Jedro

V 182. členu ZFPPIPP določeni roki (3 + 2 meseca) od začetka postopka prisilne poravnave so prekluzivni, kar pomeni, da jih v nobenem primeru ni mogoče podaljševati. Na drugačno presojo pritožbenega sodišča ne vpliva okoliščina, da je sodišče prve stopnje o zahtevi za podaljšanje roka odločalo po poteku tega roka.

Vsebinska odločitev o tem, ali se bo rok podaljšal, je v rokah upnikov in ne sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo dolžnika za podaljšanje roka za vložitev zahteve za spremembo načrta finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju: NFP).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžniku dodeli dodatni rok dveh mesecev za predložitev spremembe NFP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravno podlago v obravnavani zadevi predstavlja določba 182. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Zahteva za dovolitev spremembe NFP mora biti vložena v 3 mesecih od začetka postopka prisilne poravnave (2. odstavek 182. člena ZFPPIPP). Navedeni rok za predložitev zahteve za spremembo NFP lahko sodišče na zahtevo insolventnega dolžnika, vloženo pred potekom navedenega roka, podaljša za 2 meseca, če s podaljšanjem roka soglaša upniški odbor (4. odstavek 182. člena ZFPPIPP). Podaljšani rok teče od poteka trimesečnega roka iz 2. odstavka 182. člena (5. odstavek 182. člena ZFPPIPP). Oba navedena roka sta prekluzivne narave, kar pomeni, da je dolžniku na voljo največ 5 mesecev od začetka postopka prisilne poravnave, da doseže z upniki takšen dogovor glede vsebine NFP, ki bo sprejemljiv za potrebno večino upnikov.

5. V konkretni zadevi je bil sklep o začetku prisilne poravnave sprejet dne 6.11.2014. Dne 6.02.2015 je dolžnik vložil zahtevo za podaljšanje roka. Sodišče prve stopnje je o njej odločilo dne 16.04.2015. Zahtevo je zavrnilo, ker upniški odbor ni dal soglasja k podaljšanju roka; in, ker bi se dne 06.04.2015 že iztekel dodatni dvomesečni rok za predložitev zahteve za spremembo NFP, v tem času pa dolžnik ni predložil spremembe NFP.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prvi od navedenih razlogov napačen. Sodišče prve stopnje je okoliščino, da upniški odbor po objavljenem pozivu za izdajo soglasja dne 27. 3. 2015, le-tega sodišču ni posredoval, zmotno štelo kot neizpolnitev pogoja iz 4. odstavka 182. člena ZFPPIPP. V pozivu upniškemu odboru je sodišče prve stopnje izrecno opozorilo na določilo 88. člena ZFPPIPP, iz katerega izhaja, da se molk upniškega odbora šteje kot dano soglasje, ne pa kot zavrnitev soglasja. V obravnavani zadevi bi torej sodišče prve stopnje dolžnikovi zahtevi za podaljšanje roka za vložitev zahteve za spremembo NFP moralo ugoditi, saj je bil za dovolitev te spremembe izpolnjen zakonski pogoj iz 4. odstavka 182. člena ZFPPIPP. Vendar pa bi zahtevi lahko ugodilo le tako, da bi določilo dodatni dvomesečni rok od izteka tromesečnega roka po začetku postopka prisilne poravnave, ki pa se je iztekel dne 06.04.2015. Ker je nesporno, da dolžnik do izteka možnega dodatnega roka ni vložil spremembe NFP, takšna sprememba izpodbijanega sklepa, s katero bi sodišče dovolilo podaljšanje roka do 06.04.2015, dolžniku ne prinaša nobene pravne koristi, zato pritožbeno sodišče v izpodbijani sklep ni posegalo.

