Jedro

Izjava o odstopu sprejete dediščine sodediču ima pravno naravo pogodbe civilnega prava, in sicer darilne pogodbe. Podari pa se lahko le točno določeno stvar ali pravico, torej je darovalec lahko svojemu očetu – sodediču odstopil le tisto premoženje, ki je sodilo v zapuščino po pokojni po tedaj znanih podatkih.

Ob smrti stranke pride do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika. Na sposobnost biti stranka mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Če ima stranka pooblaščenca, sodišču postopka le prekiniti ni treba, v vsakem primeru pa mora pozvati dediče, da vstopijo v postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) prekinilo zapuščinski postopek in dediča B. K. napotilo na pravdo, v kateri mora v roku 20 dni po pravnomočnosti sklepa tožiti dediča D. K., da je od zapustnice prejel darila v višini najmanj 40.000,00 EUR.

Proti sklepu so vložili pritožbo G., Š. in U. K. Uveljavljajo pritožbena razloga bistvene kršitve določb zapuščinskega postopka in zmotne uporabe ZD in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sklep je namreč sodišče sprejelo v odsotnosti vseh zakonitih dedičev, ki na obravnavo niti vabljeni niso bili in zato niso mogli dajati pripomb. Dedič K. K. je umrl med tem postopkom in se tudi po njem vodi zapuščinski postopek, sodišče pa kljub temu ni povabilo njegovih dedičev na obravnavo. Pooblaščencev K. K. nihče od njegovih zakonitih dedičev ni pooblastil za zastopanje in je njuna prisotnost na zapuščinskih obravnavah nezakonita, njih pa pooblaščenca nista niti obvestila o morebitni prisotnosti na obravnavi. Iz zapisnika z dne 18.3.2009 izhaja, da dedič B. K. sprejema svoj dedni delež, katerega pa je že pred tem odstopil sodediču K. K.. Prav zaradi odločitve sodišča, da lahko B. K. prekliče svojo izjavo in sprejme odstopljeni delež zapuščine, je sploh napoten na pravdo. Izjavo o odstopu dediščine sodediču je B. K. povsem jasno in nedvoumno podal že 6.12.1995, ta izjava je po 1. odstavku 138. člena ZD nepreklicna. Sodišče torej ni upoštevalo njihovega mnenja, da se ne strinjajo s preklicem dedne izjave B. K. Dediča na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 163. členom ZD).

ZD glede strank v zapuščinskem postopku predpisuje le, da se za stranke štejejo dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (175. člen ZD). Zato je potrebno glede vprašanja sposobnosti biti stranka uporabiti določbe ZPP. Po določilu 1. odstavka 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Skladno s citiranima določbama so bili ob uvedbi predmetnega postopka stranke v njem dediči po pokojni M. K.: zapustničin mož K. K. ter sinova B. in D. K. Tekom postopka pa je zapustničin mož umrl, kar je sodišče sicer vzelo na znanje (zapisnik z dne 10.2.1997, list. št. 24 spisa), ni pa v postopek pritegnilo njegovih dedičev. Mrtva fizična oseba ne more biti stranka postopka. Ob smrti stranke pride do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika (132. člen ZD). Dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja; v trenutku smrti postane stranka v postopku, in sicer pod resolutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Na sposobnost biti stranka mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Če ima stranka pooblaščenca, sodišču postopka le prekiniti ni treba (1. točka 1. odstavka 205. člena ZPP), v vsakem primeru pa mora pozvati dediče, da vstopijo v postopek. Zato bi moralo prvo sodišče po uradni dolžnosti ugotoviti, kdo so dediči po pokojnem K. K. in jim dati možnost, da se v postopku izjavijo. Ker tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (uporaba skladno z 163. členom ZD), zaradi česar je potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje (3. točka 365. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo najprej ugotoviti kdo so dediči po pokojnem K. K. in jih pritegniti v postopek oziroma jim dati možnost, da se v postopku izjavijo, nato pa ob upoštevanju vseh podanih izjav dedičev odločiti, ali je glede na določila 210. člena ZD potrebna napotitev na pravdo. V kolikor bo ponovno izdalo sklep o napotitvi na pravdo naj upošteva, da so, ko gre za spor o obsegu zapuščine, dediči enotni in nujni sosporniki (prim. odločbe VS RS, opr. št. II Ips 574/2004, II Ips 759/2005, II Ips 267/2006, II Ips 322/2006, II Ips 44/2006, itd.).

Stališče pritožbe o učinkih izjave, ki jo je B. K. podal zapuščinskemu sodišču 6.12.1995, pa so materialnopravno zmotna. Nepreklicni dedni izjavi sta izjava o odpovedi dediščini in izjava o sprejemu dediščine (1. odstavek 138. člena ZD). B. K. pa je izjavil: „da svoj zakoniti dedni delež, ki mu pripada po pokojni M. K., sprejema in ga odstopa sodediču K. K.“. Podal je torej dedno izjavo o sprejemu dediščine po materi. Izjava o odstopu sprejete dediščine sodediču pa ima pravno naravo pogodbe civilnega prava (gl. odločbo VS RS II Ips 303/97), in sicer darilne pogodbe. Podari pa se lahko le točno določeno stvar ali pravico, torej je B. K. 6.12.1995 lahko svojemu očetu – sodediču K. K. odstopil le tisto premoženje, ki je sodilo v zapuščino po pokojni M. K. po tedaj znanih podatkih.