Jedro

Kadar identično dejansko stanje obravnavata tako pravdno kot kazensko sodišče, je pravdno sodišče v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitve o vseh konstitutivnih elementih kaznivega dejanja, torej na ugotovitve o protipravnosti, obstoju vzročne zveze, nastanku prepovedane posledice ter storilčevi krivdi. Sodišče prve stopnje je bilo tako vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, da je toženec resno zagrozil prvemu tožniku. Ostali trije tožniki svoje odškodninske terjatve niso utemeljevali z drugim dogodkom, ki bi se zgodil istega dne, temveč so navajali, da je v istem dogodku škoda nastala tudi njim, saj so bili pri dogajanju prisotni in so se ravno zaradi toženčevih groženj, izrečenih prvemu tožniku, ustrašili za lastno varnost. Škoda (strah zaradi lastne ogroženosti) je torej vsem nastala iz istega toženčevega ravnanja, ki ga po naravi stvari ni mogoče presojati različno v razmerju do posameznih oškodovancev.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke ugotavljalo, kakšen vpliv je imelo toženčevo ravnanje na mladoletna otroka (v času dogodka stara 4 in 6 let) in ali je privedlo do porušenja njunega duševnega ravnovesja.

Grožnje in vznemirjanja toženca so se večkrat ponavljale, zaradi česar ni bilo mogoče jasno razmejiti škode, ki jo je posamezen tožnik utrpel zgolj zaradi tožnikovega ravnanja 6. 7. 2013. Tako je v skladu s 216. členom ZPP odškodnino tožnikom odmerilo po prostem preudarku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan vsakemu izmed tožnikov plačati 800,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2013 dalje (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer glede plačila dodatnih 12.200,00 EUR tretjemu tožniku in četrti tožnici, ter plačila dodatnih 9.200 EUR prvemu tožniku in drugi tožnici, skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, kot tudi glede plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnine za čas od 8. 7. 2013 do 23. 7. 2013 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je vsak izmed tožnikov dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 569,17 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija v ugodilnem delu (I. točka izreka) in posledično odločitvi o stroških postopka (III. točka izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je pravilno razsodilo, da toženec za škodo iz dogodkov 5. 7. 2013 in 18. 8. 2013 zaradi nerazsodnosti ni odgovoren. Glede dogodka 6. 7. 2013 pa je navedlo, da je v skladu s 14. členom ZPP vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, zaradi česar je treba šteti, da je bil 6. 7. 2013 toženec razsoden. Postavljena izvedenka dr. M. je menila, da ni mogoče izključiti, da se je pri tožencu tudi 6. 7. 2013 stopnjevala paranoidna simptomatika do psihotične motnje, tudi tega dne torej ni bil sposoben smiselne in samostojne presoje. Glede na navedeno bi moralo sodišče kljub pravnomočni kazenski sodbi I K 51808/2013 tudi za dogodek 6. 7. 2013 ugotoviti, da toženec ni bil razsoden, posledično pa za nastalo škodo v skladu s 136. členom Obligacijskega zakonika2 ne odgovarja. Sodišče ni upoštevalo, da toženec zoper kazensko sodbo zaradi svojega zdravstvenega stanja očitno ni mogel vložiti ugovora oziroma pritožbe. Spregledalo je, da je v kazenskem postopku kot oškodovanec v zvezi z dogodkom 6. 7. 2013 nastopal le prvi tožnik, ne pa tudi ostali trije tožniki. Sodišče bi tako kazenski sodbi lahko sledilo kvečjemu v delu, ki se nanaša na prvega tožnika. Nadalje ni upoštevalo, da sta prvi tožnik in toženec že dalj časa v sporu in bi zato moralo ugotavljati prispevek prvega tožnika k dogodku 6. 7. 2013, saj se je zavedal zdravstvenega stanja toženca in njegovih reakcij. V času dogodka je bil tožnik na svojem ograjenem vrtu, daleč stran od toženca, ta pa na drugi strani ceste v veliki oddaljenosti od prvega tožnika. Sodišče tega ni upoštevalo in ni obravnavalo, ali je toženec tožniku dejansko povzročil intenziven strah za svoje življenje in telesno varnost. Povzročitev strahu iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja. Poleg tega je sodišče mladoletnima tožnikoma prisodilo odškodnini, ne da bi ju zaslišalo. Pri ugotovitvah, da naj bi tožniki občutili resno akutno stresno reakcijo oziroma občutja strahu in ogroženosti "v poletju 2013", sodišče ni natančno definiralo prostora in časa. Zaključek, da so tožniki upravičeni do odškodnine, je tako utemeljilo ne le na dogodku 6. 7. 2013, temveč tudi na nekih drugih dogodkih, za katere toženec ne odgovarja.

