Jedro

Ugotovitev, da je šepanje neizrazito, pomeni, da se v zunanjosti ne izrazi, da ga ni opaziti, da torej ne predstavlja spremembe v tožnikovi zunanjosti. V tej situaciji že osnovno objektivno merilo za prisojo odškodnine zaradi skaženosti ni podano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 13.949,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov, natančneje opredeljenih v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ter zakonske zamudne obresti od glavnice 30.100,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa še naložilo, da mora v 15 dneh tožniku povrniti 2.463,56 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Tožnik je glede na poškodbe, težave in posledice, ki so mu ostale, prepričan, da je prisojena odškodnina prenizka. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožnik povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o naravi in teži poškodb ter njihovih posledic. Opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je imel tožnik med zdravljenjem tudi bolečine v levem kolenu, ki so posledica obremenjevanja leve noge zaradi zloma. Glede strahu pritožnik povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in meni, da bi ga moralo sodišče ovrednotiti višje.

Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti izpostavlja, da ima težave še danes, njegovo življenje pa je bilo v času zdravljenja močno omejeno. Sodišče ugotovitev o težavah in posledicah prometne nesreče ni upoštevalo v zadostni meri. V zvezi s skaženostjo pritožnik opozarja, da bi moralo sodišče upoštevati tudi to, da šepa, pa naj gre za izrazito ali neizrazito šepanje. Dejstvo, da je sodišče odškodnino zaradi šepanja priznalo že v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, ne spremeni tega, da bi jo morala tudi pri skaženosti, saj ne gre za podvajanje odškodnine. Pritožnik sklene, da mu je sodišče prisodilo 44 povprečnih neto plač, glede na sodno prakso pa je takšna odškodnina prenizka. Pritožnik se sklicuje na primere evidenčna št. VS 000974, kjer je bilo prisojenih 109 povprečnih neto plač, VS 001423, ko je bilo priznanih 50 povprečnih plač in VS 001202, ko je bilo dosojenih 58 povprečnih neto plač.

Pritožnik še opozarja, da je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožena stranka del odškodnine plačala po vložitvi tožbe, upoštevaje to pa je tožnik uspel z 79 %, kar se tiče višine in 100 % glede temelja, skupni uspeh je torej 89,5 %.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

O poškodbi in njenih posledicah

5. Tožnik je v škodnem dogodku (prometni nesreči) utrpel zlom leve stegnenice in zlom palca na desnem stopalu. Med zdravljenjem zloma leve stegnenice je prišlo do zapleta, tako imenovane Sudeckove kostne atrofije, predvsem v predelu levega kolena. Ta atrofija je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, povzročila nepravilno obremenjevanje leve noge in njeno prikrajšavo.

O obsegu škode

6. Tožnik je pretrpel, še trpi in bo tudi v bodoče trpel telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Pretrpel je tudi strah (najprej hud primarni strah, da bo izgubil nogo, nato pa še hujši sekundarni strah za življenje in zdravje). Obširne in natančne razloge o intenziteti, trajanju in vseh drugih okoliščinah, ki vplivajo na odmero odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, sodba sodišča prve stopnje vsebuje na 6, 7, 8 in 9 strani. Pritožnik takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, meni le, da jih je sodišče prenizko ovrednotilo.

