Jedro

Privolitev v delni umik tožbe je upoštevna, čeprav je tožena stranka pred tem umiku nasprotovala (2. odstavek 288. člena ZPP).

Uspeh stranke v pravdi se ugotavlja glede na višino tožbenega zahtevka ob odločanju o njem. Morebitne stroške zaradi delnega umika tožbe in posledično temu delne ustavitve postopka je treba zahtevati izrecno (2. odstavek 154. člena in 2. odstavek 158. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep in sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (V. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 1.448,83 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v za njo izpodbijanem delu sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 211,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo pod I. točko izreka s sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 169073/2011 z dne 14. 11. 2011 v prvem odstavku izreka razveljavilo za znesek 10.800,00 EUR in v tem delu pravdni postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo, s sodbo pa je pod II. točko izreka prej citirani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v prvem odstavku za znesek 5.056,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2012 dalje do plačila, pod III. točko izreka je ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 8.478,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2008 dalje do plačila, pod IV. točko izreka je zgoraj citirani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. v zvezi s 3. odstavkom izreka za izvršilne stroške v višini 63,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2011 dalje do plačila, v preostalem delu pa je glede izvršilnih stroškov in pripadajočih obresti sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljenega zavrnilo, v V. točki izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 336,26 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (V. točka izreka izpodbijane odločbe) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeni in toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke. Navaja, da sodišče prve stopnje zaključuje, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni umaknila zaradi izpolnitve, temveč zaradi lastne presoje, posledično čemur mora v delu, v katerem je tožbeni zahtevek umaknila, toženi stranki povrniti sorazmerni del stroškov postopka. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka svoj zahtevek umaknila za znesek 9.000,00 EUR že tekom izvršilnega postopka in ne šele med pravdo. Delno ustavitev izvršbe je lahko predlagala šele po prejemu kupnine za prodano vozilo, prejem te kupnine pa se lahko šteje za delno izpolnitev s strani tožene stranke.

