Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izpodbijana sodba je v celoti utemeljena na indicih, ki jih je zatrjevala in dokazovala tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme, da je tožnik storil kršitev, ki se mu očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je kot policist izdal plačilni nalog brez podlage), in da ima ta kršitev znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 295. člena KZ-1. Gre za t. i. indično sodbo, pri kateri se odločilna dejstva ugotovijo na podlagi t. i. indicev, ki so po svoji funkciji dokazno sredstvo. Indici so strogo gledano dejstva (v širšem smislu), a gre le za dejstva, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravnoodločilnih dejstev. V literaturi indice zato poimenujejo tudi kot dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev) so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma posredno dokazno sredstvo. Indic zato ni dejstvo, ki bi bilo sestavni del dejanskega stanja v procesnem smislu oziroma pravno odločilnih dejstev. Sodna praksa, sledeč pravni teoriji, indicem prav tako pripisuje pomen posrednih dokazov, ki s pomočjo pravil logičnega sklepanja šele vodijo do ugotovitve pravnorelevantnih dejstev.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva in neprepričljiva, saj sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov oziroma je določenim dokazom, ne da bi to razumno obrazložilo, dalo večjo težo kot drugim. Stranka, ki nosi dokazno breme, mora za svoj uspeh postavljene trditve dokazati s tako stopnjo prepričljivosti, da bo o njihovi resničnosti izključen vsak razumen dvom. Razlogi v sodbi, ki se nanašajo na ugotovitve o posameznih indicih so nejasni, zato pritožba utemeljeno uveljavlja, da je podan pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa Komisije za pritožbe z dne 10. 9. 2014 v zavrnilnem delu in sklepa tožene stranke o izredni odpovedi z dne 23. 7. 2014; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje 13. 10. 2014 ni prenehalo in da še vedno traja; za prijavo nazaj v zavarovanje; priznanje obstoja delovnega razmerja; vrnitev nazaj na delo; obračun nadomestila plače v višini mesečne bruto plače 1.300,00 EUR; odvod davkov in prispevkov ter plačilo mesečnih neto zneskov nadomestila plače z zamudnimi obrestmi in povračilo stroškov postopka.
2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, oboje s stroškovnimi posledicami. Trdi, da dokazni postopek ob upoštevanju vseh izpovedi prič in listinskih dokazov ne utemeljuje zaključka, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in je kršitev imela vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena KZ-1, ampak je po njegovem mnenju dokazni postopek pokazal, da očitanih storitev ni storil. Meni, da ni izpolnil znakov kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1, kar je pred zaključkom spora ugotovilo tudi Okrožno državno tožilstvo. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločanju ni upoštevalo in navedlo izpovedi prič ter listinskih dokazov (pisnih izjav prič), ki so v korist tožniku in se ni opredelilo do bistvenih izpovedi in dokazov, ki utemeljujejo drugačen zaključek, zato zatrjuje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ponavlja, da tožena stranka o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pisno obvestila sindikata, katerega član je bil tožnik. Nasprotuje ugotovitvi, da je pred dogodkom poznal domnevnega kršitelja A.A. in v zvezi s tem zatrjuje protispisnost. Pritrjuje ugotovitvi, da med njima dan pred spornim dogodkom ni prišlo do konflikta. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno izključilo možnost, da se je tožniku spornega večera z dokumenti A.A. predstavila druga oseba, ki je bila dejanski kršitelj, to pa je storilo le na podlagi izpovedi te priče, da je bilo njegovo vozilo v času prisotnosti na tekmi parkirano pred B., kar pa ni potrjeno z nobenim dokazom. Po njegovem mnenju bi sodišče moralo izvesti predlagana dokaza z vpogledom v videoposnetke nadzornih kamer, tudi parkirišča pred B. in na ulici C., in s predložitvijo GPS posnetkov njegovega vozila ob spornem dogodku. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo izpovedi priče D.D., ker jo je neutemeljeno štelo za neverodostojno, pri čemer za to ni navedlo razumnega razloga. Trdi, da je njegovo izpoved povzelo protispisno in jo relativiziralo. Po njegovem mnenju je protispisen zaključek, da tožnik pozna A.A., ker ga poznajo njegovi soigralci. Meni, da to ne izhaja niti iz mnenja samega A.A., da bi ga tožnik lahko prepoznal v civilnih oblačilih, niti iz tožnikovega SMS sporočila z dne 22. 7. 2014. Tudi ugotovitev, da tožnik ni imel utemeljenega razloga za naknadno preverjanje podatkov iz vozniškega dovoljenja, šteje za protispisno in se sklicuje na izpovedi prič, da je tak vpogled zakonit in običajen (E.E., F.F. in G.G.). Sklicuje se tudi na izpoved G.G., da zaupanje v tožnika ni izgubljeno in da je nadaljevanje delovnega razmerja z njim mogoče. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik imel motiv za maščevanje A.A. zaradi izgubljene hokejske tekme dan pred spornim dogodkom njegove ekipe, pri kateri je navedeni sodeloval kot sodnik. Sklicuje se tudi na dejstvo, da je bilo v predkazenskem postopku očitano kaznivo dejanje prekvalificirano v milejše kaznivo dejanje, vendar pa državno tožilstvo ni ugotovilo niti znakov tega kaznivega dejanja. V zvezi s tem zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in materialno pravno zmotno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja glede izpolnitve znakov kaznivega dejanja. V nadaljevanju pritožbe tožnika izpostavlja in povzema dele izpovedi nekaterih prič (H.H., I.I., D.D., E.E., J.J., K.K., L.L., M.M., G.G., A.A., N.N., tožnika in opravljenega soočenja med tožnikom in A.A.), ki jih sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo oziroma se do njih ni opredelilo, so pa po njegovem mnenju ključne in potrjujejo resničnost njegovih trditev.