7. Najbolj ključne ugotovitve so: da je bila tožnikova telesna poškodba huda, zdravljenje pa zahtevno in relativno dolgotrajno, saj je bil tožnik 2x operiran, osnovno zdravljenje poškodbe je trajalo več kot 13 mesecev, po drugi operaciji pa še nekaj več kot 1 mesec, da je tožnik trajne in hude telesne bolečine ob poškodovanju in obeh operativnih posegih prestajal 10 dni, trajne srednje hude 4 tedne, občasne srednje hude 14 dni, trajne lahke bolečine po obeh operacijah 6 tednov, v določenih pogojih pa še zmeraj prestaja lahke telesne bolečine, da je bil tožnik 2x operiran, 8 dni hospitaliziran, 36x izpostavljen rentgenskemu slikanju, 45 dni je opravljal fizioterapijo, 5 mesecev je pri hoji uporabljal bergli, še približno 4 mesece je hodil z eno berglo. Posledica zapleta (Sudeckove atrofije) je oslabelost stegenske mišice v predelu levega kolena, zaradi česar so tožnikove poklicne in prostočasne sposobnosti zmanjšane za 10%, za delo keramičarja v svojem osnovnem poklicu ni sposoben (a ga že pred poškodbo ni opravljal), s povečanimi napori pa lahko še vedno opravlja svoje prejšnje delo šolskega hišnika. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da po končanem zdravljenju tožnik ne more ne stati ne sedeti, ampak pogosto menjuje položaje, da zmanjša nelagodje. Glede šepanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je neizrazito, tako da je funkcionalna in ne estetska posledica poškodbe.

O šepanju oz. skaženosti

8. Ugotovitve, da je šepanje neizrazito, pritožnik ne izpodbija, meni le, da mu tudi za takšno šepanje pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Po ustaljeni sodni praksi se za presojo pravnega standarda skaženosti uporabljajo objektivna merila (spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova vidnost, obseg, možnost zakrivanja in podobno) ter subjektivna merila (vpliv objektivnih dejstev na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje). Šele, če sta podana oba elementa, se prisodi odškodnina, ob pogoju, da stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujeta.

Ugotovitev, da je šepanje neizrazito, pomeni, da se v zunanjosti ne izrazi, da ga ni opaziti, da torej ne predstavlja spremembe v tožnikovi zunanjosti. V tej situaciji že osnovno objektivno merilo za prisojo odškodnine zaradi skaženosti ni podano. Pravilno je torej ravnalo sodišče prve stopnje, ko zaradi šepanja ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

O telesnih bolečinah

9. Tudi pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ni razbrati, da bi sodišče pri prisoji odškodnine za telesne bolečine upoštevalo težave z levim kolenom, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je, ko je ugotavljalo, kakšne bolečine in nevšečnosti je tožnik trpel zaradi poškodbe leve noge v času zdravljenja, popolnoma sledilo vsem ugotovitvam izvedenca (pa tudi izpovedi samega tožnika), tako ne more biti dvoma o tem, da je ob ugotavljanju obdobja, ko je tožnik trpel telesne bolečine v različnih jakostih, upoštevalo tudi bolečine v kolenu.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo

10. Za vse oblike nepremoženjske škode je bila tožniku odmerjena odškodnina 44.000,00 EUR, kar predstavlja 44 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času izdaje izpodbijane sodbe. Pritožnik meni, da je sodišče njegove težave ovrednotilo prenizko. Višje sodišče pa ugotavlja, da je prisojena odškodnina v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in z ustaljeno sodno prakso. Ne drži pritožbeni očitek, da prisojena odškodnina odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. V primerih, na katere se sklicuje pritožnik in je bila v njih prisojena višja odškodnina, pa je šlo za hujše poškodbe ali/in hujše posledice poškodb.

11. V zadevi II Ips 104/2001 (evidenčna št. VS 000974) je šlo res za podobno poškodbo, vendar pa je bilo zdravljenje oškodovanke mnogo bolj zapleteno – hospitalizirana je bila kar 65 dni, prejela je številne infuzije, transfuzije, antibiotike in pomirjevala, dva tedna je bila vezana na posteljo, bergle je uporabljala skoraj dve leti, fizioterapijo je opravljala eno leto, od tega 3 tedne v zdravilišču. Mnogo hujše so tudi posledice – oškodovanka je trajno vezana na uporabo bergel, poleg tega, da je poškodovana noga daljša, je kar 7 cm tanjša, oškodovanki je ostala tudi 6 cm dolga brazgotina na čelu, oškodovanka je invalidka II. kategorije. Vse opisano kaže na to, da nikakor ne gre za podoben primer.

