Jedro

Kadar nevarna situacija prisili oškodovanca k reagiranju v hipu, ko gre za tipično instinktivno reakcijo na nevarno situacijo, je treba tudi vse posledice takega instinktivnega in hipnega odziva pripisati ravnanju tistega, ki je odgovoren za nastanek take nevarne situacije.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 4.800.727,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 727,00 SIT od 1.1.1992 dalje, od zneska 4.800.000,00 SIT pa od 21.5.2002. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter tožnico zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 441.709,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnim obrestmi od 21.5.2002 dalje.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, pritožbeno sodišče pa je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v delu, ki presega 4.240.727,00 SIT, zavrnilo. Sicer je pritožbo tožene stranke in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjen del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je soglašalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede deleža soodgovornosti tožene stranke, je pa menilo, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Zoper to sodbo vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Prvo vidi v tem, ker pritožbeno sodišče ni pojasnilo, ali je bilo njeno ravnanje storjeno v skrajni sili ali v nujni reakciji. Prav tako ni podrobno obrazloženo, iz katerih znanstvenih in strokovnih izkušenj izhaja, da se vozilo kombi enako manevrira na gramozu in prekopani cestni jami kot osebni avtomobil. Takih izkušenj izvedenec ni potrdil, niti ni sodišče obrazložilo, zakaj njegovo mnenje povzema. Tu ne gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, marveč za uporabo strokovnih analiz Mednarodnega združenja izvedencev, ki pa niso obrazložene. Pritožbeno sodišče ne bi smelo znižati odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica je namreč prav na tem področju najbolj prizadeta, saj že več kot 12 let ni sposobna za normalno družinsko in družabno življenje. Prenizka je tudi odškodnina za telesne bolečine ter za strah. Tožnica se ne more več pripogibati in zato obdelovati vrta, ovirana je pri hoji, zlasti na manjše vzpetine. Težave ima tudi pri gospodinjskih delih, pri vožnji avtomobila, da o drugih (športnih) aktivnostih ne govorimo. Zaradi bolečin v hrbtu je imela težave tudi v intimnih odnosih.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi se morala tožnica zavedati, da neuporaba varnostnega pasu poveča verjetnost nastanka hujših škodnih posledic. Riziko neuporabe varnostnega pasu sodi zato v njeno sfero in tožena stranka ne odgovarja na škodo, ki je posledica te opustitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica ravnala drugače, kot bi ravnal povprečno izkušen voznik. Vendar te ugotovitve ni upoštevalo pri oceni njenega prispevka k škodnemu dogodku. Tako ni obrazložilo, zakaj znaša njen delež odgovornosti le 20 %. Res je, da prekopani del ceste ni bil označen s prometno signalizacijo. Zaradi zavlačevanja pri popravilu je prišlo do situacije, ko je verjetno nekdo prometne znake ukradel, ali pa jih prevrnil v jarek. Opustitev tožene stranke, ko ni vsakodnevno nadzorovala, ali začasni opozorilni znaki še stojijo, ne predstavlja kakega posebnega ogrožanja. V nekaj mesecih je preko prekopanega dela ceste peljalo več tisoč voznikov, a je le tožnica reagirala nenavadno in zapeljala s ceste. Očitno je šlo za oviro, ki so jo tudi podpovprečni vozniki opazili in jo brez škodnih posledic prevozili. Tožnica je vozila motorno vozilo, ki predstavlja povečano nevarnost tudi za njo samo. Resda ni prekoračila splošne omejitve hitrosti, vendar bi morala ob dejstvu, da je vozila s kratkimi lučmi, hitrost prilagoditi slabši vidljivosti. To njeno krivdno ravnanje pa je v pretežni meri prispevalo k nastanku škodnega dogodka. Vozila je hudo malomarno, saj med vožnjo ni posvečala pozornosti razmeram na cesti. Oviri se je približevala z nezmanjšano hitrostjo, potem pa reagirala neustrezno. Neustrezna reakcija prav tako predstavlja ravnanje, ki izvira iz njene sfere.