3. Pritožba je bila vročena tožnikom, ki so v odgovoru nanjo prerekali podane pritožbene navedbe ter predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki so v obravnavani zadevi od toženca zahtevali plačilo odškodnine zaradi groženj in vznemirjanja, do katerih je prišlo 5. 7. 2013, 6. 7. 2013 in 18. 8. 2013. Trdili so, da so zaradi toženčevega ravnanja utrpeli strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prišlo naj bi tudi do posega v njihove osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženec ob dejanjih 5. 7. 2013 in 18. 8. 2013 ni bil razsoden, posledično pa v skladu s 136. členom Obligacijskega zakonika za nastalo škodo ne odgovarja. Glede dogodka 6. 7. 2013 pa je ugotovilo, da je bil toženec za svoje ravnanje obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika-1, zaradi česar je pravdno sodišče v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitve kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti storilca. Za škodo, izvirajočo iz tega dogodka, je vsakemu izmed tožnikov za prestani strah prisodilo odškodnino v višini 800,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožnik neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje kljub obstoju pravnomočne kazenske obsodilne sodbe upoštevati zaključke izvedenke dr. M., da toženec (tudi) 6. 7. 2013 ni bil zmožen razsojati. Vprašanje, ali je bil toženec 6. 7. 2013 razsoden, pred sodiščem prve stopnje ni bilo predmet presoje. Dokler obstoji pravnomočna kazenska obsodilna sodba, je namreč pravdno sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v pravdi zaradi plačila odškodnine iz škodnega dogodka, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem in zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen, ta ne more uveljavljati ugovorov, da ni bil prišteven ali da ni kriv, saj je vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je kazensko odgovoren. Pravdno sodišče lahko v odškodninski pravdi samostojno ugotavlja le dejstva o višini škode in presoja morebiten ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti. Iz enakih razlogov pravdno sodišče ne more presojati razlogov, zaradi katerih toženec v kazenskem postopku ni vložil pravnega sredstva. Sicer pa so pritožbene navedbe, da toženec pritožbe v kazenskem postopku ni vložil ravno zaradi nerazsodnosti, neupoštevne tudi zato, ker gre za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP).

7. Neutemeljena je nadalje pritožbena graja, da sporna kazenska obsodilna sodba predstavlja podlago le za prisojo odškodnine prvemu tožniku, ne pa tudi ostalim trem tožnikom, ker ti v kazenskem postopku niso nastopali kot oškodovanci. Kadar identično dejansko stanje obravnavata tako pravdno kot kazensko sodišče, je pravdno sodišče vezano na ugotovitve o vseh konstitutivnih elementih kaznivega dejanja, torej na ugotovitve o protipravnosti, obstoju vzročne zveze, nastanku prepovedane posledice ter storilčevi krivdi. Sodišče prve stopnje je bilo tako vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, da je toženec resno zagrozil prvemu tožniku z napadom na življenje s tem, da je 6. 7. 2013 najprej z opeko v roki tekel proti njemu in vpil, da ga bo ubil, nato pa grozil, da ga bo zaklal in tekel za njim s kuhinjskim nožem v eni in opeko v drugi roki. Ostali trije tožniki svoje odškodninske terjatve niso utemeljevali z drugim dogodkom, ki bi se zgodil istega dne, temveč so navajali, da je v istem dogodku škoda nastala tudi njim, saj so bili pri dogajanju prisotni in so se ravno zaradi toženčevih groženj, izrečenih prvemu tožniku, ustrašili za lastno varnost. Škoda (strah zaradi lastne ogroženosti) je torej vsem nastala iz istega toženčevega ravnanja, ki ga po naravi stvari ni mogoče presojati različno v razmerju do posameznih oškodovancev. Pritožnik tako ne more uspeti s pritožbenim zavzemanjem, da je bil ob izrečenih grožnjah razsoden le v razmerju do prvega tožnika, do ostalih treh pa ne. Ker škoda vseh tožnikov izvira iz istega toženčevega ravnanja, je bilo sodišče prve stopnje tudi pri presoji odškodninskega zahtevka preostalih treh tožnikov vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, da je bil toženec ob spornem ravnanju prišteven in kriv.

