Jedro

Pod taksno obveznost ne zapade tisti sklep, s katerim sodišče ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba ter sklene, da bo o zahtevku in stroških odločeno v sledečem pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi in se razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku odmerilo sodno takso za sklep o ugovoru v višini 7.600,00 SIT oz. 400 točk po ZST.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo in predlagal njegovo spremembo tako, da dolžniku ni potrebno plačati sodne takse za sklep o ugovoru, oziroma da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v reševanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je v zadnjih letih vložil večje število ugovorov in je letos prvič začel prejemati sklepe za plačilo sodne takse za sklep o ugovoru, čeprav se v tem delu Zakon o sodnih taksah ni spreminjal. Kot kaže, se je spremenila sodna praksa ali pa uvedla nova, ki ni pravilna. Sodišče se sklicuje na 1. odst. 3. čl. ZST, ki določa, da s tem zakonom predpisane takse mora plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. To določilo je res nerodno in pomanjkljivo, vendar ne more biti podlaga, da bi bil dolžnik zavezanec za plačilo sodne takse za sklep o ugovoru. Dolžnik je po tem določilu kvečjemu zavezanec za plačilo sodne takse za vloženi ugovor, čeprav to ni "oprava posameznega dejanja". Sporno bi lahko bilo torej že plačilo sodne takse za ugovor, saj bi moral zakon bolj jasno določati, kdo je zavezanec za plačilo, saj kot rečeno, vložitev ugovora ni zahteva za opravo posameznega dejanja. Nikakor pa 1. odst. 3. čl. ZST ni in ne more biti podlaga, da bi bil dolžnik, to je vložnik ugovora, zavezanec za plačilo sodne takse za sklep o ugovoru. Sklep o ugovoru je namreč nesporno odločba sodišča prve stopnje, za katero mora sodno takso plačati upnik, kot tožnik oziroma predlagatelj postopka, kot to jasno določa 2. odst. 3. čl. ZST.

Pritožba dolžnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso za sklep z dne 16.3.2004, s katerim je po vloženem ugovoru dolžnika, razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v sledečem pravdnem postopku; izdaja tega sklepa je torej bila posledica odločitve o dolžnikovem ugovoru, kar bi lahko tudi omogočalo zaključek, kakršnega je napravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, in sicer, da po črki Tarifne številke 2/3 Zakona o sodnih taksah (ZST), takšen sklep zapade pod taksno obveznost, ker določa, da se (med drugim) plača tam določena taksa za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Vendar pa je pretežni del sodne prakse na stališču (in temu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče), da pod taksno obveznost ne zapade tisti sklep, s katerim sodišče ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba ter sklene, da bo o zahtevku in stroških odločeno v sledečem pravdnem postopku.

Argument za takšno stališče je v ugotovitvi, da se s tem po vsebini ne odloči o ugovoru, ampak bo o njem odločeno šele v pravdnem postopku. Ker torej ni taksne obveznosti v primeru, kakršen je obravnavani, se tudi ne more postavljati vprašanje, kdo je njen zavezanec. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju).