Jedro

Tudi Finančna in izravnalna pogodba, ki je urejala odškodnino za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ, je tuji pravni vir v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, ki se upošteva pri presoji, ali je imel upravičenec po tujem pravu pravico do odškodnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine s parc. št. 39/2 ob podržavljenju pripisane vložku št. 336 k. o. …, ki je bila v deležu 1/4 glede na celoto podržavljena bivšemu lastniku dr. A.A., roj. …, nepremičnine s parc. št. 346, 585/1, 585/4 in 586, vse ob podržavljenju pripisane vl. št. 113 k. o. …, ki so bile v deležu 1/8 glede na celoto podržavljene bivšemu lastniku A.A. ter nepremičnine s parc. št. 127/1 ob podržavljenju pripisane vl. št. 216 k. o. … in parc. št. 128 ob podržavljenju pripisane vl. št. 175 k. o. …, ki sta bili do celote podržavljeni bivši lastnici B.B. Odločeno je še bilo, da vlagatelj trpi svoje stroške postopka.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve zgoraj navedenih odločb izhaja, da gre v predmetni zadevi za zahtevek za denacionalizacijo, ki ga je vložil tožnik, na podlagi ugotovitvene odločbe Upravne enote Maribor z dne 1. 2. 2010 državljan Ljudske Republike Slovenije in Federativne ljudske Republike Jugoslavije od 28. 8. 1945 do dne 6. 12. 1947, ko je postal državljan Republike Avstrije, in je sin pokojnega A.A. in pokojne B.B., ki pa v navedenem obdobju nista bila državljana Ljudske Republike Slovenije in Federativne Republike Jugoslavije. Tožnikov zahtevek temelji na določilu 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), vendar pa lahko na tej podlagi vlagatelj zahteve za denacionalizacijo kot nadomestni upravičenec po starših prejme le tisto, kar bi bila upravičena dobiti njegova starša. Njegovima staršema kot osebama nemške narodnosti je bilo premoženje zaplenjeno z Odlokom Avnoja o prehodu sovražnikovega imetja v državno last z dne 21. 11. 1944, dne 17. 10. 1945 pa je bila izdana ugotovitvena odločba, ki je postala pravnomočna 22. 10. 1946. Po drugi svetovni vojni so tožnik in njegovi starši odšli na ozemlje Republike Avstrije in se dne 26. 4. 1946 prijavili oblastem v kraju Knittelfeld ter 6. 12. 1947 postali državljani Republike Avstrije. Po prejemu državljanstva Republike Avstrije je bilo v zemljiški knjigi v letu 1948 vknjiženo podržavljenje.

Organa ugotavljata, da v primeru, ko so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ne pride v poštev institut nadomestnega upravičenja po 12. členu ZDen. Če sta imela prejšnja lastnika podržavljenega premoženja za premoženje podržavljeno v Sloveniji pravico dobiti odškodnino od tuje države nista upravičenca po ZDen, v tem primeru pa ni upravičenec po 12. členu ZDen niti njun pravni naslednik.

Tožnik je priložil uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011. Glede tega upravni organ ugotavlja, da so za zaključke v njem upoštevana drugačna izhodišča, kot so ugotovljena v postopku denacionalizacije. Iz tega potrdila izhaja, da Jugoslavija po državni pogodbi šteje za avstrijsko premoženje samo premoženje, katerega lastnik je imel med 3. 3. 1938 in 28. 4. 1945 avstrijsko državljanstvo. Na osnovi tega Republika Avstrija šteje, da je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanskim državljanom in da to torej ni avstrijsko premoženje v smislu državne pogodbe Republike Avstrije, kar posledično pomeni, da za to premoženje te osebe nimajo pravice do odškodnine od Republike Avstrije.

Iz ugotovitev upravnih organov izhaja, da na podlagi ugotovitvenih odločb o državljanstvu starša tožnika v času podržavljanja nista bila državljana Ljudske Republike Slovenije in FLRJ in tudi ne državljana Republike Avstrije, opredeljevala pa sta se za osebi nemške narodnosti in se naselila na ozemlju Republike Avstrije. Ljudska Republika Slovenija in FLRJ je zato menila, da so te osebe imele pravico do odškodnine do Republike Avstrije. V takratnem času je bilo na ozemlju današnje Slovenije precej ljudi, ki so se opredeljevali za osebe nemške in druge narodnosti in so se povezovali v različna kulturna in politična združenja ter med vojno delovali tudi proti novi oblasti, zato jim je ta po vojni s pričakovanjem, da se bodo izselili in bo tako rešen tudi problem ponemčevanja, premoženje zaplenila kot sovražnikovo premoženje. Upravni organ druge stopnje pojasnjuje, da potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011 temelji na dejstvih o državljanstvu, ki niso skladna z dejstvi o državljanstvu, ugotovljenimi na podlagi uveljavljenega pravnega reda RS in zaradi česar njegovih podatkov Upravni organ RS upravičeno ne more šteti kot potrdilo, da družina A.A.,B.B. v Republiki Avstriji ni imela pravice do odškodnine za odvzeto premoženje.