4. Tožena stranka se zoper odločbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da jo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da toženka z umikom tožbe ni soglašala, kar je izrecno navedla v svoji pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2012. Sicer pa je tožena stranka že v svoji prvi vlogi z dne 13. 2. 2012 trdila, da ni prišlo do veljavnega odstopa od pogodbe o leasingu med pravdnima strankama, na prvem naroku za glavno obravnavo 4. 2. 2014 pa je še nadalje navajala, da je do odstopa prišlo neutemeljeno, da so podpisi na dokumentaciji od J. G., tašče tožene stranke. Posledično temu sodišče prve stopnje protispisno ugotovi, da ni bilo pravočasnih navedb o neutemeljenem odstopu zaradi nepravilnega vročanja pošiljk tožeče stranke toženi stranki. Sodišče bi natančneje moralo ugotoviti pravilnost vročanja odpovedi pogodbe toženki, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno in to je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje pogoje iz Pogodbe o leasingu interpretira različno in vselej v škodo tožene stranke. Če sodišča razmerje med toženko in njeno taščo ne zanima, bi moralo upoštevati tudi v vseh listinah navedeni naslov toženke, ne naslov bivališča njene tašče. Tudi sicer nikjer ni bilo podlage za pošiljanje pošte na naslov J. G. Tako nobena pošta toženki ni bila poslana in vročena osebno, ker na naslovu J. G. toženka nikoli ni stanovala in imela bivališča. Vročanje njeni tašči ne more imeti nobenega učinka za toženko. V kolikor pa sodišče uporablja dvojna merila, bi moralo upoštevati, da je bila dejansko uporabnik vozila, kupljenega v obravnavanem finančnem leasingu, plačnik leasinga, sogovornik s tožečo stranko ter podpisnik celotne dokumentacije v zvezi z obravnavanim leasingom tašča tožene stranke, to je J. G., ne pa toženka, kar sta obe ves čas postopka tudi zatrjevali. Zmotna je torej tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi toženka prejela poziv za vračilo vozila in je tako bil tudi odvzem tega vozila 9. 12. 2011 nedopusten. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno izračunalo preostanek vtoževane terjatve po delnih plačilih s strani tožeče stranke. Kot izhaja iz 35. točke izpodbijane odločbe, vtoževani znesek glavnice 15.142,80 EUR obsega tudi 190,21 EUR zamudnih obresti, ob vložitvi tožbe oziroma predloga za izvršbo 3. 11. 2011 pa tožeča stranka zahteva tudi obresti od 4. 8. 2011 dalje do plačila. Po 381. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se od neplačanih obresti zamudne obresti lahko zahtevajo le od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za kapitalizacijo terjatve na 2. 11. 2011 in izračun obresti od tega od 3. 11. 2011 do 7. 2. 2012, čeprav je pri tem pravilno postopalo, ko obresti 190,21 EUR v glavnici od 4. 8. 2011 do vložitve izvršilnega predloga pravilno ni upoštevalo. Spregledalo pa je, da je tožnica le od glavnice 14.952,59 EUR zahtevala zamudne obresti od 4. 8. 2011, zaradi česar za umesno kapitalizacijo glavnice dne 3. 11. 2011, ki jo opravi sodišče, ni podlage niti zahtevka toženke. Torej je izračun višine preostanka terjatve v 36. točki izpodbijane odločbe nepravilen. Pri tem je tožeča stranka svojo tožbo za 1.800,00 EUR izrecno umaknila na račun DDV, posledično čemur sodišče prve stopnje pri višini dolga na dan 7. 2. 2012 ne bi smelo upoštevati 1.637,78 EUR iz naslova DDV. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, saj je nelogično, da bi morala glede predmeta leasinga vse urejati toženka, čeprav je bila lastnik kupljenega avtomobila tožeča stranka, ki je bila z napakami avtomobila seznanjena, o tem ni bila obveščena tašča tožene stranke, dano ji niti ni bilo pooblastilo s strani tožeče stranke za uveljavljanje napak na avtomobilu. Iz navedenega sledi, da je tožnica kot močnejša stranka neupravičeno ekonomsko in pravno bolj zaščitena od tožene stranke, posledično čemur so določila splošnih pogojev o leasingu v tem delu nična. Toženka je višino svojega pobotnega ugovora tudi natančno specificirala. Po prepričanju pritožbe je sodišče prve stopnje v okviru vtoževane in prisojene terjatve tožeči stranki priznalo tudi stroške izterjave 645,24 EUR. Pri tem namreč ne gre za izterjavo po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ampak za storitev neposrednega opominjanja po tretji osebi. Pri takem opominjanju po 27.a členu Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) strošek opominjanja ne sme presegati dejansko nastalega stroška in bi sodišče v tem delu lahko priznalo le kilometrino in strošek dopisa zaradi tega opominjenja.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke zavrača njene pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje, v kolikor jo pritožba tožene stranke izpodbija, in predlagal zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, medtem ko pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Tožena stranka v pritožbi trdi, da se z delnim umikom tožbe v tej pravdi izrecno ni strinjala, s čimer smiselno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje s sklepom (I. točka izreka izpodbijane odločbe). Res je, kot trdi v pritožbi, v vlogi z dne 5. 6. 2012 izrecno navedla, da z delnim umikom ne soglaša oziroma da ne daje privolitve v delni umik (glej zadnji odstavek v II. točki). Vendar pa je pozneje na glavni obravnavi dne 4. 2. 2014 tudi izrecno izjavila, da se strinja z obema delnima umikoma tožbe (glej prvi odstavek na 4. strani zapisnika glavne obravnave 4. 2. 2014). Torej je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno štelo, da je tožena stranka v oba delno umika tožbe privolila v smislu drugega odstavka 188. člena ZPP.

