Jedro

Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 5. 2014 in odločbo CSD A. št. ... z dne 29. 1. 2013 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 248,02 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upravičenka (B.B.) nastanjena v C., kjer ima zagotovljeno oskrbo, njenima staršema pa je bila roditeljska pravica podaljšana čez njeno polnoletnost. Tako dejansko stanje med strankama ni sporno. Ob takem dejanskem stanju pa je zmoten materialno pravni zaključek, da je upravičenko potrebno šteti za samsko osebo, češ da samo dejstvo, da je roditeljska pravica podaljšana, istočasno ne pomeni dolžnosti preživljanja. Sodišče se s tem v zvezi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 in poudarja, da je zakonodajalec z novelo ZZZDR ukinil dolžnost preživljanja odraslih invalidnih oseb, družinsko solidarnost pa nadomestil z družbeno solidarnostjo, zaradi česar se polnoletna oseba ne šteje za otroka, ki bi ga bilo potrebno obravnavati v okviru družine, ker gre za samostojen subjekt. Iz omenjene odločbe pa po mnenju tožene stranke izhaja, da zakonodajalec istočasno z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev do preživljanja polnoletnih invalidnih oseb ni vzpostavil enakovredne obveznosti države do njihovega preživljanja in je s tem prekomerno posegel v pravni položaj obravnavane skupine invalidov. S tem je nastala neustavna pravna praznina, ki jo je zakonodajalec dolžan zapolniti. Ustavno sodišče RS je do odprave ugotovljene neustavnosti določilo tudi način izvršitve. Ocenilo je namreč, da je socialni položaj obravnavane skupine invalidov zaradi njihove eksistencialne ogroženosti treba začasno urediti in zato določil, da obstaja do odprave ugotovljene neustavnosti preživninska obveznost staršev do svojih invalidnih otrok tudi po doseženi polnoletnosti, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR, pred novelo ZZZDR-C. Ker obveznost države do preživljanja polnoletnih invalidnih oseb v času odločanja organa prve in druge stopnje še ni bila vzpostavljena, je tako potrebno izhajati iz 4. točke izreka omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS. Tako se tudi izkaže, da je bila pravilna in zakonita odločitev tožene stranke, ki je pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg upravičenke, v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZUPJS, upoštevala tudi ostale družinske člane, torej tudi upravičenkino mamo in očeta, katerima je bila po polnoletnosti upravičenke roditeljska pravica podaljšana in sta jo tako dolžna preživljati. Zakon ne pogojuje upoštevanja oseb v družino z dejanskim bivanjem v skupnem gospodinjstvu. Tožena stranka se sklicuje tudi na 5. točko 11. člana ZUPJS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da tožena stranka ne ugovarja napačne uporabe ZUPJS v delu, kjer je določeno, katere osebe se štejejo za samske. Tožena stranka tudi ne nasprotuje obrazložitvi navedene dikcije, ki jo je podal tudi pripravljalec zakona. Glede odločitve Ustavnega sodišča RS pa tožeča stranka navaja, da je bil zakonodajalec neustavnost dolžan odpraviti že do 28. 12. 2008. Nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča RS pomeni kršitev 2. in 3. člena Ustave RS. Določba ZUPJS, ki ne upošteva drugih družinskih članov, je ustavno skladna, sodišče pa jo je pravilno razlagalo in uporabilo. Pripravljalec zakona je že v obrazložitvi jasno izpostavil razloge za sprejem navedene dikcije zakona in jasno izpostavil okoliščino, da je preživljanje institucionaliziranih oseb zagotovljeno v sami instituciji, npr. celodnevno varstvo. To pomeni, da izvršitev odločbe na način, kot jo sedaj uveljavlja tožena stranka pomeni nesporno kršitev Ustave RS, saj bi morala tožeča stranka sedaj plačevati nekaj kar ni dolžna, saj je za preživljanje invalidnih odraslih oseb sedaj poskrbljeno v okviru institucionalnega varstva. V 11. členu ZUPJS se izrecno določijo osebe, ki se ne upoštevajo pri presoji materialnega stanja. Osebe, ki se upoštevajo, so navedene v 10. členu in v tem členu je bilo izrecno navedeno, da se štejejo institucionalizirane osebe kot samske. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 5. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 1. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ CSD A. odločil, da je B.B. (upravičenka) oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 1.390,43 EUR od 1. 1. 2013 dalje, da je njen prispevek k plačilu storitve 165,07 EUR in da storitev upravičenke v višini njene oprostitve doplača tožeča stranka.

7. Spor v predmetni zadevi se nanaša na vprašanje, ali bi tožena stranka morala pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke upoštevati zgolj njo kot samsko osebo ali tudi njene starše, katerim je podaljšana roditeljska pravica.

8. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 in naslednji), v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba, Ur. l. RS, št. 110/04 in naslednji) ter v določbah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 in naslednji) ter v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/2004 - UPB, in naslednji). Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve tožena stranka odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada RS v Uredbi. Z Uredbo je določena meja socialne varnosti in sicer kot znesek, ki mora upravičencu in njegovim družinskim članom ostati za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev, plačilno sposobnost (kot znesek do katerega je upravičenec oziroma zavezanec sposoben plačati oziroma prispevati pri plačilu storitve), prispevek k plačilu (znesek, ki ga je plačilno sposoben upravičenec oziroma zavezanec dolžan plačati izvajalcu storitve na podlagi predloženega računa) in oprostitev plačila storitve (kot znesek, ki ga upravičenec oziroma zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost po merilih Uredbe ne more in ni dolžan plačati). Oprostitev upravičenca se določi kot razliko med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom, oprostitev zavezanca pa kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca. Skladno s prvim odstavkom 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo naslednji člani: 1) zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti oziroma s katero predlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti; 2) otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali osebe iz 1. točke dolžni preživljati po zakonu. Če je vlagatelj oseba iz 2. točke se skladno z drugim odstavkom istega člena poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še: - starši oziroma eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo in oseba, s katero eden izmed staršev živi v zakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo ali registrirano istospolno partnersko skupnostjo. V zvezi s podaljšanjem roditeljske pravice je pritožbeno sodišče že v več zadevah(1) zavzelo stališče, da je bilo s 123. členom novele ZZZDR tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njegovi polnoletnosti odvzeto breme preživljanja ter jim je na ta način zagotovljen enakopravni položaj v primerjavi s starši zdravih otrok. To je bil tudi zakonodajalčev cilj pri spreminjanju 123. člena ZZZDR. Pri tem je zakonodajalec izhajal iz dejstva, da preživljanje izhaja iz starševstva (54. člen Ustave RS), to je iz razmerja starši - otrok in ne iz roditeljske pravice (slednja se namreč po veljavni zakonski ureditvi staršem obravnavane skupine invalidov še vedno lahko podaljša čez otrokovo polnoletnost. Prišlo je do zamenjave družinske solidarnosti za družbeno, ki je utemeljena tudi v širšem interesu. Načelo socialne države, državi nalaga obveznost nuditi ustrezno pomoč tistim, ki so jo zaradi svojega neugodnega socialnega položaja potrebni. Omenjeno je v svoji odločbi z dne 13. 12. 2007 poudarilo tudi Ustavno sodišče RS, ko je presojalo skladnost spremenjenega 123. člena ZZZDR z Ustavo RS. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da roditeljska pravica še ne pomeni v vseh primerih tudi obveznost preživljanja. Ravno v primeru 123. člena je zakonodajalec ukinil preživninsko obveznost staršev invalidnih oseb po njihovi polnoletnosti, ne glede na to, da se običajno v teh primerih podaljša roditeljska pravica čez otrokovo polnoletnost. Pravica oziroma dolžnost do preživljanja je samostojna, od roditeljske pravice neodvisna pravica(2) , vse omenjeno pa pomeni, da kljub temu, da je bila upravičenki roditeljska pravica podaljšana tudi po njeni polnoletnosti, omenjeno pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva, ni odločilno.

9. Glede pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS z dne 13. 12. 2007 pa je pritožbeno sodišče že v drugi zadevi(3) poudarilo, da je Ustavno sodišče RS z omenjeno odločbo izreklo, da Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z Ustavo RS (2. točka izreka) ter je zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS. V točki 4 izreka pa je določilo tudi način izvršitve odločbe do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo RS tako, da se osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred novelo (ZZZDR-C). Zmotno je stališče tožene stranke, da bi v okoliščinah konkretnega primera bilo potrebno upoštevati 4. točko izreka navedene ustavne odločbe. Pritožbeno sodišče je že v zadevi(4) opozorilo na predlog Zakona o socialno varstvenih prejemkih z dne 12. 3. 2010, ki v poglavju 2.2.3., ki se nanaša na varstveni dodatek in nadomestila za invalidnost navaja, da se z navedenim zakonom odpravlja ugotovljeno neustavnost zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, torej neustavnost, ki je bila ugotovljena s citirano ustavno odločbo.

10. Glede na vse navedeno je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno štelo, da kljub temu, da je bila roditeljska pravica podaljšana, da ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja, kar pomeni, da se upravičenko v konkretni zadevi šteje kot samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno omenjeni odločbi skladno s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

(1) Glej Psp 241/2015 z dne 10. 9. 2015, Psp 646/2014 z dne 26. 3. 2015, Psp 161/2015 z dne 18. 6. 2015. (2) Glej prof. dr. Karel Zupančič in doc. dr. Barbara Novak - Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana, 2005. (3) Glej Psp 161/2015 z dne 18. 6. 2015. (4) Glej Psp 61/2015 z dne 23. 4. 2015.