Tožene stranke ni mogoče obremeniti s škodo, ki je posledica neuporabe varnostnega pasu (udarec z glavo v strop). Tiste škodne posledice, ki predstavljajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je treba zato pripisati zgolj tožničinemu ravnanju. Po vsem tem tožena stranka meni, da tožnica ni upravičena do odškodnine, ki bi presegala 3.000.000,00 SIT.

Tožnica je odgovorila na revizijo tožene stranke, pri čemer nasprotuje njenim materialnopravnim stališčem ter poudarja, da takratni predpisi niso zahtevali vgradnje varnostnih pasov v kombinirana vozila. Predlaga, da revizijsko sodišče njeni reviziji ugodi, zavrne pa revizijo tožene stranke.

Tožničina revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, obe reviziji pa Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

K reviziji tožene stranke: Neutemeljen je revizijski očitek, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tisti del škode, ki je posledica neuporabe varnostnega pasu. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili, da tožničino vozilo ni imelo vgrajenih varnostnih pasov ter da (takratni) predpisi za taka vozila tudi niso zapovedovali vgraditve varnostnih pasov. Ker tak˘ vozilo ni imelo varnostnih pasov, tožnici ni mogoče očitati, da jih ni uporabila.

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje, da "je prišlo do situacije, ko je verjetno nekdo ukradel prometne znake, ali pa jih prevrnil v jarek, tako da v času nesreče niso bili na predvidenem mestu", ter da "opustitev tožene stranke, ko ni vsakodnevno nadzorovala, ali začasni opozorilni znaki še stojijo, ne predstavlja kakega posebnega ogrožanja". Pri vzdrževalcu cest je namreč presoja skrbnosti za vzdrževanje cest in za postavitev signalizacije podvržena najstrožjemu merilu profesionalne skrbnosti. Po drugi strani pa od tožnice kot nepoklicne voznice ni mogoče zahtevati skrbnosti, ki bi presegala standard običajne, povprečne skrbnosti. Njena hitrost je bila glede na vožnjo z zasenčenimi lučmi nekoliko prehitra (oziroma bi lahko vozila tudi z nezasenčenimi lučmi), sodišče prve stopnje pa ji je očitalo tudi, da je na oviro neustrezno reagirala. Ugotovilo je namreč (to je povzelo tudi pritožbeno sodišče / gl. 1. odstavek na 4. strani sodbe pritožbenega sodišča), da bi ob drugačnem ravnanju (brez zaviranja) tudi pri vožnji s hitrostjo 58,3 km/h in z zasenčenimi lučmi nesrečo lahko preprečila oziroma vsaj omilila njene posledice. Revizijska trditev, da naj bi preko prekopanega dela ceste brez posledic peljalo več tisoč voznikov, je zato ob ugotovljenem tožničinem prispevku k nastanku škode irelevantna.