8. Slediti je pritožbi tožeče stranke o zmotnem upoštevanju določbe 158. člena ZPP pri odločitvi o povračilu stroškov postopka v izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora namreč tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Da pride do obveznosti vračila stroškov postopka zaradi umika tožbe, mora povračilo teh stroškov tožena stranka tudi zahtevati. V kolikor tožeča stranka le delno umakne tožbo in se zato postopek ustrezno delno ustavi, je potrebno povrnitev stroškov postopka zaradi tega umika tožbe posebno zahtevati in sodišče o povračilu teh stroškov postopka tudi ločeno (lahko tudi v isti odločbi po načelu medsebojnega pobotanja) odloči. Pri ugotavljanju uspeha strank v postopku pa se upošteva višina tožbenega zahtevka ob odločanju o njem, torej višina prvotno vtoževanega zahtevka, znižanega za umaknjeni del tožbe. Ker tožena stranka posebnega povračila stroškov postopka v zvezi z delnim umikom tožbe ni zahtevala, ampak je priglasila in zahtevala le povrnitev rednih stroškov postopka, se višina stroškov postopka ugotavlja le glede na končni uspeh strank v pravdi, brez upoštevanja posebnih stroškov v zvezi z delnim umikom tožbe. Pojasnjeno pomeni, da je tožeča stranka v tej pravdi, glede na višino tožbenega zahtevka v trenutku odločanja zaradi upoštevanja dveh delnih umikov tožbe, ob upoštevanju odločitve sodišča prve stopnje z izpodbijano sodbo, dejansko uspela v celoti oziroma ni uspela le z neznatnim delom (le glede dela stroškov izvršilnega postopka). Ob takem uspehu in ob pravilni uporabi določb 154. in 155. člena ZPP bi bila materialnopravno pravilna odločitev o stroških postopka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške te pravde.

9. Pravilno sodišče prve stopnje navedb tožene stranke (in v povezavi z njimi predlaganih dokazov) glede vročanja ji pošiljk tožeče stranke na naslov bivališča njene tašče J. G. (D.), posledično čemur se vročanje sploh ne bi štelo za opravljeno, ker na tem naslovu ona ni prebivala, skladno določbi 286. člena ZPP ni upoštevalo, ker so bile prepozne, kar argumentirano in zlasti pravilno pojasni v 6. in 7. točki izpodbijane odločbe, pa tudi v 20. točki, ko utemeljuje pasivno legitimacijo toženke. Torej pritožbi tožene stranke, v kolikor se ta nanaša na vročanje pošiljk tožeče stranke toženki na naslov bivališča njene tašče, ni slediti. Poleg razlogov, ki jih v tem delu poda sodišče prve stopnje, je v odgovor pritožbi dodati le, da je toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2011 (glej drugo in tretjo stran) res navajala, da o prodaji avta pred tem ni bila obveščena in zato pri prodaji ni mogla sodelovati, da do odstopa od leasing pogodbe ni prišlo oziroma odstop ni bil veljaven, vendar kot razlog za te svoje navedbe izrecno navede, da je bilo neplačanih obrokov leasing manj kot 1/8 vrednosti predmeta leasinga, ne pa tudi vročanja ji poštnih pošiljk na napačen naslov. Na prvem naroku za glavno obravnavo 4. 2. 2014 (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 4. 2. 2014) ponovi, da ni sodelovala pri odvzemu in prodaji vozila, da so podpisi na dokumentih taščini, da je avto uporabljala tašča, ki je bila tudi sogovornica s tožečo stranko o napakah vozila, kar vse je razlog za neveljavnost odstopa tožeče stranke od pogodbe. Napačen naslov vročanja v svojih navedbah toženka izpostavi šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 24. 4. 2014 (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 24. 4. 2014) po zaslišanju J. G., tašče toženke, kar je skladno določbi 286. člena ZPP prepozno in zato neupoštevno. Torej sodišču prve stopnje ni bilo potrebno podrobneje kot je ugotavljati dejstev glede vročanja poštnih pošiljk s strani tožeče stranke toženki. Neumestna je tudi pritožbena trditev o dvojnih merilih oziroma dvojnem interpretiranju pogodbenih določil s strani sodišča prve stopnje, saj so v razlogih izpodbijane sodbe prav o vsakem zaključku (ugotovljenem dejstvu) podani argumentirani in pravilni ter na dokazih temelječi razlogi, v pravilnost katerih pritožbeno sodišče nima pomislekov. Čeprav so vse navedbe toženke v zvezi s pošiljanjem ji pošte na naslov njene tašče neupoštevne, naj pritožbeno sodišče kljub temu odgovori, da nesmisel in neresnost teh navedb potrjuje že dejstvo, da je toženka nedvoumno na naslov bivališča njene tašče prejela tudi sklep o izvršbi iz te zadeve (glej potrjeno poštno vročilnico pri list. št. 7 v spisu), in izpovedba J. G., ko ta izrecno potrdi dogovor o pošiljanju pošte toženki na naslov J. G. in da je toženka tudi dejansko prejela vse te pošiljke (glej prepis zvočnega posnetka z dne 24. 4. 2014 o zaslišanju priče J. G.).

