Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na podlagi izpovedb policistov ne more z gotovostjo zaključiti, da sta glede na nočni čas dejansko opazila in neposredno zaznala obdolženca, ko naj bi vozil osebni avtomobil, ne glede na trditve, da naj bi šlo za osvetljeno parkirišče. Res je, da dejstvo, da sta policista postopek z obdolženim začela šele po tem, ko je pristopil do njiju, obdolženega nikakor ne obvezuje obveznosti ravnati po navodilih in ukazih službujočih policistov, vendar to velja le v primeru, če je jasno in nedvoumno ugotovljeno, da je obdolženec, ki sta mu policista odredila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom tudi dejansko bil voznik motornega vozila v cestnem prometu, kar pa na podlagi izpovedb policistov ni dokazano, saj zaznave policistov o tem, kdo je bil voznik, niso na ravni gotovosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrškov po dvanajstem odstavku 107. člena, petem odstavku 16. člena ter šestem odstavku 16. člena ZPrCP, ki naj bi jih storil 25. 4. 2020 ob 00.05 uri s tem, ko naj bi kot voznik osebnega avtomobila odklonil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom in v istih krajevnih in časovnih okoliščinah kot voznik pri sebi ne imel listine, in sicer veljavnega prometnega dovoljenja, policistom pa tudi ni omogočil pregled vozila, opreme, naprav, tovora in pri njem ni sodeloval, ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), glede stroškov postopka pa odločilo, da le-ti bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje predlagatelj iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 154. člena ZP-1). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po podanem zagovoru obdolženca in izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je kot priče zaslišalo A. G., M. P., T. K., N. Đ. ter poslujoča policista P. K. in P. B., prebralo podrobnosti vozniškega dovoljenja, seznam veljavnih listin, seznam vodenih postopkov za obdolženca, izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, izpis iz EKT za obdolženca, uradni zaznamek o pogojni odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ter ostale listine v spisu, skrbno in natančno preučilo obdolženčev zagovor ter vse izvedene dokaze vsakega posebej in vse v medsebojni povezavi ter tako na podlagi skrbno opravljene dokazne ocene zaključilo, da izvedeni dokazi ne dajejo zanesljive podlage za dokazni standard gotovosti in da zato ni mogoče šteti za dokazano, da je bil obdolženec v času storitve očitanih mu prekrškov sploh udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila. Ker pa ni bil voznik motornega vozila, mu ni mogoče očitati nobenega izmed prekrškov, kot mu jih je očital predlagatelj v obdolžilnem predlogu.

5. Tako obdolženec kot tudi oba policista so izpovedovali, da se je obdolženec pripeljal z vozilom znamke Jaguar tip XF na parkirišče Pekarne..., kjer sta policista med malico kupovala sendviče, po sendviče pa je bil namenjen tudi obdolženec s svojimi prijatelji. Vendar je obdolženec za razliko od policistov trdil, da avtomobila ni vozil on, temveč prijateljica N. Đ., ki je tudi lastnica vozila, s katerim so se tja pripeljali. Ko je obdolženec izstopil iz vozila in se približal policistoma, so se zapletli v besedni konflikt glede uporabe zaščitne maske in ohranjanja fizične razdalje med njimi. Obdolženec je v zagovoru sam potrdil, da se je zapletel v prepir s policistoma glede maske in da policistu ni želel izročiti osebnega dokumenta, ko ga je le-ta zahteval od njega. Oba policista sta tudi izpovedala, da sicer nista nameravala voditi postopka zoper obdolženca, vendar sta zaradi obdolženčevega arogantnega obnašanja in ker sta pri njem opazila znake alkoholiziranosti ″prekinila status malice″ in pričela postopek z njim, kot je izpovedal policist Belaj in mu je policist Kvas rekel, ″da so se do sedaj bolj hecali in da bo sedaj nastopil uradno″ ter pričel z izvajanjem postopka v skladu s pooblastili ter od njega zahteval prometno in vozniško dovoljenje, ki mu jih obdolženec ni želel izročiti.

