Jedro

Toženčev udarec v tožnikov obraz ni bil neposredna reakcija na tožnikovo predhodno dejanje, saj je sledil šele po določenem času in je bila zato pretrgana vzročna zveza med zatrjevanim tožnikovim izzivanjem in toženčevim udarcem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v znesku 2,650.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče je tožencu še naložilo, da je dolžan plačati tožniku 229.527,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega zakona ter predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sta se tistega dne obe stranki zadrževali v diskoteki, kjer je toženec ugotovil, da mu tožnik iz hlačnega žepa poskuša vzeti denarnico. To ga je tako razburilo, da je tožnika udaril v obraz in je ta padel po tleh. Meni, da njegov udarec ni bil odločilen za nastale poškodbe, prav tako pa naj bi k tožnikovim poškodbam pripomogla njegova vinjenost v času poškodb. Sodišče je ocenilo, da ni zaslediti prispevka tožnika k samemu ravnanju, vendar pa se toženec s tem ne strinja in meni, da je sodišče napačno ocenilo tožnikovo ravnanje in s tem tudi njegov prispevek, saj do samega dogodka ne bi prišlo, če ne bi tožnik s svojim ravnanjem bistveno prispeval k reakciji toženca. Sodišče bi moralo toženčeve navedbe preveriti, prav tako pa tudi tožnikove navedbe glede posledic, ki naj bi jih ta imel po zaključku zdravljenja, saj ga redno srečuje v lokalih in na športnih igriščih. Glede na to ocenjuje, da je odškodnina za tako prizadejane poškodbe previsoka.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo ravnanje tožnika in s tem njegovo sokrivdo, je neutemeljena. V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženčev udarec ni bil neposredno izzvan z zatrjevanim tožnikovim dejanjem, saj je toženec odpeljal tožnika najprej ven iz diskoteke, šele zunaj pa ga je udaril. Glede na tako ugotovljeno stanje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je toženec za nastalo škodo odgovoren v celoti in da tožnik v ničemer ni pripomogel k njegovemu nastanku oz. k temu, da bi bila škoda večja. Toženčev udarec ni bil neposredna reakcija na tožnikovo dejanje, saj je sledil šele po določenem času, s tem pa je bila pretrgana vzročna zveza med zatrjevanim tožnikovim dejanjem in toženčevo reakcijo.

Pritožbene navedbe, da toženčev udarec ni bil odločilen za nastale poškodbe ter da je k nastalim poškodbam pripomogla tožnikova vinjenost, so ovržene z izvedenskim mnenjem, ki je jasno, prepričljivo in strokovno utemeljeno ter ga sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Iz njega izhaja, da so vse nastale poškodbe posledica toženčevega udarca oz. padca, ki mu je sledil, tožnikova vinjenost pa ni v ničemer pripomogla k njihovemu nastanku. Sama narava posledic, ki jih trpi tožnik zaradi poškodb in ki so podrobno opredeljene v izvedenskem mnenju, pa ne preprečuje tožniku športnega udejstvovanja in družabnega življenja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine postopalo v skladu z zakonom, pravilno ocenilo pomen prizadete dobrine in tudi upoštevalo namen te odškodnine. Glede višine prisojene odškodnine pa meni, da je odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za strah glede na okoliščine primera, stopnjo bolečin in strahu ter njihovega trajanja primerna ter so bile primerno upoštevana merila iz 200. čl. ZOR, tako da je pavšalna pritožbena trditev o previsoki odškodnini neutemeljena.

Ker je sodišče v pritožbenem postopku ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere mora v skladu z določbo drugega odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.