ s tem, ko je z izpodbijano odločitvijo odmeril tožnici komunalni prispevek večjem znesku kot z odločbo z dne 10. 5. 2017, ni kršil načela prepovedi reformatio in peius. Če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Povedano drugače: odprava odločbe torej vzpostavlja stanje, kot da (odpravljena) odločba sploh (še) ni bila izdana. Zato ne pride v poštev uporaba 253. člena ZUP, na katerega se tožnica sklicuje. V ponovljenem postopku pa mora organ izdati odločbo glede na ugotovljeno dejansko stanje, opirajoč se na materialnopravno podlago (in kot v tem primeru, sledeč napotilom iz sodbe, I U 1908/2017 – op. sod.), ki velja ob izdaji odločbe (6. člen ZUP). Tako tudi upravnosodna praksa (npr. II Ips 100/2019, I U 994/2019, I U 2334/2017).

21. Sodišče zavrača še ugovor o izostanku vsebinske obravnave tožničinih pripomb na informativni izračun komunalnega prispevka z dne 11. 4. 2019. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe v zvezi s podanimi pripombami tožnice izhaja, da je prvostopenjski organ upošteval pripombo pri uporabi neto tlorisne površine objekta št. 1622 po katastru stavb in je po dejanski rabi opredeljena kot nestanovanjska in ni priklopljena na vodovodno in kanalizacijsko omrežje, da pa je ostale pripombe zavrnil, s tem, da se je skliceval na ugotovljeno dejansko stanje, obrazloženo v predhodnih odstavkih obrazložitve odločbe (str. 4, četrti, peti in šesti odstavek). Enako se je ob obravnavi pritožbe tožnice zoper prvostopenjsko odločbo v zvezi s tem istim ugovorom skliceval tudi drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe. Tako ne drži, da se organa nista opredelila do tožničinih pripomb oziroma da je bila obravnava le-teh nezadostna.

22. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in izdana odločba zakonita in pravilna, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 23. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

24. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice in toženke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.