Jedro

Nepravočasen preizkus pripornih razlogov po vložitvi (izročitvi) obtožnice sicer lahko pomeni kršitev obtoženčeve pravice do osebne svobode (19. člen Ustave), ni pa zato tudi sklep o njegovem podaljšanju nezakonit. Z izdajo izpodbijanega (zakonitega) sklepa o podaljšanju pripora, ki učinkuje zoper obtoženca šele od njegove vročitve, ne pa za nazaj, je bilo nezakonito stanje odpravljeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega D.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je zoper D.Ž., obtoženega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ, pripor, ki je bil odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 16.2.2001, na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (točka 1). Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnilo.

Obtoženčev zagovornik zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev: prvega odstavka 205. člena ZKP, 201. člena, prvega odstavka 395. člena in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obtoženca odpravi.

Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno, ker uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obtožencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

1. Zahteva navaja, da je bil obtožencu pripor po vložitvi obtožnice nezakonito podaljšan. Obtoženec je bil na podlagi mednarodne tiralice in sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora z dne 16.2.2001 prijet in priveden v pripor dne 23.5.2007. Naslednji dan mu je bila vročena obtožnica, ki je bila po končani preiskavi vložena že 23.5.2007. V navedeni procesni situaciji bi po mnenju zagovornika pripor, ki ga je odredil preiskovalni sodnik, smel trajati le en mesec, to je do 23.6.2007 do 24.00 ure, saj zunajobravnavni senat (šesti odstavek 26. člena ZKP) z izpodbijanim sklepom o podaljšanju pripora ni odločal znotraj tega roka, temveč šele 28.6.2007, ko je bil obtoženec že štiri dni nezakonito priprt. Nezakonitega pripora pa, kot navaja zahteva, ni mogoče zakonito podaljšati, zato bi moral zunajobravnavni senat pripor zoper obtoženca odpraviti in odrediti obtoženčevo izpustitev na prostost in šele nato ponovno odrediti pripor, če bi ocenil, da zanj še vedno obstajajo zakoniti razlogi. V navedenem zagovornik vidi kršitev prvega odstavka 205. člena in 201. člena ZKP.

V skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pripor je mogoče odrediti ali podaljšati le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in ZKP. Pripor je časovno omejen, trajati sme najkrajši potrebni čas in ga med postopkom sodišče odpravi po uradni dolžnosti, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (člen 200 ZKP).

ZKP različno ureja postopek odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora v posameznih fazah kazenskega postopka. Pripor med (in pred) preiskavo praviloma odredi le preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca. Po sklepu preiskovalnega sodnika sme biti obdolženec pridržan v priporu največ mesec dni od dneva, ko mu je bila odvzeta prostost, po tem času pa le na podlagi sklepa zunajobravnavnega senata, oz. sklepa vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, največ še za dva oz. tri mesece, (202. člen ZKP). Sklep o priporu se izroči tistemu, na katerega se nanaša takrat, ko mu je bila vzeta prostost, najpozneje pa v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost oz. ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku (tretji odstavek 202. člena ZKP).

Z vložitvijo obtožnice preneha funkcionalna pristojnost preiskovalnega sodnika. Za obtoženca, ki se nahaja v priporu, nastane nova procesna situacija. Po določbah 207. člena ZKP pripor odreja in odpravlja po izročitvi obtožnice sodišču do konca glavne obravnave samo zunajobravnavni senat po zaslišanju državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo. Vsakič po poteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu ne glede na to, kdaj je postal pravnomočen, mora senat tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so pogoji in razlogi za pripor še vedno podani in ga podaljšati ali odpraviti. Po 272. členu ZKP mora senat, če je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, po uradni dolžnosti preizkusiti v treh dneh od prejema obtožnice, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi. Šteje se, da državni tožilec ne predlaga odprave pripora, če predlaga podaljšanje ali pa tudi, če se glede pripora sploh ne izjavi. Po stališču Ustavnega sodišča (odločbi Up 763/2003 z dne 8.4.2004 in Up 1090/2006 z dne 11.7.2007) mora senat pri odločanju o odreditvi in podaljšanju pripora spoštovati kontradiktornost postopka, (k temu ga zavezujejo določbe 22. člena, prvi odstavek 23. člena in 29. člen Ustave) in obrambi dati možnost, da se o predlogu glede pripora lahko izjavi.

