Jedro

Izrečena grožnja „pazi se, pazi se“ ob hkratnem žuganju s prstom ne ustreza pravnemu standardu resne grožnje. Izrek sodbe, kolikor bi obsegal vse elemente kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, bi moral vsebovati še nadaljnje očitke, iz katerih bi se dalo sklepati, da je ta grožnja resna in predvsem, da pomeni grožnjo z napadom na življenje ali telo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženi B. B., iz razloga po prvi točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti

obtožbe, da je ogrozil varnost M. J., z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje in telo s tem, da ji je 15. 3. 2008 okoli 15.50 ure na pešpoti hotelskega kompleksa v P. zažugal s prstom in ji zagrozil: „Pazi se, pazi se“, kar je pri oškodovanki vzbudilo močan občutek strahu in ogroženosti, saj je v času, ko sta bila sodelavca obdolženec nad njo in ostalimi sodelavci vršil psihični pritisk, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu je bil B. B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba enega leta. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti prepozna in jo je potrebno zavreči. Zahteva v uvodu sicer navaja, da je bila vložena v odprtem roku, povezanem z njegovo časovno prekinitvijo v obdobju sodnih počitnic, ne da bi natančneje pojasnila, kaj s tem misli. Sodne počitnice v konkretnem primeru v ničemer niso vplivale na tek roka in tudi ne na njegov potek, zato je zahteva prepozna, saj je bila vložena po roku, ki ga določa zakon.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca zagovornik vztraja na navedbah zahteve ter poudarja, da skladno s tretjim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) v času sodnih počitnic (med 15. julijem in 15. avgustom) procesni roki ne tečejo, zaradi česar se je v obravnavani kazenski zadevi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iztekel šele dne 29. 10. 2010, medtem ko je sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti dne 21. 10. 2010. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti je pravočasna in utemeljena.

6. V skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZS procesni roki, kot na to upravičeno opozarja zagovornik v zahtevi, v času sodnih počitnic ne tečejo. Sodne počitnice trajajo od 15. 7. do vključno 15. 8., torej skupaj 32 dni. Glede na navedeno se v primeru, ko se rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne izteče pred pričetkom sodnih počitnic, ta rok podaljša za 32 dni (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v odločbi I Ips 450/2008, na katero se sklicuje vložnik zahteve). Res je sicer, da z uporabo ZS pridemo v nasprotje s tretjim odstavkom 88. člena ZKP, ki določa, da se roki, ki so določeni po mesecih, iztečejo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči, vendar pa je potrebno upoštevati ZS glede računanja rokov kot „lex specialis“, po katerem se nadaljuje tek roka, ki je začel teči pred sodnimi počitnicami, po izteku sodnih počitnic (do izteka treh mesecev).

7. V obravnavani kazenski zadevi je bila pravnomočna sodna odločba vročena obsojencu dne 7. 7. 2010, njegovemu zagovorniku pa 29. 6. 2010. V skladu s tretjim odstavkom 421. člena ZKP, začne teči trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe, v konkretnem primeru torej od vročitve obsojencu (7. 7. 2010). Ker so kmalu po vročitvi sodbe pritožbenega sodišča obdolžencu nastopile sodne počitnice (15. 7. 2010) se je tek roka za vložitev izrednega pravnega sredstva podaljšal za 32 dni in se je iztekel dne 8. 11. 2010. Zagovornik obsojenca je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti priporočeno po pošti dne 21. 10. 2010, torej znotraj roka, zato je zahteva za varstvo zakonitosti pravočasna.

8. Pri vsebinski presoji pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot rečeno, uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker meni, da inkriminirane besedne zveze „pazi se, pazi se“ ob zažuganju s prstom, kot tudi izvrševanje psihičnega pritiska v preteklem nedoločenem času ne predstavljajo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja.

9. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ (kakor tudi v novem KZ-1) je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine. Predmet zaščite je občutek varnosti posameznika. Zato je posledica tega kaznivega dejanja občutek njegove ogroženosti. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ stori, kdor z resno grožnjo da bo napadel življenje ali telo kakšne osebe, ogrozi njeno varnost. Izraz resna grožnja je pojmovno odprt in ga je kot takšnega potrebno v vsakem primeru ovsebiniti oziroma ga normativno konkretizirati. Ne zadošča vsaka grožnja, ampak le tista grožnja, ki je resna in to po objektivni in ne le subjektivni plati. Resna pomeni, da gre za grožnjo z nekim konkretnim resnim napadom in to ne na katerokoli dobrino, temveč izključno na življenje ali telo drugega. Ni pa potrebno, da je storilec to grožnjo nameraval uresničiti. Pomembno je le, da je bila grožnja tako tehtna, da je bila po objektivni plati pri oškodovancu zmožna ogroziti njegov občutek varnosti.

10. V konkretnem primeru je bil obsojeni B. spoznan za krivega, da je ogrozil varnost M. J. s tem, da ji je 15. 3. 2008 okoli 15. 50 ure na pešpoti hotelskega kompleksa v P. zažugal s prstom in ji zagrozil: „Pazi se, pazi se“, kar je pri oškodovanki vzbudilo močan občutek strahu in ogroženosti, saj je v času, ko sta bila sodelavca, obdolženec nad njo in ostalimi sodelavci vršil psihični pritisk. Presoditi je torej potrebno, ali izrečena grožnja „pazi se, pazi se“ ob hkratnem žuganju s prstom (sredi dneva na obljudenem kraju) ustreza elementu kaznivega dejanja – pravnemu standardu resni grožnji, torej grožnji, ki je objektivno zmožna doseči ogroženost oškodovanke. Odgovor je negativen. Nikjer v izreku ni trditve, kaj konkretno naj bi navedena besedna zveza pomenila. Besede „pazi se, pazi se“ ob žuganju s prstom lahko sicer pomenijo napad na življenje in telo oškodovanke, vendar pa lahko pomenijo tudi kakršnokoli grožnjo z negativnimi posledicami, ki se ne nanašajo na življenje in telo (lahko na kakšne pravdne postopke – torej na grožnjo z legitimnimi posledicami, neugodnosti v službi, ipd). Zato bi moral izrek, kolikor bi obsegal vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, vsebovati še nadaljnje očitke, iz katerih bi se dalo sklepati, da je ta grožnja resna in predvsem da pomeni grožnjo z napadom na življenje ali telo. Tega pa v konkretnem opisu obravnavanega kaznivega dejanja ni. Navedba, da sta bila obdolženec in oškodovanka nekoč sodelavca, ter da je nad njo in ostalimi sodelavci vršil psihični pritisk, namreč takšnega očitka ne vsebujejo, oziroma ne konkretizirajo obdolženčeve grožnje v smislu grožnje z napadom na življenje ali telo. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da izrek sodbe ne konkretizira vseh elementov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in obdolženega B. B. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.

11. S stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ter potrebnimi izdatki obdolženca in potrebnimi izdatki in nagrado zagovornika je v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP obremenilo proračun.