7. Kot že povedano, so v 182. členu ZFPPIPP določeni roki (3 + 2 meseca) od začetka postopka prisilne poravnave prekluzivni, kar pomeni, da jih v nobenem primeru ni mogoče podaljševati. Na drugačno presojo pritožbenega sodišča ne vpliva okoliščina, da je sodišče prve stopnje o zahtevi za podaljšanje roka odločalo po poteku tega roka. Drži, da bi moralo o zahtevi za podaljšanje roka odločiti čim prej. Vendar pa tudi, če bi o zahtevi odločilo v razumnem roku (npr. 8 dni od prejema zahteve), bi ob upoštevanju 15-dnevnega roka, ki ga ima na voljo upniški odbor za izdajo soglasja, poteklo najmanj 23 dni med vložitvijo zahteve za podaljšanje roka in odločitvijo sodišča o njej. Del naknadnega roka bi torej v vsakem primeru potekel pred odločitvijo sodišča o njem. Že iz navedenega izhaja, da sklep sodišča o podaljšanju roka ni konstitutivne narave; roki namreč tečejo, četudi sodišče o podaljšanju še ni odločilo.

8. Kršitev določb postopka, ki jo je sicer zagrešilo sodišče prve stopnje z nepravočasnim odločanjem o zahtevi za podaljšanje roka, ni imela posledic, ki jih dolžnik z ustreznim ravnanjem (vložitvijo sprememb NFP v dodatnem roku 2 mesecev) ne bi mogel preprečiti. Dolžnik ima sicer prav, da vložitev zahteve za spremembo NFP brez sklepa sodišča ni dovoljena, vendar pa ni nujno, da bi moral biti takšen sklep „predhoden“. Kot že zgoraj obrazloženo, predhoden skoraj ne more biti (razen dolžnik vložil zahtevo za podaljšanje bistveno pred iztekom tromesečnega roka iz drugega odstavka 182.člena ZFPPIPP). Praviloma bo največkrat „vmesen“. Lahko pa je tudi naknaden. Iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, dolžnik zaradi naknadnega sklepa sodišča tudi ni izpostavljen večjemu tveganju oz. večjim stroškom v zvezi s pripravo NFP.

9. Nima namreč prav pritožba, da dolžnik brez ustreznega sklepa o dovolitvi podaljšanja roka spremembe NFP ne bi smel pripravljati. Nasprotno, celoten zakonski rok za pripravo NFP, ki lahko traja največ 5 mesecev od začetka postopka prisilne poravnave, je od prvega dne namenjen temu, da se v tem času dolžnik z upniki dogovori o takšni vsebini NFP, ki jo bodo upniki pripravljeni sprejeti. K pogajanjem o spremembi NFP mora dolžnik aktivno pristopiti takoj, ko ugotovi, da s prvotnim NFP ne bo uspel prepričati potrebne večine upnikov. Sklep sodišča o podaljšanju roka je tako zgolj administrativne narave, saj sodišče dejansko o podaljšanju meritorno ne odloča, pač pa ga dovoli, če so izpolnjeni v zakonu določeni pogoji (soglasje upniškega odbora). Nasploh je specifičnost postopka prisilne poravnave prav v tem, da sodišče v tem postopku ne sprejema samostojnih vsebinskih odločitev; le-te so namreč pridržane udeležencem postopka; pač pa s svojimi odločitvami temu postopku daje le strukturo, časovni okvir ter potrebno prisilnost. 10. Vsebinska odločitev o tem, ali se bo rok podaljšal, je v rokah upnikov in ne sodišča. Dolžnik zato že od trenutka vložitve zahteve za podaljšanje roka ve, da je njegovo podaljšanje odvisno samo od pridobitve soglasja upniškega odbora, kar z drugimi besedami pomeni, da je dovoljenje sodišča o podaljšanju roka odvisno od njegovih prizadevanj in rezultatov pogajanj z upniki o spremenjenem NFP. Če je bilo dolžniku znano, da upniki soglašajo s spremembo NFP (in tudi, če mu to ni bilo znano), bi moral najkasneje v roku 5 mesecev po začetku postopka prisilne poravnave pač vložiti spremenjeni NFP, saj bi lahko vnaprej predvidel, da mu bo sodišče odobrilo dodatni rok, če bo s podaljšanjem soglašal upniški odbor. Tveganje, da bo upniški odbor odrekel soglasje k podaljšanju roka, pa nosi v celoti sam. Pritožbeno stališče, da dolžnik pristopi k spremembi NFP šele po pridobitvi dovoljenja sodišča kaže na nerazumevanje namena dodatnega roka za spremembo NFP in vloge sodišča pri tem.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).