Pripor mora biti v preiskavi in po vložitvi obtožnice podaljšan oz. preizkušen še pred iztekom roka, za katerega je bil odrejen. Na splošno velja, da je zadržanje v priporu brez sodne odločbe nezakonito dejanje in krši obdolženčevo pravico do osebne svobode (19. člen Ustave). Vendar pa nepravočasna izdaja sklepa o podaljšanju pripora nima avtomatično za posledico izpustitev obdolženca iz pripora. Zakonska ureditev (enako kot to velja za odreditev in podaljšanje pripora) tudi odpravo pripora veže na izdajo sodne odločbe. Zakon o kazenskem postopku upravi zapora ne daje pravice, da po izteku roka, za katerega je bil pripor odrejen oziroma podaljšan, obdolženca izpusti. Pravilnik o priporu (Uradni list RS št. 36/99 z dne 14.5.1999, člen 65) izpustitev obtoženca iz pripora izrecno veže na pisni sklep sodišča o odpravi pripora (razen v primeru, ko gre za izpustitev pridržane osebe). Dolžnost sodišča, da pripor odpravi je na primer predpisana v določbah četrtega odstavka 204.a člena ZKP, tretjem odstavku 205. člena, 206. členu, drugem odstavku 361. člena ZKP itd. Specifična je procesna situacija glede preizkusa pripora v primeru, ko je obdolženec na begu in je zoper njega odrejena tiralica na podlagi sklepa o priporu (548. člen ZKP). V takem primeru pripor ne traja od izdaje sklepa o priporu (ki je izdan brez obdolženčevega zaslišanja, zato se tudi ne zahteva njegova pravnomočnost), temveč šele od prijetja oz. odvzema prostosti, ko se obdolžencu vroči priporni sklep. Odvzem prostosti na podlagi pripornega sklepa je ena od procesnih situacij, v katerih so obdolženčeve možnosti učinkovite obrambe močno zmanjšane. Vendar potreba po formalni obrambi (drugi odstavek 70. člena ZKP), nastopi šele z dejanskim odvzemom prostosti obdolžencu, ne pa že v trenutku formalne odločitve o odvzemu prostosti. Zato se v primeru, ko je obdolženec na begu in je zoper njega razpisana tiralica, obdolžencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti po tem, ko je priveden na sodišče. Podobno zakon določa, da mora imeti obdolženec zagovornika šele ob vročitvi obtožnice, (če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osem let zapora ali hujša kazen) in ne že ob njeni vložitvi (tretji odstavek 70. člena ZKP). Šele z vročitvijo posameznih procesnih aktov obdolžencu (in zagovorniku) so uresničeni pogoji za uveljavljanje pravic obrambe.

Bistvo zahteve je v očitku, da je senat obtožencu po vložitvi obtožnice pripor podaljšal po poteku enega meseca, za katerega ga je odredil med preiskavo sodnik, preizkus pripornih razlogov pa bi moral opraviti znotraj tega roka, zato naj bi bil izpodbijani sklep o podaljšanju pripora nezakonit in bi sodišče moralo pripor odpraviti.

Pritrditi je treba vložniku, da senat o podaljšanju pripora ni odločal kontinuirano (pravočasno) oz., da je bil obtoženec nekaj časa (po mnenju zahteve štiri dni) v priporu brez izdane sodne odločbe. Glede na predstavljeni ustavni in zakonski okvir odločanja o priporu je kazenski postopek formalno že z vložitvijo obtožnice, dejansko pa z njeno izročitvijo obtožencu po njegovem prijetju, prešel v naslednjo fazo, v kateri funkcionalna pristojnost preiskovalnega sodnika v zvezi z odločanjem o priporu preneha in preide na zunajobravnavni senat. Ob vložitvi obtožnice, ko je bil obtoženec še na begu, niso bile izpolnjene procesne predpostavke za popoln preizkus obtožnice in pripornih razlogov. Vendar pa bi senat, po obtoženčevem prijetju, skladno z drugim odstavkom 272. člena ZKP moral v treh dneh po izročitvi obtožnice, v kateri ni bila predlagana obtoženčeva izpustitev, po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor in ga podaljšati ali odpraviti.