6. Obdolženec je potrdil, da mu je policist K. odredil preizkus z elektronskim alkotestom, ki ga ni želel opraviti, ker sam ni bil voznik avta, temveč jih je na kraj pripeljala N.Đ.. Glede na zagovor obdolženca in izpovedbe policistov je bila tako ključna ugotovitev dejstva, ali je obdolženi dejansko bil voznik motornega vozila, ko se je le-to pripeljalo na parkirišče pri pekarni ... ali ne. Obdolženčev zagovor, da je avto vozila N. Đ. so potrdile tudi s strani obdolženca zaslišane priče, policista pa sta ob zaslišanju in predočitvi vsebine njihovih izjav, obdolženčeve navedbe in izpovedbe prič, da vozilo ni vozil obdolženec, označile kot laži, policist B. pa je izrecno trdil, da je neposredno zaznal, da je bil obdolženec voznik.

7. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v enajstem odstavku obrazložitve se obdolženčev zagovor glede tega, kdo je vozil avtomobil, s katerim so se pripeljali na parkirišče pekarne ... potrdile zaslišane priče A. G., M. P., T. K. in N. Đ., sodišče prve stopnje pa glede na skladnost njihovih izpovedb ni našlo razloga, da bi podvomilo v njihovo verodostojnost kljub zatrjevani povezanosti z obdolžencem. Priče so namreč skladno izpovedale, da je tistega dne vozila Neža s svojim avtomobilom, da so parkirali 3 metre stran od pekarne oziroma službenega vozila policije ter da sta bila policista že tam pri pekarni in obrnjena proti okencu, medtem ko sta izjavi policistov glede tega, kje je bilo parkirano vozilo, ki naj bi ga vozil obdolženec, neskladni. Policist K. je namreč izpovedal, da je vozilo parkiralo približno 4 do 5 m stran, medtem, ko je policist B. izpovedal, da se je vozilo pripeljalo direktno pred njiju. Pri tem tudi ni mogoče spregledati, da so priče skladno izpovedovale o tem, kdo od njih se je nahajal v katerem delu vozila in so potrdile tudi, da je obdolženec sedel za voznikom oziroma voznico Nežo, ki pa je takoj po parkiranju odšla dalje po parkirišču, kjer naj bi med avtomobili opravila malo potrebo, do svojega avtomobila pa naj bi se vrnila šele potem, ko so policisti obdolženca vklenili in odpeljali na pridržanje, saj je po lastni izpovedbi zaradi strahu ob tem, kar je videla v zvezi s policijskim postopkom zoper obdolženca, počakala do odhodov policistov. Taka izpovedba se je ujema tudi z izpovedbami policistov, da na kraju dogodka nista zaznala omenjene priče, katere izpovedba pa je vendarle tako prepričljiva, da je ni mogoče šteti kot naučeno, saj je prepričljivo izpovedovala o tem, kaj je videla, ko se je vrnila ob oziroma po opravljanju male potrebe, njen opis dogajanja v zvezi z obdolžencem pa se ujema tudi z izpovedbo ostalih prič. Izpovedbe s strani obdolženca zaslišanih prič pa se je ujemajo z izpovedbami policistov tudi glede tega, kdo od teh prič se je nahajal kje v določenem trenutku. Predlagatelj v pritožbenih navedbah potrjuje izpovedbe A. G. in T. K., da sta ob prihodu na parkirišče ostala v avtu in se pogovarjala, policista pa sta izpovedala, da sta ob prihodu do vozila v njem zaznala še dve osebi, medtem ko je M. P. izstopil skupaj z obdolžencem iz vozila in šel po sendviče. Prav tako so zaslišane priče skladno izpovedale glede tega, da je obdolženčeve dokumente policistom izročil M. P. (kot izhaja tudi iz izpovedb M. P. in T. K.).

8. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na podlagi izpovedb policistov ne more z gotovostjo zaključiti, da sta glede na nočni čas dejansko opazila in neposredno zaznala obdolženca, ko naj bi vozil osebni avtomobil, ne glede na trditve, da naj bi šlo za osvetljeno parkirišče. Glede na to, da naj bi do prekrška prišlo v nočnem času, ko je vidljivost slabša, da sta v trenutku, ko se je vozilo Jaguar XF pripeljalo na parkirišče, policista že stala pri pekarni in naročevala sendviče, in da mesto, kamor se je pripeljalo osebno vozilo, ni bilo osvetljeno, ter nenazadnje tudi glede na dejstvo, da policista sploh nista imela namena voditi postopka zoper obdolženca (kar je nelogično, če sta zaznala, da je obdolženec vozil pod vplivom alkohola), je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da predhodno s strani policistov ni bilo jasno, nedvoumno in neposredno ugotovljeno, da je bil obdolženec sploh udeležen v cestnem prometu z osebnim avtomobilom kot voznik tega vozila.

9. Pritožbeno nestrinjanje predlagatelja s posameznimi točkami obrazložitve izpodbijane sodbe ne omaje prepričljivosti zgoraj izpostavljenih zaključkov sodišča prve stopnje. Nestrinjanje z zapisom sodišča prve stopnje, da je v predmetni zadevi „ključen dokaz izpoved policista, ki je prekršek neposredno zaznal oziroma ga obravnaval“, ker so po mnenju predlagatelja dokazi lahko tudi izjave zaslišanih prič in celovit dokazni postopek z morebitnim ogledom situacije na kraju prekrška, je podano zgolj na načelni ravni, iz obrazložitve pa je povsem jasno, da je sodišče prve stopnje zaključke o dokazanosti prekrška sprejelo na podlagi skrbne ocene obdolženčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov.

10. Zaključke sodišča prve stopnje, da ne more z gotovostjo zaključiti, da sta policista - še posebej, ker je šlo za nočni čas - dejansko opazila in neposredno zaznala, da je osebni avtomobil vozil obdolženec, predlagatelj izpodbija z očitki, da bi sodišče moralo z ogledom situacije na kraju in izvedbo posameznih dokazov na kraju prekrška v istih časovnih okoliščinah ugotoviti, da kraj ni neosvetljen in da omogoča povsem normalno preglednost nad okolico, zaradi česar sta policista dejansko tudi lahko zaznala obdolženega kot voznika. V zvezi s takimi navedbami je potrebno ugotoviti, da tak dokazni predlog tekom postopka tudi ni bil podan, izveden dokazni postopek pa sodišču prve stopnje ni nalagal dolžnosti, da bi ob uporabi načela materialne resnice opravilo tudi ogled kraja dejanja in pridobilo podatke glede osvetljenosti parkirnega prostora, kjer se je zgodil obravnavani dogodek.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi glede na izjave vseh zaslišanih bilo nujno potrebno izvesti ogled situacije glede parkiranja na kraju prekrška. Res je, da je obdolženi glede mesta parkiranja v zagovoru navedel, da naj bi N. Đ. parkirala skrajno desno v temo, medtem ko so ostale priče izpovedale, da je parkirala 3 m stran od pekarne, policista pa sta glede tega izpovedovala različno, saj je policist K. trdil, da je obdolženi parkiral 4 do 5 m stran, policist B. pa navajal, da je obdolženec pripeljal povsem do njiju. Glede na neskladnost v izpovedbah policistov glede mesta parkiranja je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo skladni izpovedbi zaslišanih prič, da je bila voznica N. Đ. in da je le-ta parkirala vozilo 3 m stran od pekarne, kar pa ne izključuje samo po sebi izpovedbo oziroma zagovor obdolženega, da je N.Đ. parkirala skrajno desno v temo. Glede na izpostavljeno skladnost v izpovedbah s strani obrambe predlaganih prič v zvezi z mestom parkiranja, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi sodišče moralo biti bolj vztrajno pri vrednotenju njihovih izjav ter nedvoumno ugotoviti, kje je obdolženi parkiral vozilo, da bi s tem povsem nedvoumno ugotovilo, da sta policista z mesta, kjer sta se nahajala, lahko videla obdolženega, ko se je z vozilom pripeljal k pekarni.

