Jedro

Tožnica za udeležbo na športnem dnevu ni imela dovoljenja ravnateljice tožene stranke, kar pomeni, da se je športnega dne udeležila samovoljno. S tem je kršila določbe pogodbe o zaposlitvi, s katerimi se je od nje zahtevalo vestno opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu in dolžnost upoštevanja zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in smiselno enake določbe 31. in 32. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2003 iz krivdnega razloga z dne 23. 6. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (I./1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2009, ampak še traja, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo ter ji v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I./2. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila, vse v roku 8 dneh, da ne bo izvršbe (I./3. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./4. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka in stranski intervenient krijeta svoje stroške pritožbe (II. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP pritožuje tožnica, in sicer zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je opozorilo pred odpovedjo z dne 10. 12. 2008 utemeljeno. Očitki ne predstavljajo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb Pravilnika o sistematizaciji, pogodbe o zaposlitvi in Letnega delovnega načrta šole, katerega sestavni del je LDN knjižnice, iz katerih izhaja, da je knjižničar strokovni delavec, ki opravlja informacijsko dokumentacijsko delo kot sestavino vzgojno izobraževalnega dela šole. Da je tožnica strokovni delavec, je mogoče zaključiti na podlagi dejstva, da je ravnateljica v skladu s pristojnostmi prisostvovala pri vzgojno-izobraževalnem delu tožnice, kot knjižničarke v razredu. Glede na to, da je bila tožnica kot knjižničarka strokovna delavka, je bila upravičena, da se posebne priprave štejejo v efektivni delovni čas, ki ga sodišče ni upoštevalo. Določba 119. člena ZOFVI je splošna določba, medtem ko je določba 121. člene ZOFVI specialnejša in je zato potrebno upoštevati slednjo. Glede na to, da je tožnica sodelovala pri pouku, je očitek tožnici, da naj bi predčasno zapuščala delovno mesto ob 14. uri, povsem neutemeljen. Napačne so tudi evidence o prisotnosti tožnice na delovnem mestu, saj ne odražajo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da so priče skladno izpovedale, da je po tem, ko je bila pri toženi stranki nameščena ustrezna naprava, obveznost veljala za vse zaposlene, da svoje prihode in odhode elektronsko evidentirajo v zbornici. Da slednje ni tako, bi se lahko ugotovilo tudi, v kolikor sodišče brez ustrezne obrazložitve ne bi zavrnilo predlaganega dokaza s predložitvijo evidenc prisotnosti za čas od 1. 9. 2008 do 31. 12. 2008 za I.M.Č., V.M., V.B., J.T., V.P. ter I.M. in urnik dela v knjižnici za N.P.. Poudarja, da je šlo za poskusno evidentiranje in da je tožena stranka nenehno spreminjala navodila, ki so sicer veljala samo za tožnico. V zvezi z delovnim časom pojasnjuje, da se je pri toženi stranki uveljavila praksa dnevne navzočnosti 7 ur ter ena dodatna ura dnevno za druge dejavnosti, priprave. Opozarja, da mora po stališču SVIZ v skladu z 19. členom KP ravnatelj 15 dni pred spremembo začetka in konca delovnega časa, odmorov med delom in razporeditve tedenskega delovnega časa pridobiti predhodno mnenje reprezentativnih sindikatov. Glede na to, da Pravil o delovnem času tožena stranka ni imela in jih v šolskem letu 2008/2009 tudi ni sprejela, tožena stranka ni imela ustrezne podlage za drugačno opredelitev delovnega časa za tožnico, kot je bila ustaljena praksa. Tožnica tudi ni neupravičeno zapuščala delovno mesto v privatne namene, saj je šlo v konkretnih primerih za službene odsotnosti, ki jih je tožnica ustrezno dokumentirala. Napačen je zaključek, da bi bilo potrebno za sporne službene odsotnosti pridobiti pisno dovoljenje ravnateljice. Sodišče prve stopnje je premajhno težo v dokaznem postopku dalo zaslišanju L.K.T.. Ker se njeno pričanje razlikuje od pričanja D.R., N.P. in M.H., je možen edino zaključek, da so obstajala različna navodila. Navedene priče so zaradi statusa zaposlenosti nedvomno zainteresirane za izid pravde. V zvezi z udeležbo na športnem dnevu poudarja, da omenjeno ne more predstavljati utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tudi v tem času tožnica opravljala dela po pogodbi o zaposlitvi, športnega dne pa se je udeležila na podlagi vpisa v poseben seznam, enako kot so to storili preostali delavci šole. Prepoved, da se udeležuje športnih dni, pa kaže na nedovoljeno in šikanozno ravnanje tožene stranke. V zvezi z očitkom, da je tožnica dne 8. 5. 2009 poskušala oškodovati šolo, pa poudarja, da ni prišlo do nikakršnega oškodovanja šole, saj je račun poravnala sama. Glede plačanega računa z dne 5. 3. 2009 pa je šola zamudila prekluzivni zakonski rok 60 dni iz 83. člena ZDR in se iz formalnih razlogov na omenjeno kršitev ne more več sklicevati. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je vložila še laično pritožbo, v kateri navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga le še zadnje dejanje dalj časa trajajočega šikaniranja s strani tožene stranke. Navaja, da se je delovni čas navzočnosti na novo določal izključno zanjo, novo uvajanje časa se ni spremljalo, evidence so se prekrivale. Tožena stranka v podkrepitev konkretnih kršitvenih obtožb ni predložila jasnih pravil ali internih aktov, s katerimi so bili seznanjeni vsi delavci in ki naj bi jih spoštovali. Tako je tožnica dobivala stalna in spreminjajoča se navodila, ki so prihajala v nasprotja. Na neobičajno postopanje kaže že dopis tožene stranke tožnici o obveznem napovedovanju službene odsotnosti sedem dni vnaprej, pri čemer takšnega obvestila drugi niso prejeli, kar bi potrdili dokazni predlogi, predlagani v tej smeri, ki jih je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Tožnica je v primerih odsotnosti le-te najavljala, obveščala ravnateljico ali namestnico v primeru, če je bila ravnateljica odsotna. Vsak odhod pred 15.00 uro je imel razlog v naravi dela in je bil ravnateljici najavljen. Glede odhodov po strokovno potrebnih službenih poteh je vse skladno z ustnimi navodili predhodno najavila in evidentirala na več različnih načinov ter poskrbela za ustrezno organizacijo del. Nekaterih obveznosti se ni dalo najavljati 7 dni prej. V zvezi z udeležbo na športnem dnevu pojasnjuje, da se je tožnica vpisala na seznam glede na to, da je bila potreba po kadrovskem pokritju športnega dneva, sodelavec, ki bi moral iti, pa ni mogel iti. Torej gre za neke vrste pomoč sodelavcu. Nesmiselna je tudi obtožba o kršitvi glede elektronskega naslova tožene stranke. Tožnica ima že od leta 2000 dalje status raziskovalca in je zato upravičena do sporne domene naslova. Poleg tega je za potrebe knjižnice sama predlagala vodstvu šole, da prijavi za potrebe knjižnice poseben naslov, česar pa tožena stranka ni storila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožena stranka za vse zaposlene na šoli poskrbela za jasna navodila tako glede evidentiranja prihodov in odhodov na delo in z dela, kot tudi glede delovnega časa. Tožena stranka je tožnico večkrat posebej pisno obveščala o načinu dela na šoli in njenih delovnih obveznosti, ker tožnica navodil in organizacijo dela na šoli ni želela upoštevati. Zoper njo tudi ni izvajala šikaniranja in diskriminacije. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice, zakonite zastopnice tožene stranke F.A., prič D.R., L.K.T., N.P., M.H. ter A.J., ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti z dne 23. 6. 2009 in posledično zahtevek za reintegracijo in reparacijo, neutemeljen. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2003 za nedoločen čas na delovnem mestu šolska knjižničarka. Tožnici je tožena stranka podala pisno opozorilo pred odpovedjo dne 10. 12. 2008, v katerem ji je očitala, da je vsak dan delala le od 7.00 do 14.00 ure, čeprav bi v skladu s 4. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 200, ZDR, ZOFVI ter letnim delovnim načrtom šole z dne 30. 9. 2008 morala delati vsak dan do 15:00 ure in da naj bi pogosto brez obvestila toženi stranki in brez dovoljenja tožene stranke, za daljši ali krajši čas v privatne namene zapuščala delovno mesto, in sicer 1. 12. 2008 od 11:25 do 13:11 ure, 2. 12. 2008 od 10:03 do 10:59 ure, 3. 12. 2008 do 12:00 ure dalje, 8. 12. 2008 od 8:40 do 9:50 ure in 10. 12. 2008 od 7:00 do 8:35 ure. V navedenem opozorilu je tožnico opozorila tudi na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Tožena stranka je tožnico pozvala na zagovor v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 18. 6. 2009 in ji v nadaljevanju 23. 6. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V njej je navedla, da je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko se je brez dovoljenja tožene stranke dne 8. 5. 2009 samovoljno udeležila športnega dneva, da je bila večkrat, vsakič po več kot tri ure, neupravičeno odsotna z dela zaradi iskanja nujne zdravniške pomoči (18. 2. 2009, 30. 3. 2009 in 4. 5. 2009) in da je tožnica poskusila materialno oškodovati toženo stranko s tem, da je 8. 5. 2009 na ime tožene stranke, brez njene vednosti in odobritve, naročila popravilo svojega osebnega računalnika, torej je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2009 s strani tožene stranke podana v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga (subjektivni rok) in v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (objektivni rok), določenih v 6. odstavku 88. člena ZDR.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) v 3. alineji 1. odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer pa 83. člen ZDR določa postopek pred redno odpovedjo s strani delodajalca in določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Prvi odstavek 83. člena ZDR tudi določa, da mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 2. odstavkom 88. člena ZDR delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz 1. odstavka 88. člena ZDR, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitve med delavcem in delodajalcem. V 6. odstavku istega člena ZDR pa je določeno, da mora delodajalec v primeru krivdnega razloga podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno presojalo tudi utemeljenost kršitev, katere se tožnici očita v opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2008, glede na to, da je tožnica v tožbi izpodbijala tudi utemeljenost le-teh, zoper pisno opozorilo pa tožnica nima samostojnega sodnega varstva. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta oba očitka tožnici v opozorilu z dne 10. 12. 2008 utemeljena. Takšna odločitev je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna.