10. Izračun preostanka vtoževane terjatve po dveh delnih umikih tožbe sodišče prve stopnje napravi v 35. in 36. točki izpodbijane odločbe, kjer dejansko le preveri pravilnost izračuna preostanka tožbenega zahtevka s strani tožeče stranke, danega v njeni drugi pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2014. Ko je sodišče z lastnim izračunom ugotovilo natančno enako višino preostalega tožbenega zahtevka, kot ga je pred tem tožeča stranka, pritožbi resnično ni možno slediti, da bi sodišče pri svojem izračunu upoštevalo nekaj, kar tožeča stranka ne bi zahtevala. Da je ta zahtevala vse, kar je sodišče upoštevalo, nedvomno potrjujeta enaka izračuna s strani tožeče stranke in sodišča. To enako velja za delni umik tožbe zaradi povrnjenega DDV v znesku 1.800,00 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožeče stranke in prepričljivim ter izčrpnim razlogom za njegovo zavrnitev, podanih v 38. do 41. točki izpodbijane odločbe, pritožbeno sodišče pritrjuje in se nanje v odgovor pritožbi v tem delu sklicuje. Dodati je le, da pri tem ni možno govoriti o večji zaščiti (močnejše) tožeče stranke nasprotni (šibkejši) toženi stranki in s tem v zvezi o ničnosti določb splošnih pogojev, saj je imeti v vidu, da je pri finančnem leasingu dejanski kupec leasingojemalec, ki tudi vodi vse razgovore s prodajalcem in kupljeni predmet prevzame v svojo posest, leasingodajalec pa dejansko le plača kupnino, kot garancijo za vračilo te kupnine od leasingojemalca pa mu pripada lastninska pravica na predmetu leasinga vse do njegovega dokončnega poplačila. Zato je edino primerno in pravično, da ostanejo leasingojemalcu, ki predmet leasinga tudi uporablja, vse obveznosti in odgovornosti v zvezi s pravnimi in stvarnimi napakami na predmetu leasinga.

12. Pritožbeno oporekanje glede upoštevanja 645,24 EUR stroškov izterjave je neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožena stranka temu delu vtoževane terjatve z v pritožbi navedenimi razlogi prvič oporeka v pritožbi, pri čemer pa niti ne zatrjuje, da teh navedb ne bi mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato se pritožbeno sodišče o tem delu pritožba ne opredeljuje.

13. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP in 353. člen ZPP), medtem ko je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, in to v višini, kot jih je v izpodbijani sodbi (neprerekano) ugotovilo že sodišče prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka je svoje stroške pritožbenega postopka dolžna nositi sama, ker s svojo pritožbo ni uspela. Tožeča stranka pa je upravičena do povračila ji stroškov njene pritožbe v znesku 211,00 EUR (50,00 EUR sestava pritožbe po tarifi številka 3220, povišano za 22 % DDV in sodna taksa 150,00 EUR), saj je s svojo pritožbo uspela, medtem ko krije stroške za odgovor na pritožbo sama, ker v odgovoru ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi tožene stranke, torej ta njen strošek za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.