3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
6. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče s tem, ko ni upoštevalo določenih izpovedi oziroma delov izpovedi prič oziroma določenih listin, zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitek protispisnosti). To ne drži. Sodišče prve stopnje namreč v razlogih sodbe ni navedlo drugačne vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, kot to izhaja iz teh listin zapisnikov oziroma prepisov, marveč je drugače dokazno ocenilo izpovedi oziroma njihove dele. To pa po svoji vsebini predstavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
7. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka o njej ni obvestila sindikata, katerega član je bil tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil sindikat O. o uvedbi postopka izredne odpovedi obveščen že pred zagovorom tožnika, na zagovoru pa je oseba, ki je vodila zagovor, še po telefonu poklicala predsednika sindikata, ki je potrdil, da je bil z uvedbo postopka seznanjen že s strani tožnika. Ker je določba 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1) namenjena zagotovitvi dodatnega varovanja pravic delavcev pri delodajalcu v primeru odpovedi tako, da se lahko sindikat opredeli do nameravane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ker ima mnenje sindikata enako težo tudi, če ga obvesti delavec sam, za varstvo po tej določbi ni odločilno, kdo in na kakšen način je sindikat obvestil. Izpodbijana odpoved torej ni nezakonita, ker tožena stranka pred zagovorom ni sama pisno obvestila sindikata o začetku postopka izredne odpovedi.
8. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je tožnik kot dokaz za nahajanje svojega vozila in vozila A.A. 13. 11. 2013 predlagal video posnetke vseh nadzornih kamer, tudi nadzornih kamer s parkirišča pred B. V tožbi je tožnik namreč predlagal pridobitev in vpogled v posnetke videonadzora B., parkirišča in okolice pred njo v času tekme in po tekmi z dne 12. 11. 2013 kot dokaz, da si tožnik tega dne ni ogledoval avtomobila A.A. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni izvedlo tega dokaza, poleg tega pa je tudi tožnik, zaslišan kot stranka, sam izpovedal, da se posnetki hranijo le 3 mesece, tako da jih s strani upravljavca stavbe in parkirišč zato ni uspel dobiti. V zvezi s predlaganim dokazom z vpogledom v GPS sledilnik službenega vozila, ki ga je tožnik vozil v času spornega dogodka 13. 11. 2013, pa je tožnik izpovedal, da to službeno vozilo nima vgrajenega GPS sledilnika. Glede na to navedbo tožnika je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je ta dokazni predlog tožnik umaknil, kar potrjuje tudi dejstvo, da na istem naroku tožnik ni konkretizirano grajal neizvedbe tega dokaza, kar je pogoj za pritožbeno uveljavljanje procesnih kršitev pred sodiščem prve stopnje.
9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je pri opravljanju policijskih nalog 13. 11. 2013 v plačilni nalog vpisal lažne podatke o policijskem postopku, kršitvah ter pomembnih dejanskih in pravnih dejstvih v zvezi s tem ter to uradno listino v službi uporabil kot resnično, s tem pa naj storil kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. – KZ-1). Ta določa, da se uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo ali spis vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino ali s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino, kaznuje z zaporom do treh let. Enako se kaznuje tudi uradna oseba, ki uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino uporabi v službi kot resnične ali ki uradno listino, knjigo ali spis uniči, skrije, jih precej poškoduje ali kako drugače napravi neuporabne.
