Jedro

Tudi če bi oškodovanka prečkala vozišče meter ali dva pred ali za prehodom za pešce, se je še vedno nahajala v takoimenovanem območju prehoda za pešce, ki pa vozniku nalaga povsem enako skrbnost kakor v primeru, če bi oškodovanka prečkala vozišče prav po talnih označbah.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega D.S. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. čl. ZKP je dolžan obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. čl. KZ. Po isti zakonski določbi mu je izreklo 20 dnevnih zneskov, to je 43.320,00 SIT denarne kazni. Za to kazen je sklenilo, da jo je obdolženec dolžan plačati v roku enega meseca, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 4.332,00 SIT, določilo en dan zapora. Po 1. odst. 95. čl. ZKP je sodišče obdolžencu naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka v znesku 5.756,00 SIT in na 35.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da obdolženca oprosti obtožbe.

Pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena.

Kolikor obdolženčev zagovornik graja v obravnavani kazenski zadevi ugotovljeno dejansko stanje in posledično uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Tako pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zaključka, da je do nezgode prišlo zaradi obdolženčeve kršitve določbe 4. odst. 110. čl. ZTVCP, ki vozniku nalaga, da se mora zaznamovanemu prehodu za pešce približevati z zadosti zmerno hitrostjo, tako, da ne spravi v nevarnost pešcev, ki so že stopili na prehod za pešce ali stopajo nanj, po potrebi pa tudi ustaviti svoje vozilo, da jih pusti mimo, oz. v primeru, ko so pešci otroci, stari in onemogli ali invalidi, da mora voznik ustaviti svoje vozilo in pešce pustiti mimo. Dejstvo je, da se obdolženi D.S. prehodu za pešce ni približeval z zadosti zmerno hitrostjo, da bi lahko pred bližajočim se prehodom za pešce ustavil in pustil mimo oškodovanko, ki je bila starejša oseba in si je pri hoji pomagala z berglo. Obdolženec je vozil po centru mesta, po eni glavnih ulic in se je bližal križišču z zaznamovanim prehodom za pešce, za katerega je gotovo vedel. Sam je izpovedal, da oškodovanke ni opazil zaradi nepreglednosti križišča, njene majhe rasti in zahajajočega sonca. Prav tako naj bi preglednost ovirali dve električni omarici, ki se nahajata ob prehodu za pešce. Vse navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča še poseben razlog za večjo pazljivost in pozornost ob približevanju prehodu za pešce. Tako oškodovanka v nasprotju s pritožnikovim mnenjem za obdolženca nikakor ni bila nepričakovana ovira in voznikova opustitev povečane skrbnosti ob približevanju prehodu za pešce je pač botrovala obravnavani prometni nezgodi oz. temu, da je obdolženec oškodovanko J.M.M. s prednjim desnim delom vozila na prehodu za pešce zadel tako, da je ta padla po vozišču. Tudi kolikor pritožnik zatrjuje, da je oškodovanka prečkala cesto izven prehoda za pešce, mu ni mogoče pritrditi. Po prepričanju prvostopnega sodišča oškodovanka, v kolikor bi prečkala cesto izven prehoda, ne bi bila skrita za električnima omaricama, temveč bi morala iti pred omaricama čez prehod, če pa bi prečkala za prehodom, bi morala prehoditi še daljšo pot. Navedeno je sodišče povzelo iz albuma fotografij in skice. Iz skice je videti, da prehod za pešce poteka na razdalji 1,20 m od električnih omaric. Da je oškodovanka prečkala cesto na prehodu za pešce nedvomno izhaja tudi iz sledi madežev oškodovankine krvi, ki so bili najdeni na cestišču in sicer oddaljeno 2,30 m od prehoda za pešce ter sledi stopljenega živila, še nadaljnjega 1,50 m stran. Prav tako je tudi priča E.K. tako ugotovitev potrdil z navedbami, da je videl oškodovanko ležati blizu prehoda za pešce in je svojo zaznavo ponazoril z oznako položaja oškodovanke na skici. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v kolikor bi oškodovanka prečkala vozišče meter ali dva pred ali za prehodom za pešce, se je gotovo nahajala v takoimenovanem območju prehoda za pešce, ki pa vozniku nalaga povsem enako skrbnost kakor v primeru, če bi oškodovanka prečkala vozišče prav po talnih označbah.

Prav tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da sodišče ni ocenilo dejstev, ki so v nepravilni hoji oškodovanke, njeni nestabilnosti zaradi zaužitega alkohola in slabega vida, ter to, da naj bi oškodovanka obdolžencu takorekoč nenadoma stopila na cestišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno pravilno in v zadostnem obsegu upoštevalo oškodovankin prispevek k prometni nezgodi in sicer kot olajševalne okoliščine pri določitvi kazenske sankcije obdolženemu D.S.. Ker je tudi sicer sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmero kazni pravilno upoštevalo in ovrednotilo, pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji v smislu določbe 386. čl. ZKP nikakršnim pomislekov nima.

Pritožnik sicer uvodoma navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar tega pritožbenega razloga pobliže ne opredeli. Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah iz 383. čl. ZKP ugotovilo, da sodišče prve stopnje nikakršnih nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo sodbo potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti, ni zagrešilo, v posledici česar je bilo tedaj na podlagi 391. čl. ZKP pritožbo zagovornika obdolženega D.S. kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je dolžan obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 40.000,00 SIT. Povprečnina se določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3-tino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Zadnji znesek, relevanten za odmero povprečnine znaša 107.925,00 SIT, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obdolženega D.S..