Določba drugega odstavka 172. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/1986) določa, da potrdilo izdano na način, ki je določen v prvem odstavku tega člena ne veže organa, ki mu je predloženo, kot dokaz, ki naj odloči o stvari, ampak lahko ta dejstva znova ugotavlja. Bivša lastnika in prednika tožnika sta pridobila avstrijsko državljanstvo dne 6. 12. 1947, zato sta imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije glede na pogodbo med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, izseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja, ki je bila sklenjena dne 27. 11. 1961. Po tej pogodbi so na podlagi zakonov, ki so bili na podlagi te pogodbe sprejeti v Avstriji, imele pravico do odškodnine tudi nekatere osebe, ki sicer po določbi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe te pravice niso imele. Finančna in izravnalna pogodba (v nadaljevanju FIP) med drugim predvideva izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim in nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja tedanje FLRJ in ne veže odškodnin na državljanstvo v letih 1938 in 1945. Pogodba je v 2. členu predvidevala, da bodo pravice priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah in takšna dopolnitev zakona je bila sprejeta leta 1962. Po prilogi 1 k Finančni izravnalni pogodbi so do pravic, določenih v 2. členu te pogodbe upravičeni pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti pod pogojem, da so imeli 1. 1. 1960 stalno bivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škod priseljencem in pregnancem, ki je pričel veljati skupaj s pogodbo in se je nanašal na povračilo škode, ki je ali v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem in priseljencem z območij izven ozemlja Republike Avstrije, torej tudi z jugoslovanskega območja. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da se pravica do odškodnine za premoženje podržavljeno v Sloveniji ne presoja le na podlagi meddržavnih oziroma mednarodnih sporazumov temveč tudi na podlagi drugih aktov, ki dajejo podlago za izplačila odškodnine od tuje države, torej tudi na podlagi zakonov drugih držav, ne glede na vrsto oziroma obseg oškodovanja za odvzeto premoženje, ki ga je priznala tuja država in je po ZDen in po stališču sodne prakse kot upravičenec po ZDen upravičena vsaka oseba, ki je za podržavljeno premoženje lahko dobila kakršnokoli odškodnino od tuje države.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ni strinjala, zato je vložila tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabljeno materialno pravo, kršena pa so bila tudi pravila upravnega postopka. Vprašanje, ali je določena oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, je dejansko vprašanje postopka denacionalizacije, ki se po določbi drugega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavlja po uradni dolžnosti. Sklicuje se na tekom postopka predloženo uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011, iz katerega izhaja, da tožnik oziroma njegovi pravni predniki od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine, niti niso bili do nje upravičeni. To potrdilo ima v skladu s prvim odstavkom 164. člena ZUP/86 moč javne listine, kar pomeni, da se z njo dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Ne strinja se z obrazložitvijo drugostopnega organa, da citirano potrdilo temelji na dejstvih o državljanstvu, ki niso skladna z dejstvi o državljanstvu ugotovljenimi na podlagi pravnega reda RS. Tožnik in njegova starša so bili v času zaplembe oziroma podržavljanja premoženja jugoslovanski državljani, zato se potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije ne razlikuje od dejstev o državljanstvu ugotovljenih na podlagi pravnega reda Republike Slovenije. Zatrjuje, da bi moral upravni organ ugotoviti, kakšne konkretne pravice so šle zakoncema A.A. in B.B. po avstrijskih predpisih, vendar pa to ni bilo storjeno. Če bi upravna organa to storila, bi ugotovila, da starša tožnika za odvzeto premoženje nista prejela nikakršne odškodnine in do nje tudi nista bila upravičena. Predpisa, ki ju navajata upravna organa, to je Zakon o vojnih in pregnanskih škodah ter Zakon o vrnitvi škode priseljencem in pregnancem nista dajala podlage tožnikovim staršem za prejem odškodnine. Omenjena predpisa sta za pridobitev odškodnine predpisovala več pogojev, ki jih tožnikova starša nista izpolnjevala. Razen tega vsa notranja avstrijska zakonodaja kot tudi FIP kot pravno priznano škodo priznavajo samo škodo na gospodinjski opremi in škodo na premičnih predmetih, potrebnih za opravljanje poklica. Na osnovi tega tožnik predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnja lastnika podržavljenega premoženja izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovni vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bili zavezani plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Potsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Odlok AVNOJ, podlaga podržavljenja prejšnjima lastnikoma, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena zgoraj (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

V obravnavanem primeru uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen glede prejšnjih lastnikov pomeni, da je tudi tožnik, ki sicer uveljavlja svoj zahtevek na podlagi 12. člena ZDen, izključen iz denacionalizacije. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče, je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (npr. sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

Glede ugovora, da se prejšnja lastnika ne bi mogla šteti za upravičenca po FIP, sodišče meni, da je tožena stranka navedla okoliščine, ki kažejo na to, da ta status izpolnjujeta. To pa so pogoji iz FIP, po katerih je organ presojal izpolnjevanje pogojev za prejšnja lastnika. Namreč v zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preiskusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali po se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Sodišče se ne strinja s tožbenimi trditvami, da je dejansko stanje v predmetni zadevi napačno ugotovljeno, da je materialno pravo nepravilno uporabljeno in da so bila kršena pravila upravnega postopka. Zgoraj in v obrazložitvi izpodbijane prvostopne odločbe navedena dejstva so tista, ki po presoji sodišča v celoti sestavljajo dejansko stanje, ki daje podlago za pravno sklepanje, da gre za primer, za kakršnega je po FIP predvideno odškodovanje.

Po presoji sodišča tožnik tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem pravica do odškodnine ni obstajala, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker, kot je sodišče že navedlo, pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02). O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.