Sodišče prve stopnje je dejstva, ki so predstavljala podlago za presojo utemeljenosti obeh očitkov tožnici v pisnem opozorilu z dne 10. 12. 2008, ugotavljalo iz listinskih dokazov ter izpovedi tožnice, zakonite zastopnice tožene stranke ter prič D.R., L.K.T., N.P. in M.H. Sprejeto dokazno oceno je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo ter obrazložilo, zakaj je zaključilo, da sta očitka v pisnem opozorilu z dne 10. 12. 2008 utemeljena. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno soglaša in pritožbene navedbe, ki ji oporekajo, ocenjuje za neutemeljene. Navedene priče pritožba tudi neutemeljeno ocenjuje kot neverodostojne zgolj zato, ker so zaposlene pri toženi stranki. V 8. členu ZPP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da verodostojnost izvedenega dokaza oceni sodišče, pri čemer ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njegovo vrednost. Tako zgolj pa podlagi domnevno odvisnega položaja priče v razmerju do ene izmed pravdnih strank ni mogoče šteti, da njeni izpovedi ni mogoče verjeti.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožničina delovna obveznost pri toženi stranki znašala 40 ur tedensko, 8 ur na dan, s tem, da je bil delovni čas razporejen od 7.00 do 15.00 ure. Navedeno skladno izhaja iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2003, letnega delovnega načrta za šolsko leto 2008/2009 (priloga B13) in Pravilnika o sistematizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 6. 11. 2000 (priloga B2). Pritožbeni zaključki, da se je pri toženi stranki uveljavila praksa dnevne navzočnosti 7 ur in ena dodatna ura za dnevno za druge dejavnosti, nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Zmotno je naziranje pritožbe, da je tožnica kot strokovna delavka v skladu s 121. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 16/07 - UPB5, s spremembami, v nadaljevanju ZOFVI) upravičena, da se ji posebne priprave štejejo v efektivni delovni čas. V 121. členu ZOFVI je za strokovne sodelavce, ki imajo učno obveznost oziroma sodelujejo pri pouku, predvideno, da znaša učna obveznost največ 30 ur. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se tožničina delovna obveznost ni delila na učno obveznost in na drugo obveznost, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za takšen zaključek imelo zadostno podlago v predloženi dokumentaciji in v skladni izpovedi prič L.K.T. in N.P.. Že sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno pojasnilo, da navedena določba niti ne določa, kolikšna je tedenska delovna obveznost, temveč v okviru z zakonom in s kolektivno pogodbo določenega tedenskega polnega delovnega časa za posamezne kategorije določa zgolj najvišjo tedensko učno obveznost. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zaključka sodišča prve stopnje, da je po tem, ko je bila pri toženi stranki nameščena ustrezna naprava (registrator), za vse zaposlene veljala obveznost, da svoje prihode in odhode elektronsko evidentirajo v zbornici. O tem dejstvu so namreč skladno izpovedovale zaslišane priče, navedeno pa izhaja tudi iz zapisnika uvodne pedagoške konference z dne 10. 10. 2008 (priloga B24), katerega je podpisala tudi tožnica, zaradi česar je takšen zaključek tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi izvedlo predlagani dokaz s predložitvijo evidenc prisotnosti za čas od 1. 9. 2008 do 31. 12. 2008 z I.M.Č., V.M., V.B., J.T., V.P. ter I.M. in dokaz s predložitvijo urnika dela v knjižnici za N.P. ugotovilo, da za ostale zaposlene takšna navodila niso veljala, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlaganih dokazov tudi obrazloženo zavrnilo in je pritožbeni očitek o neobrazloženi zavrnitvi dokaznega predloga neutemeljen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica s predlagani dokazi ne bi mogla dokazovati trditev, da tožena stranka za ostale zaposlene ni zahtevala stalne prisotnosti na delovnem mestu. Evidence prisotnosti namreč lahko izkazujejo zgolj dejstvo prisotnosti na delovnem mestu, ne morejo pa izkazovati, kakšna navodila so v zvezi s prisotnostjo veljala za ostale zaposlene.