8. Ne drži, da sodišče prve stopnje okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščine toženčevega ravnanja med strankama niso bile sporne, zaradi česar se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno izrecno opredeljevati. Sicer pa toženec neutemeljeno meni, da prvi tožnik ni mogel biti v strahu za svoje življenje, češ da naj bi bila med njim in tožencem ob izrečenih grožnjah določena razdalja. Bistveno je, da je toženec prvemu tožniku grozil, da ga bo zaklal in pri tem v rokah držal nož in opeko, ter da je toženčeve grožnje prvi tožnik jemal resno. Na ugotovitve kazenskega sodišča, da je bila grožnja resna in objektivno sposobna pri prvemu tožniku povzročiti občutek ogroženosti, je pravno sodišče vezano, saj sicer kaznivo dejanje grožnje ne bi bilo podano. O intenzivnosti strahu pa se je sodišče prve stopnje prepričalo z zaslišanjem prvega tožnika ter pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke dr. M, ki je ugotovila, da je prvi tožnik ob dogodku utrpel intenziven strah za svoje življenje in telesno varnost. Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje prestanega strahu pri prvem tožniku sploh ni presojalo, tako ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je s pomočjo iste izvedenke nadalje ugotovilo, da so intenzivni strah občutili tudi preostali trije tožniki, ter povzelo okoliščine, ki so po oceni izvedenke pri posameznem tožniku izkazovale prestani strah. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje mladoletnima tožnikoma ne bi smelo prisoditi odškodnine, ker ju ni zaslišalo. Glede na to, da sta tretji in četrti tožnik mladoletna otroka, ki sta bila v času škodnega dogodka stara 4 in 6 let, je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke ugotavljalo, kakšen vpliv je imelo nanju toženčevo ravnanje in ali je privedlo do porušenja njunega duševnega ravnovesja. Toženec na izvedensko mnenje ni imel pripomb, v nadaljevanju postopka ni vztrajal pri zaslišanju mladoletnih tožnikov in ob zavrnitvi dokaznega predloga za njuno zaslišanje ni grajal procesne kršitve. Ker bi moral toženec na morebitno procesno kršitev opozoriti do konca glavne obravnave, zatrjevane kršitve ne more več uspešno uveljavljati v pritožbi (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Pritožnik pa tudi ne pojasni, glede katerih dejanskih okoliščin bi bilo dejansko stanje drugače oziroma nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo mladoletnih tožnikov.

9. Ne drži niti graja, da naj bi sodišče prve stopnje oškodovancem prisodilo odškodnino ne le zaradi dogodka 6. 7. 2013, temveč tudi drugih dogodkov. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so se grožnje in vznemirjanja toženca večkrat ponavljale, zaradi česar ni mogoče jasno razmejiti škode, ki jo je posamezen tožnik utrpel zgolj zaradi tožnikovega ravnanja 6. 7. 2013. Tako je v skladu s 216. členom ZPP odškodnino tožnikom odmerilo po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so prisojene odškodnine tožnikom ob ugotovitvah, so zaradi ravnanja toženca 6. 7. 2013 nedvomno vsi tožniki utrpeli intenziven primarni strah, ustrezne, ter hkrati primerljive z odškodninami, prisojenimi oškodovancem v primerljivih zadevah.

10. Toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal deljene odgovornosti oziroma soprispevka prvega tožnika, zaradi česar je pritožbeno uveljavljanje, da naj bi prvi tožnik prispeval k nastanku škode, prepozno (337. člen ZPP).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožeče stranke pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako za odločitev v zadevi ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.