12. Res je, da dejstvo, da sta policista postopek z obdolženim začela šele po tem, ko je pristopil do njiju, obdolženega nikakor ne obvezuje obveznosti ravnati po navodilih in ukazih službujočih policistov, vendar to velja le v primeru, če je jasno in nedvoumno ugotovljeno, da je obdolženec, ki sta mu policista odredila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom tudi dejansko bil voznik motornega vozila v cestnem prometu, kar pa na podlagi izpovedb policistov ni dokazano, saj zaznave policistov o tem, kdo je bil voznik, niso na ravni gotovosti. Gotovost je namreč dokazni standard, na podlagi katerega je mogoče brez vsakih pomislekov sklepati na obstoj določenega odločilnega dejstva. Če gotovosti ni, odločilno dejstvo ni dokazano.

13. Zato so neutemeljeni so tudi očitki o zmotnosti zaključka v 14. točki obrazložitve, da izvedba dokaznega postopka ni postregla z gotovim zaključkom, da je bil obdolženec v času storitve očitanih mu prekrškov udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila. Te očitke predlagatelj utemeljuje zgolj z navedbami, da bi sodišče moralo bolj pretehtati težo zbranih izjav v pričanjih ter ugotoviti, da se le-te preveč razlikujejo med seboj tudi znotraj odnosa obdolženi - priče, pri čemer pa ne pojasni, v čem naj bi se kazale te razlike oziroma glede katerih dejstev in okoliščin naj bi priče izpovedovale različno. Tako ni mogoče slediti niti pritožbenim navedbam, da bi sodišče moralo izvesti določeno opravilo tudi na kraju samem ali od pristojnih služb pridobiti relevantne podatke o osvetljenosti kraja samega, da bi lahko ugotovilo, da sta policista nedvoumno in zagotovo videla, da je obdolženi v času očitanega prekrška vozil osebni avtomobil. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, tak dokazni predlog ni bil podan, glede na rezultat izvedenega dokaznega postopka pa se tudi ni pokazala potreba, da bi sodišče to dodatno raziskovalo.

14. Neutemeljene pa so tudi pritožbena nasprotovanja ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je vozilo navedenega dne vozila lastnica N.Đ.. Predlagatelj šele v pritožbi zatrjuje, da N. Đ. ni bilo v vozilu, ki je bila sicer njuna last, in da slednja tudi naknadno ni prišla na kraj prekrška ter da o prekršku ne more verodostojno nastopati kot priča. Prav tako šele prvič v pritožbi predlagatelj navaja, da naj bi ob obdolženem M. K. spredaj desno sedel M. P., zadaj pa naj bi sedela T. K. in A. G, ki sta iz vozila izstopila šele, ko jima je to odredil policist (kar pritrjuje njuni izpovedbi, da sta sedela v vozilu in klepetala ter čakala ostale, da se vrnejo v vozilo). Izpovedbi zaslišanih prič glede tega, da je vozilo vozila N. Đ., ki je takoj ob ustavitvi izstopila iz vozila in odšla na malo potrebo ter da se ni vrnila do odhoda policistov, sta namreč skladni in prepričljivi, hkrati pa omogočajo sklepanje, zakaj policista N. Đ. nista zaznala kot voznice oziroma nista zaznala njene prisotnosti na kraju dogodka.

15. Sodišče prve stopnje je tako po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da zaznave policistov o tem, kdo je bil voznik vozila obravnavanega dne, niso na ravni gotovosti, da bi bilo mogoče brez vsakega dvoma zaključiti, da je vozilo vozil obdolženi in da bi zato moral kot voznik motornega vozila v cestnem prometu ravnati po odredbi policista, s katero mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ter policistom izročiti prometno dovoljenje ter omogočiti pregled vozila, pritožbene navedbe pa prepričljivosti takega zaključka niso uspele omajati.

16. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159.členom ZP1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).