12. Enako velja za preostali zadevi, na katere se sklicuje pritožnik. V zadevi II Ips 248/2002 (evidenčna št. VS 001202) je precej mlajši oškodovanec (star 18 let) utrpel več različnih poškodb. Že osnovna poškodba leve stegnenice je bila hujša od poškodbe tožnika v obravnavani zadevi, saj je šlo za odprt zlom stegnenice z več odlomki, oškodovanec je bil hospitaliziran kar 61 dni, prestal je 7 operacij in bil 1 mesec vezan na posteljo, bergle je uporabljal 11 mesecev in pol in bil 14 mesecev nesposoben za delo, oškodovanec je ostal invalid III. kategorije. Gre torej za precej hujše posledice precej mlajšega oškodovanca, ki mu je bila prisojena nekoliko višja odškodnina kot tožniku - 58 povprečnih plač.

13. Tudi v zadnjem primeru, na katerega se sklicuje pritožnik – zadeva II Ips 394/2004 Vrhovnega sodišča RS (evidenčna št. VS 001423) je šlo za hujšo poškodbo (zdrobitveni zlom), mlajšega oškodovanca (17 let), precej daljše zdravljenje (trajalo je več kot 2 leti), pa tudi hujše posledice (za polovico omejena gibljivost levega kolka in levega kolena), odškodnina, ki je bila prisojena, pa je le malo višja – 50 povprečnih plač.

14. Celo v primerih, kjer je bila prisojena približno takšna odškodnina kot v obravnavani zadevi, je šlo za hujše posledice – v zadevi II Ips 606/2003 Vrhovnega sodišča RS (evidenčna številka VS001317) je bila oškodovanki, stari 33 let, prisojena odškodnina 46 povprečnih plač. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pri njej so podobne kot pri tožniku, zdravljenje pa je bilo bolj zapleteno, saj je trajalo 1 leto in pol, oškodovanka je 1 leto hodila ob pomoči bergel, hospitalizirana pa je bila 21 dni, hoja je šepajoča, oškodovanka ima brazgotine tudi po vidnih delih telesa. Oškodovancu v zadevi II Ips 633/2003 (evidenčna št. VS 001360), ki je utrpel zdrobljen zlom zgornjega dela leve stegnenice ter je trpel primerljive telesne bolečine, a je prestajal nekoliko daljšo rehabilitacijo od tožnika in ima nekoliko hujše duševne bolečine zaradi hujšega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je bila prisojena odškodnina 39 povprečnih plač.

15. Natančen pregled odškodnin, prisojenih v podobnih zadevah, torej pokaže, da odškodnina, prisojena tožniku, nikakor ni prenizka, ampak je ustrezno vpeta med odškodnine za podobne primere (je celo na zgornji meji). Sodišče prve stopnje je z odmero za vse oblike škode pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnika. Njegovo pritožbeno zavzemanje za priznanje višje odškodnine tako ni utemeljeno.

O pravdnih stroških

16. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo, da je bil v obravnavani zadevi sporen tudi temelj, da je bil del odškodnine plačan po vložitvi tožbe in da je tožnik z zahtevkom (po umiku) delno uspel. Kadar stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje ustrezno upošteva vse okoliščine primera, ko oceni (in ne izračuna) tožnikov uspeh na 80%, kar sprejema tudi pritožbeno sodišče. Takšna ocena (in ne matematični izračun) tožnikovega uspeha je razumna in življenjsko sprejemljiva, ne da bi bila zreducirana zgolj na rezultat čistih in natančnih matematičnih operacij. Slednje v zadevah, kot je obravnavana, niti ni mogoče. Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

17. V pritožbi uveljavljeni razlogi torej niso podani. Višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora pritožbene stroške kriti sam (1. odstavek 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.