Jedro

Glede na to, da je bil obdolženčev obširen, šest strani obsegajoč izpisek iz kazenske evidence, na naroku za izrek kazenske sankcije ne le vpogledan, ampak tudi prebran, pa tudi ne gre dvomiti, da je obramba s tem, da obdolženec vedno znova izvršuje kazniva dejanja, seznanjena.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen šest mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti od 11. 12. 2018 od 20.40 ure dalje. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter izdatkov in nagrade zagovornika, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti.

2. Zoper tako sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter odločbe o kazenski sankciji pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. 3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženi A.M. je storitev očitanega kaznivega dejanja, kot je opisano tudi v izreku izpodbijane sodbe, priznal. Ker je bilo priznanje obdolženčeve krivde podprto tudi z dokazi, je sodišče njegovo priznanje sprejelo. Na naroku za izrek kazenske sankcije je vpogledalo in prečitalo izpisek iz kazenske evidence za obdolženca. Pri odmeri kazni obdolžencu je kot olajševalne okoliščine upoštevalo priznanje krivde, kot obteževalno okoliščino pa obdolženčevo predkaznovanost tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja. Kot je zapisalo v izpodbijani sodbi, je sodišče nadalje pri odmeri kazni upoštevalo tudi stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti, nevarnost kaznivega dejanja ter obdolženčev odnos do storjenega dejanja. Prvostopno sodišče je, kot je uvodoma že navedeno, obdolžencu izreklo kazen šest mesecev zapora, saj je menilo, da je takšna kazen primerna.

5. Obdolženčev zagovornik pa opisano odločitev sodišča prve stopnje graja. V pritožbi izpostavlja, da sodišče v obrazložitvi sodbe ni posebej navedlo, katere obsodbe in koliko kaznivih dejanj je upoštevalo pri odmeri kazni, saj ni jasno, ali so sodbe že pravnomočne, koliko časa je od obtožbe že poteklo in ali gre morda v posameznem primeru za pogojno obsodbo ali drugo opominjevalno sankcijo. Nadalje pa pritožnik izpostavlja tudi, da sodišče v izpodbijani sodbi ni dovolj konkretiziralo, katere so tiste konkretne okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni. Po oceni obdolženčevega zagovornika se odločitev o kazenski sankciji ne more preizkusiti, zaradi česar tudi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) dopušča izvršitev kazni zapora tudi tako, da lahko obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (zapor ob koncu tedna), namesto zapora pa lahko opravlja tudi družbeno koristna dela, kazen pa se lahko izvrši tudi s hišnim zaporom ali z delom v splošno korist, pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

6. S pritožnikom pa nikakor ni mogoče soglašati. Izpodbijana sodba ima namreč v delu, ki ga izpostavlja obdolženčev zagovornik, zadostne razloge o odločilnih dejstvih, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V izpodbijani sodbi je namreč dovolj jasno navedeno katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni. Da bi na strani obdolženca obstajale še kakšne druge olajševalne okoliščine, razen te, ki jo je upoštevalo prvostopno sodišče, pa v svoji pritožbi sicer ne izpostavlja niti obdolženčev zagovornik. Glede na to, da je bil obdolženčev obširen, šest strani obsegajoč izpisek iz kazenske evidence, na naroku za izrek kazenske sankcije ne le vpogledan, ampak tudi prebran, pa tudi ne gre dvomiti, da je obramba s tem, da obdolženec vedno znova izvršuje kazniva dejanja, seznanjena. Glede na to, da je bil obdolženec, kot je že navedeno, že večkrat pravnomočno obsojen tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja (huda telesna poškodba, preprečitve uradnih dejanj uradnim osebam, nasilništvo...), kar je v izpodbijani sodbi še posebej izpostavljeno, pa tudi ne gre dvomiti, katere sodbe in katera obdolženčeva ravnanja je imelo sodišče v mislih, ko je v sodbi zapisalo, da je kot obteževalne okoliščine upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, med drugim tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja. Pri tem pa to, kakšne kazni so bile obdolžencu za obravnavana kazniva dejanja v preteklosti izrečene, torej ali gre za zaporne kazni ali za pogojne obsodbe ni odločilnega pomena, pri čemer nepravnomočnih sodb, saj le take v izpisku iz kazenske evidence niso navedene, sodišče niti ni moglo upoštevati. Glede na to, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve naklepnega kaznivega dejanja, nevarnost le tega pa je vsekakor razbrati že iz samega opisa dejanja in opisanih posledic, ki jih je utrpel oškodovanec, pa tudi ni bilo nobene potrebe po nadaljnji obrazlagi v tej smeri, zato so tudi vse pritožbene trditve v smeri, da sodba ni dovolj obrazložena in da se je ne da preizkusiti, brez podlage.

7. Kar se tiče pritožbenih trditev v smeri, da ZIKS-1 dopušča izvršitev kazni na različne načine, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je, kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, sodišče obdolžencu izreklo nižjo zaporno kazen, kot je to predlagalo tožilstvo. Da bi obramba razen tega, da naj sodišče obdolžencu izreče nižjo zaporno kazen, kot jo predlaga tožilstvo, predlagala tudi karkoli drugega, iz zapisnika naroka za izrek kazenske sankcije ne izhaja, iz česar je sklepati, da obramba predloga prvostopnemu sodišču za kakršenkoli drug način prestajanja zaporne kazni, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa, ni podala. Sicer pa tega, kaj želi obramba z naštevanjem različnih načinov izvrševanja kazni zapora doseči, iz pritožbe ni razbrati, saj konkretni predlog v tej smeri v pritožbi niti ni oblikovan.

8. Po vsem obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe - člen 391 ZKP.

9. Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka v skladu s četrtim odstavkom 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.