10. Sodišče je v predmetni zadevi ugotovilo, da je tožnik 13. 11. 2013 med 13.00 in 21.00 uro na podlagi razporeda dela opravljal policijske naloge in da je po zaključku dela oddal poročilo o izvedenih ukrepih, med njimi pa je bil tudi izpolnjen obrazec plačilnega naloga, iz katerega je razvidno, da je bil izdan po osebni zaznavi prekrškov A.A. ob 20. uri na P. v R., ker naj bi slednji kot voznik osebnega avtomobila znamke ... reg. št. ... kršil več določb Zakona o pravilih cestnega prometa in mu je bila zato izrečena globa ter 8 kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je odločilno dejstvo, da je tožnik vedoma izdal plačilni nalog brez podlage, ugotovilo na podlagi različnih indicev: - dejstva, da A.A. tega dne ob 20. uri ni mogel biti navzoč v policijskem postopku, ker je bil v istem času sodnik na hokejski tekmi v B., - da je dan pred kritičnim dogodkom A.A. sodil na tekmi v …, v R., v kateri je tožnikova ekipa izgubila, - da je kapetan tožnikove ekipe v hokejski ligi vložil pritožbo zoper sojenje A.A., - da si je tožnik po koncu tekme ogledoval avto A.A., - da je tožnik že pred izdajo spornega plačilnega naloga poznal domnevnega kršitelja A.A., na kar je sklepalo na podlagi ugotovitev: da so ga poznali njegovi soigralci, da ga je tožnik prosil, ali lahko poda izjavo o tem, da se ne poznata, in da je A.A. mislil, da bi ga tožnik prepoznal v civilnih oblačilih, - da je A.A. izpovedal, da je bil njegov avtomobil ... 13. 11. 2013 v času domnevnega prekrška parkiran na zgornji ploščadi pred B. in da ga ni nikomur posodil, - da je A.A. trdil, da je že pred 13. 11. 2013 izgubil vozniško dovoljenje in - da tožnik po izdaji plačilnega naloga ni imel nobenega utemeljenega razloga za naknadno preverjanje podatkov iz vozniškega dovoljenja.
11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba v celoti utemeljena na indicih, ki jih je zatrjevala in dokazovala tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme, da je tožnik storil kršitev, ki se mu očita, in da ima ta kršitev znake kaznivega dejanja iz 295. člena KZ-1. Gre za t. i. indično sodbo, pri kateri se odločilna dejstva ugotovijo na podlagi t. i. indicev, ki so po svoji funkciji dokazno sredstvo. Indici so strogo gledano dejstva (v širšem smislu), a gre le za dejstva, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravnoodločilnih dejstev. V literaturi indice zato poimenujejo tudi kot dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev) so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma posredno dokazno sredstvo. Indic zato ni dejstvo, ki bi bilo sestavni del dejanskega stanja v procesnem smislu oziroma pravno odločilnih dejstev. Sodna praksa, sledeč pravni teoriji, indicem prav tako pripisuje pomen posrednih dokazov, ki s pomočjo pravil logičnega sklepanja šele vodijo do ugotovitve pravnorelevantnih dejstev (prim. z odločbami Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 330/2014, II Ips 544/2004, II Ips 369/2005, II Ips 836/2009 in II Ips 631/2009).
12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo celoto ugotovljenih indicev in da bi pri tehtanju med njimi z izkustvenimi in logičnimi pravili ugotavljalo, kateri indici imajo glede na vsebino pravno relevantnega dejstva odločilen pomen pri indičnem sklepanju. Med indici, ki so pomembni za odločitev, je sodišče prve stopnje kot najpomembnejši izpostavilo dejstvo (indic), da naj bi tožnik že pred izdajo spornega plačilnega naloga poznal domnevnega kršitelja A.A. ter vprašanje, ali je dan pred dogodkom prišlo do konflikta med njima. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med tožnikom in domnevnim kršiteljem pred izdajo plačilnega naloga ni prišlo do konflikta na oziroma po hokejski tekmi, in brez upoštevanja indicev, na katere je opozarjal tožnik, je sodišče prve stopnje odločilo, da so očitki iz odpovedi utemeljeni. Pritožba pravilno opozarja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva in neprepričljiva, saj sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov oziroma je določenim dokazom, ne da bi to razumno obrazložilo, dalo večjo težo kot drugim. Stranka, ki nosi dokazno breme, mora za svoj uspeh postavljene trditve dokazati s tako stopnjo prepričljivosti, da bo o njihovi resničnosti izključen vsak razumen dvom. Razlogi v sodbi, ki se nanašajo na ugotovitve o posameznih indicih (prvenstveno glede dejstva, ali je tožnik res poznal A.A. oziroma ali ga je poznal tako dobro, da bi ga prepoznal ob policijski kontroli v večernih urah, ko je bilo že temno, glede vprašanja, kje je bil avtomobil domnevnega storilca prekrška v času izdaje plačilnega naloga, dejstev glede zatrjevanega izgubljenega vozniškega dovoljenja in glede običajnosti naknadnega vpogleda v policijske evidence) so nejasni, zato pritožba utemeljeno uveljavlja, da je podan pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
13. Do drugih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker je že na podlagi zgoraj navedenega izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
14. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravljalo navedene pomanjkljivosti, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo po potrebi izvesti dodatne dokaze oziroma ponoviti že izvedene dokaze, nato pa na podlagi pravil o indičnem sklepanju, o dokaznem bremenu in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik moral dokazovati negativna dejstva, na podlagi zbranega procesnega gradiva ugotoviti (ne)obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem prek posrednih dejstev. V sodbi bo moralo navesti jasne razloge za svoje ugotovitve o vseh pravno pomembnih dejstvih. Opredeliti se bo moralo do vseh izvedenih dokazov glede pravno pomembnih dejstev, tudi tistih, ki jim ne bo sledilo, zlasti pa se opredeliti do nasprotujočih si izpovedi prič in pisnih izjav prič ter navesti razloge, zakaj je sledilo izpovedim prič, na katere je oprlo svojo odločitev, oziroma zakaj drugim ni sledilo.