Škodni dogodek je tako naravna posledica nepravilnega in neustreznega ravnanja obeh strank: tožene stranke zato, ker ovire (prekopan ter za nekaj centimetrov poseden del cestišča) ni opremila s prometno signalizacijo, tožnice pa, ker je (glede na vožnjo z zasenčenimi lučmi) vozila nekoliko prehitro (ali ker ni uporabljala nezasenčenih luči), in ker je na oviro neustrezno reagirala. Vendar kadar nevarna situacija (ki jo je povzročila odškodninsko odgovorna oseba) oškodovanca prisili k reagiranju v hipu, ko gre za tipično instinktivno reakcijo na nevarno situacijo, je treba tudi vse posledice takega instinktivnega in hipnega odziva (ko oškodovanec nima časa za razmislek, kako ukrepati, marveč se mora odločiti v sekundi ali le v delcu sekunde) pripisati ravnanju odškodninsko odgovorne osebe. Kljub ugotovitvi, da je tožnica neustrezno reagirala in kljub ugotovitvi, da je (s stališča prospektivne analize vzročnosti) naravni vzrok škode tudi njen neustrezen odziv, tega zato ni mogoče pripisati njenemu prispevku in ga tudi ne obravnavati kot okoliščino, ki razbremenjuje oziroma zmanjšuje odgovornost tožene stranke. Primerjava neskrbnosti ravnanja ene in druge stranke (pri čemer je treba kot tožničin prispevek obravnavati le to, da je vozila nekoliko prehitro oziroma da ni uporabljala nezasenčenih luči) pa vseeno (kljub neupoštevanju neustreznosti reagiranja) pokaže, da sta sodišči druge in prve stopnje prispevka strank k nastanku škodnega dogodka pravilno pravno ovrednotili (192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - v nadaljevanju ZOR).

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na to, da je tožnica upravljala motorno vozilo, ki je nevarna stvar. V konkretnem primeru gre namreč za odškodninsko odgovornost na podlagi krivde (1. odstavek 154. člena ZOR). Zato za oceno deljene odgovornosti ni pomembno, ali je tožnica škodo utrpela kot voznica motornega vozila. Razbremenitev odgovornosti tožene stranke je tako lahko sorazmerna zgolj ravni neskrbnosti same oškodovanke (ne pa tudi dejstvu, ali je prišlo do škode v zvezi z uporabo nevarne stvari).

K reviziji tožeče stranke: Neutemeljen je revizijski očitek, da "sodišče ni v obrazložitvi v ničemer pojasnilo, ali je ravnanje tožnice bilo v dani situaciji storjeno v skrajni sili ali nujni reakciji". Iz procesnega gradiva, še manj pa iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč nikjer ne izhaja, da bi tožnica ravnala v skrajni sili. Za dejanje, storjeno v stiski, je namreč značilno, da nevarnosti ni bilo moč odvrniti drugače kot z dejanjem, ki je povzročilo škodo, pri čemer pa povzročena škoda ne sme biti večja od tiste, ki je grozila. Tožnica tega v pritožbi ni zatrjevala in pritožbenemu sodišču se zato z vprašanjem stiske (2. odstavek 161. člena ZOR) ni bilo treba ukvarjati, prav tako tudi ne s podrobnostmi o tem, ali "se vozilo kombi enako manevrira na gramozu in prekopani cestni jami kot osebni avtomobil" (kot je že pojasnjeno, tožničinega prispevka k nastanku škode ne predstavlja njena hipna, instinktivna reakcija). Za pravilno uporabo pravila o določitvi (zmanjšanega) deleža odškodninske odgovornosti (1. odstavek 192. člena ZOR) namreč povsem zadošča to, kar je navedeno v prejšnjih odstavkih. Izpodbijani sodbi zato ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih.

Neutemeljeno je tudi revizijsko oporekanje višini dosojenih odškodnin. Tožnica, ki ima zaradi poškodbe trajno omejeno življenjsko aktivnost (zmanjšanje predklona levega segmenta za 10 %, zaradi česar ne sme več opravljati težjih fizičnih del, odpovedati pa se je morala tudi določenim prostočasnim aktivnostim /kolesarjenje, hoja v hribe, zabave/), je tudi po mnenju revizijskega sodišča upravičena do zadoščenja v znesku 2.300.000,00 SIT. Vse težave, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (in povzelo pritožbeno sodišče), vključno s težavami v intimnih odnosih, tožnico glede na trajanje in intenzivnost duševnih bolečin ter ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih ne upravičujejo do višje odškodnine. Dosojen znesek odškodnine (skupaj z odškodnino za telesne bolečine in strah) pravično odseva tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (200. in 203. člen ZOR).

Ker je torej materialno pravo pravilno uporabljeno in ker tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo.

Odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99).