Pritožbeno sodišče soglaša z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo med zaposlenimi tožene stranke splošno uveljavljeno pravilo, da je za službene izhode potrebna pisna odobritev ravnateljice tožene stranke. Tožnica takšen zaključek v pritožbi neutemeljeno izpodbija, s tem, ko navaja, da je sodišče prve stopnje premajhno težo dalo zaslišanju priče L.K.T.. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazni zaključek, da so bila navodila za vse zaposlene enaka, pravilno gradilo na bistveno skladni izpovedi prič. Zmotno je stališče pritožbe, da je glede na to, da se pričevanje priče L.K.T. razlikuje od pričevanja prič D.R., N.P. in M.H., možen edino zaključek, da so obstajala različna navodila. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da sodišče prve stopnje v skladu z 8. členom ZPP samo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Glede na skladna pričevanja prič D.R., N.P. in M.H., je zgoraj navedeni zaključek tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljen, dokazna ocena pa je vestna, skrbna in prepričljiva, kot to veleva 8. člen ZPP.

Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje o utemeljenosti očitkov, na katerih temelji redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2009, in sicer, da se je tožnica brez dovoljenja tožene stranke dne 8. 5. 2009 samovoljno udeležila športnega dne in da je dne 8. 5. 2009 poskusila toženo stranko materialno oškodovati s tem, da je na ime tožene stranke, brez njene vednosti in odobritve, naročila popravilo osebnega računalnika. V zvezi z očitkom, da je bila tožnica večkrat, vsakič po več kot tri ure, neupravičeno odsotna z dela zaradi iskanja nujne zdravniške pomoči, je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v tem delu redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz formalnih razlogov. Te ugotovitve tožnica ne izpodbija. Dejstva, ki so predstavljala podlago za presojo utemeljenosti obeh odpovednih razlogov, je sodišče ugotavljalo na podlagi listinskih dokazov in izpovedi tožnice, zakonite zastopnice tožene stranke ter prič D.R., L.K.T., N.P. in M.H.. Tudi v tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje vestna, skrbna in prepričljiva, kot to veleva 8. člen ZPP in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožnica v pritožbi v zvezi z udeležbo na športnem dnevu dne 8. 5. 2009 ponovno izpostavlja, da se je športnega dne udeležila na podlagi vpisa v poseben seznam, enako kot so to storili tudi ostali delavci šoli. Sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v zvezi z okoliščinami razporejanja spremljevalcev na športni dan utemeljeno sledi izpovedi ravnateljice tožene stranke, ki je prepričljivo izpovedala, da je ona tista, ki odobri udeležbo na športnem dnevu. Na podlagi izpovedi ravnateljice je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da so takšna pravila veljala za vse zaposlene in ne samo za tožnico. Ker je bilo med strankama nesporno, da tožnica za udeležbo na športnem dnevu dne 8. 5. 2009 ni imela dovoljenja ravnateljice tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožnica športnega dne udeležila samovoljno ter je s tem kršila 1. in 3. alineo prvega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2003, kjer je od tožnice zahtevano vestno opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu in dolžnost upoštevanja zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in smiselno enake določbe 31. in 32. člena ZDR.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala tudi utemeljenost odpovednega razloga, da je tožnica poskusila materialno oškodovati toženo stranko, s tem, ko je dne 8. 5. 2009 na ime tožene stranke, brez njene vednosti in odobritve, naročila popravilo osebnega računalnika, s čimer je kršila 2. odstavek 17. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2003, ki določa, da se je delavka dolžna vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Pritožbene navedbe, da do oškodovanja ni prišlo, ker je račun z dne 8. 5. 2009 sama poravnala, so neutemeljene. Tožena stranka je namreč tožnici v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala poskus materialnega oškodovanja, zaradi česar samo dejstvo, da je tožnica račun poravnala, ne izpodbije zaključka o utemeljenosti odpovednega razloga. Iz spisa pa tudi izhaja, da je tožnica navedeni račun poravnala šele dne 18. 8. 2009, torej že po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je glede na dejstva, da je tožnica bila seznanjena z obveznostmi iz delovnega razmerja, da jo je tudi tožena stranka seznanjala z njenimi obveznostmi in da jih je tožnica večkrat kršila, pravilna ocena sodišča prve stopnje, da očitane kršitve v redni odpovedi predstavljajo utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa določilo 2. odstavka 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnica, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).