Nepravočasen preizkus pripornih razlogov po vložitvi (izročitvi) obtožnice sicer lahko pomeni kršitev obtoženčeve pravice do osebne svobode (19. člen Ustave), ki ima za posledico, da sklep o podaljšanju pripora ne more učinkovati za nazaj, to je za čas, ko je bil obtoženec v priporu brez sodne odločbe. Ni pa se mogoče strinjati z zahtevo, da je zgolj zaradi navedene "zamude" pri odločanju o podaljšanju pripora tudi sklep o njegovem podaljšanju nezakonit in da bi moralo sodišče zaradi tega pripor odpraviti. Z izdajo izpodbijanega (zakonitega) sklepa o podaljšanju pripora, ki učinkuje zoper obtoženca šele od njegove vročitve, ne pa za nazaj, je bilo pravzaprav nezakonito stanje odpravljeno. Da bi bilo podaljšanje pripora tudi sicer nezakonito, ker zanj ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji (201. člen ZKP), pa vložnik niti ne zatrjuje. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil med tem po preteku dveh mesecev od zadnjega preizkusa na podlagi 207. člena ZKP obtožencu ponovno pripor podaljšan iz istih razlogov.

Glede na navedeno tudi ni mogoče pritrditi stališču zahteve, da je pripor zaradi zamude pri odločanju o njegovem podaljšanju prenehal in da bi moral biti obtoženec s potekom enomesečnega pripora izpuščen na prostost. Po določbah ZKP odrejen pripor preneha le z odločbo sodišča, pri odločanju o izpustitvi iz pripora pa je na izdajo pisnega sklepa sodišča vezana tudi uprava zaporov na podlagi Pravilnika o priporu. Zaradi navedenega uveljavljene kršitve zakona o kazenskem postopku niso podane.

2. Ugotovitev "protispisnosti" v smislu procesne kršitve (enajsta točka prvega odstavka 371. člena ZKP) predpostavlja precejšnje nasprotje med razlogi sodne odločbe in podatki spisa. Zato vložnikov očitek višjemu sodišču, ki naj bi, kot navaja zahteva, protispisno zapisalo, da je rok za podaljšanje pripora potekel 26.6.2007, čeprav je dejansko potekel 24.6.2007, ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve, pač pa kvečjemu, če držijo navedbe zahteve, zmotno ugotovitev izteka roka enomesečnega pripora po sklepu preiskovalnega sodnika.

3. Zahteva Višjemu sodišču tudi neutemeljeno očita, da se je "izognilo" oceni pritožbenih navedb, da nezakonitega pripora ni več mogoče zakonito podaljšati, s čimer naj bi kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP. Višje sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pritrjuje pritožbi, da je bil pripor zoper obtoženca res sicer podaljšan po poteku enomesečnega roka, vendar pa po mnenju sodišča ta okoliščina ni vplivala na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora. To pa v tej odločbi ugotavlja tudi Vrhovno sodišče. 4. Ni se tudi mogoče strinjati z zahtevo, da se senat pri odločanju o podaljšanju pripora iz razloga begosumnosti ne bi smel sklicevati na razloge, navedene v sklepu (o zavrnitvi predloga obrambe za odpravo pripora), in da bi moral, ker gre za ponovno odreditev pripora, priporni razlog ponovno v celoti proučiti in obrazložiti. Ker je senat pripor, ki je trajal, zgolj podaljšal, ne pa odredil, se je v obrazložitvi sklepa glede na to, da se okoliščine, na podlagi katerih je bil odrejen, niso spremenile, smel sklicevati na obrazložitev omenjenega sklepa, v katerem so bile v zvezi s priporom presojene vse relevantne okoliščine. Zato zagovornik na tej podlagi tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izpodbijana odločba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih.

5. Trditev zahteve, da je bil priporni razlog begosumnosti zmotno ugotovljen (ki temelji na predpostavki, da se je obtoženec nahajal v tujini, dejansko pa je bil prijet v S.B., torej v Republiki Sloveniji) ter navedbe, da pripor zaradi navedenega ni neogibno potreben in da bi bilo mogoče obtoženčevo navzočnost v kazenskem postopku zagotoviti tudi z drugim, milejšim ukrepom, po vsebini pomenijo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).