Jedro

Ker je zagovornik zahteval spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja, in sicer namesto nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ stek treh kaznivih dejanj kvalificirane oblike goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ, je v tem delu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo obsojenke, kar ni dovoljeno (v zvezi s 1. odstavkom 421. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. P.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojena P.L. je dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 250.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila obsojena P.L. spoznana za krivo, da je v sostorilstvu s S.T. storila nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ. Izrečena ji je bila kazen štiri leta zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z v uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojeni P.L. kazen zvišalo na pet let zapora. Pritožbo okrožne državne tožilke je v preostalem delu zavrnilo, prav tako pritožbo obsojene S.T. in zagovornikov obeh obsojenk.

Zagovornik obsojene P.L. je dne 6.1.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi. V zahtevi je uveljavil, da je bilo v teku postopka na prvi stopnji veliko sprememb obtožnice, zadnja dne 31.3.2004 tik pred zaključno besedo, ki je bila opravljena nato 5.4.2004. Zagovornik meni, da je bila s tem okrnjena pravica obsojenke do obrambe, skladno z določbami 29. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Izvedeni dokazi na glavni obravnavi tudi niso kazali na potrebo spremembe dejanskega stanja po vloženi obtožnici, s čemer naj bi bil kršen 31. člen Ustave Republike Slovenije. Obsojena P.L. je bila sprva obtožena več kaznivih dejanj goljufije, ki naj bi jih storila samostojno, kasneje pa so bila prekvalificirana v dejanje v sostorilstvu in kot nadaljevano kaznivo dejanje. Za vsako goljufijo je bil oškodovan drug oškodovanec, razlikovalo se je tudi lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, dejanja niso bila v večji meri krajevno in časovno povezana, zato bi morala biti obravnavana posebej, zlasti tretje dejanje na škodo S.Č. Po mnenju zagovornika tudi ni nikakršne podlage v izvedenem dokaznem postopku, da je bil podan dogovor med obsojeno P.L. in obsojeno S.T. S spremembami obtožbe je bilo tudi onemogočeno, da bi obsojenka navajala dokaze v svojo korist. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenjevalo, ali so spremembe obtožbe v škodo obtoženke in v tem primeru sploh dopustne. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 10.2.2005 menil, da je državni tožilec imel pravico do spremembe obtožbe, obramba obsojene L. pa s tem ni bila prizadeta, saj je imela pravna sredstva za izpodbijanje spremenjenih obtožnic. Poleg tega obramba ni nasprotovala spreminjanju obtožbe, spremembe pa so bile skladne z določbo 344. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz spisnih podatkov je razvidno, da je bila obsojena P.L. sprva sama obtožena za kaznivi dejanji goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ in po 1. odstavku 217. člena KZ (obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 12.3.1998, list. št. 304). Po vložitvi te obtožnice je bila ta z več modifikacijami spremenjena, in sicer predvsem zato, ker je bila naknadno obtožena še S.T. kot sostorilka pri tem kaznivem dejanju, za tem pa je bila obtožnica razširjena še glede oškodovanca S.Č. V vseh omenjenih primerih je imel državni tožilec pravno podlago v 1. odstavku 344. člena ZKP, prav tako pa je sodišče v teku postopka pravilno združevalo posamezne zadeve, ki so tekle po različnih obtožnicah (list. št. 528, list. št. 669, list. št. 743). Ob teh spremembah je potrebno poudariti, da obsojeni P.L. ni bila kršena pravica do obrambe, saj sta tako obsojenka kot njen zagovornik imela možnosti ugovorov in sta lahko predlagala nove dokaze. Ob vseh spremembah obtožbe, ki jih v zahtevi navaja zagovornik, ni šlo za nobene pomembnejše spremembe, temveč je bil le opis dejanja v obtožbi prilagojen sostorilstvu za obsojeno S.T. in natančneje opredeljeni zneski oškodovanja, pri čemer je bil v tolarjih izražen znesek celo ugodnejši za obsojenko, saj je bila tolarska protivrednost izračunana po srednjem tečaju Banke Slovenije, ki je veljal na začetku nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije. Pri vseh spremembah se v ničemer ni spreminjalo izvršitveno dejanje, ki je temeljilo na lažnih prikazovanjih, da bo S.T. v Nemčiji podedovala veliko premoženje in da bodo oškodovanci posojen denar dobili vrnjen z visokimi obrestmi. V teku spreminjanja obtožbe v omenjenem obsegu ne obsojenka in ne njen zagovornik tem spremembam nista ugovarjala.

Vsa tri dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, ki so opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ (dejanja pod točko I/1, 2 in 3), predstavljajo tudi posamično kazniva dejanja po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ. Zagovornik obsojene P.L. v zahtevi uveljavlja, da bi morala obsojenka odgovarjati posamično za vsako od teh kaznivih dejanj, torej da bi namesto nadaljevanega kaznivega dejanja morala odgovarjati v steku za tri kazniva dejanja. V skladu z določbo 1. odstavka 421. člena ZKP lahko vloži zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti samo v korist obdolženega, z obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti pa je zagovornik zahteval spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja kot stek treh kaznivih dejanj kvalificirane oblike goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ in je torej vložil v tem delu zahtevo v škodo same obsojenke, kar ni dovoljeno.

V drugem delu zahteve zagovornik uveljavlja, da obsojeni P.L. ni dokazano, da bi storila kazniva dejanja, za katera je obsojena. S tem zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obs. P.L., poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti ter premoženjske razmere obsojene P.L., ki so razvidne iz podatkov prvostopenjske sodbe.