Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno sklenilo, da v zadevi ne gre za »nesporni zahtevek« v smislu Uredbe št. 805/2004. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z razlogi, da je bil sporen že zahtevek o glavni stvari, ter nadalje, da sta obe stranki v revizijskem postopku zahtevali povrnitev stroškov, zaradi česar se zahtevka obeh strank med seboj izključujeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlog tožene stranke za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo za sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 16/2019 z dne 3. 9. 2019, vložen dne 17. 10. 2019, zavrne.

2. Zoper navedeni sklep je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožene stranke za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila 21.048.838,00 EUR ter da je sodišče tožbeni zahtevek tožene stranke po izvedenem dokaznem postopku v celoti zavrnilo s sodbo VIII Pg 4306/2014 z dne 2. 6. 2016. Višje sodišče v Ljubljani je nato s sodbo in sklepom I Cpg 1376/2016 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede zahtevka za plačilo 188.978,00 EUR in v tem obsegu zadevo vrnilo v nov postopek, v preostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tožeča stranka je nato zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo III Ips 16/2019 zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške revizijskega postopka v višini 104.883,40 EUR. Tožena stranka je tako za stroškovni del navedene sodbe vrhovnega sodišča vložila predlog za izdajo potrdila na podlagi 8. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov.

5. Izvršilni naslovi, ki se potrjujejo kot evropski nalog za izvršbo, so določeni v prvem odstavku 3. člena Uredbe št. 805/2004 (nadalje: Uredba). Ta uredba se uporablja za sodbe, sodne poravnave in javne listine o nespornih zahtevkih, pri čemer se zahtevek šteje za nespornega, če: (a) se je dolžnik izrecno strinjal z njim s pripoznanjem ali s poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila sklenjena pred sodiščem med postopkom; ali (b) mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora; ali (c) dolžnik ni bil navzoč ali zastopan na obravnavi sodišča glede navedenega zahtevka po tem, ko je na začetku ugovarjal zahtevku med sodnim postopkom, če tako ravnanje pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedel upnik v skladu z zakonodajo države članice izvora; ali (d) se je dolžnik izrecno strinjal z njim v javni listini. Tudi iz prvega odstavka 1. člena Uredbe izhaja, da je namen te uredbe uvedba evropskega naloga za izvršbo za nesporne zahtevke. Opredelitev »nespornih zahtevkov« zajema torej vse položaje, v katerih je upnik, če dolžnik preverjeno ne ugovarja glede vrste ali obsega denarnega zahtevka (povzeto iz točke 5. uvodnih opredelitev Uredbe).

6. Člen 7 Uredbe št. 805/2004 ureja stroške v zvezi s sodnim postopkom. Kadar sodba vključuje izvršljivo odločbo o znesku stroškov v zvezi s sodnim postopkom, vključno z obrestmi, se potrdi kot evropski nalog za izvršbo tudi glede stroškov, razen če dolžnik izrecno ugovarja svoji obveznosti nositi take stroške med sodnim postopkom, v skladu z zakonodajo države članice izvora.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno sklenilo, da v zadevi ne gre za »nesporni zahtevek« v smislu Uredbe št. 805/2004. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z razlogi, da je bil sporen že zahtevek o glavni stvari, ter nadalje, da sta obe stranki v revizijskem postopku zahtevali povrnitev stroškov, zaradi česar se zahtevka obeh strank med seboj izključujeta. Sodišče prve stopnje je torej navedlo dovolj razlogov, da je odločitev sposobna preizkusa, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.