Jedro

S strani obeh strank zatrjevane okoliščine, zlasti ob upoštevanju obveznosti, ki jih pri predlogih za izrek začasnih ukrepov pred sodišča držav članic postavlja evropsko pravo (judikat SEU C-287/2022 Getin Noble Bank), omogočajo presojo obstoja pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki pa je sodišče prve stopnje ni opravilo. Drži sicer toženkino stališče, da sodna praksa v preteklosti ni bila enotna pri tem, ali je mogoče izposlovati začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve tudi ob pogoju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, vendar je novejša sodna praksa, zlasti zaradi zahtev evropskega prava v potrošniških pogodbenih razmerjih, glede tega vprašanja v večjem delu poenotena in dopušča zavarovanje nedenarnih terjatev tudi ob tem pogoju.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožnika sta dne 14. 3. 2024 vložila tožbo, s katero zahtevata (-) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 22. 2. 2008, denominirane v CHF, in sporazuma o zavarovanju toženkine denarne terjatve iz te kreditne pogodbe z dne 27. 2. 2008, (-) plačilo zneska v višini 3.036,27 EUR s pripadki v korist drugega tožnika, (-) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, ki je bila vpisana na podlagi sporazuma o zavarovanju toženkine kreditne denarne terjatve z dne 27. 2. 2008, in njen izbris, (-) ter povračilo pravdnih stroškov. Skupaj s tožbo sta vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta zahtevala (-) začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe z dne 22. 2. 2008 in sporazuma o zavarovanju toženkine kreditne denarne terjatve 27. 2. 2008 do pravnomočne odločitve v tem pravdnem postopku, (-) da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami iz sporne kreditne pogodbe in njihovo izterjavo v izvršilnem postopku ter (-) izrek denarne kazni v višini 50.000,00 EUR za primer kršitve izrečene prepovedi.

2.Sodišče prve stopnje je še pred vročitvijo predloga v izjavo toženki dne 25. 3. 2024 izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je predlogu tožnikov v celoti ugodilo. Z dokaznim standardom verjetnosti je ugotovilo, da toženkina pojasnila, ki jih dala v fazi sklepanja pogodbe, tožnikoma niso dala zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečaja in za njuno zavedanje o tem, kakšno tveganje prevzemata v primeru devalvacije domače valute, saj jima toženka ni predstavila posledic zelo velike depreciacije domače valute na višino njune kreditne obveznosti. Takšno dejstvo je sodišče prve stopnje pripeljalo do zaključka, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila (10. točka obrazložitve sklepa o začasni odredb).

3.Na podlagi določb 23. in 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki je veljal v času sklenitve sporne kreditne pogodbe, in ob sklicevanju na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da gre pri kreditnih pogodbah, sklenjenih v tuji valuti, zaradi tveganj (neomejenega predmeta obveznosti), ki iz takšnega pogodbenega pogoja izhajajo in s katerimi potrošnik zaradi informacijske asimetrije ni seznanjen, za nepošten pogodbeni pogoj zaradi znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih (prva alineja prvega odstavka 23. člena ZVPot), če banka v sklenitveni fazi ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in s tem vzpostavila enakopravnosti obeh pogodbenih strank. Ker gre pri kreditu v tuji valuti za glavni predmet pogodbe, brez katerega pogodba ne more obstati, je v takšnem primeru posledično nična celotna kreditna pogodba (11. in 13. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi).

4.Glede vsebine pojasnilne dolžnosti ponudnika kredita (toženke) pri tovrstnih kreditnih pogodbah se je sodišče prve stopnje prav tako sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in navedlo, da mora ponudnik kredita v sklenitveni fazi potrošniku podati informacije, na podlagi katerih bo potrošnik razumel dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute. Ponudnik mora tako pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute ali povečanja tujih obrestnih mer na višino obrokov. Zgolj abstraktno opozorilo na možnost bodočega (za potrošnika) neugodnega gibanja menjalnega tečaja ne zadostuje (11. in 12. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi). Sodišča prve stopnje je nadalje pojasnilo, da dejansko stanje, kot izhaja iz tožbe, ne odstopa od dejanskega stanja, ugotovljenega v zadevah revizijskega sodišča II Ips 8/2022, II Ips 54/2023 in II Ips 56/2023 (13. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi).

5.Na tej podlagi je zaključilo, da sta tožnika uspela izkazati verjetnost svoje nedenarne terjatve na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in s tem prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6.Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika s stopnjo verjetnosti izkazala svoj težak finančni položaj zaradi svojih dohodkov. Zaključilo je, da obstaja realna in zelo konkretna nevarnost, da bo zaradi nadaljnjega plačevanja mesečne anuitete, ki za 37% presega prvotno mesečno anuiteto, ogroženo njuno preživljanje, saj razpolagata s prihodki v okviru minimalne plače, s čimer jima nastaja težko nadomestljiva škoda (pogoj za izdajo začasne odredbe iz druge alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ - 15. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi). Po presoji sodišča prve stopnje je izdana začasna odredba reverzibilna, ker je za toženko sporni kredit le neznaten del njenega poslovanja in ima ustrezno zavarovanje s hipoteko (16. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi). Pojasnilo je, da je izpolnjevanje pogoja težko nadomestljive škode presojalo z vidika zahtev evropskega prava, kot izhaja iz odločbe Sodišča Evropske Unije (SEU) Getin Noble Bank. Ugotovilo je, da obstaja verjetnost, da bosta tožnika zaradi nadaljnjega poteka tega pravdnega postopka plačala obroke, ki bodo višji od dolgovane glavnice kredita, in bosta morala za njihovo vračilo zoper toženko vložiti novo tožbo (17. in 18. točka obrazložitve sklepa o izvršbi).

7.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Navedlo je, da je že v sklepu o ugovoru (op. p. pravilno v sklepu o začasni odredbi), navedlo tako pravno podlago zahtevka kot trditve in dokaze, ki tožbeni zahtevek utemeljujejo s stopnjo verjetnosti. Glede ugovornih navedb, da glede (s stopnjo verjetnosti) ugotovljenih dejstev ni opravilo dokazne ocene, je opozorilo na obrazložitev iz 8. in 10. točke sklepa o izdani začasni odredbi. Zavrnilo je stališče toženke, da v konkretni zadevi ne pride v poštev uporaba Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) in na njej temelječa razlaga njenih določil s strani SEU. Nadalje je pojasnilo, da so se izobraževanja pri toženki o tem, kako strankam predstaviti kreditno ponudbo za kredit v tuji valuti, od prič, katerih zapisnike o zaslišanju je toženka priložila svojemu ugovoru, udeležila le A. A., ki je sodelovala pri sklepanju sporne kreditne pogodbe, in B. B. Sodišče prve stopnje je zaradi tega ocenilo, da se je lahko o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru s stopnjo verjetnosti prepričalo le na podlagi vsebine predloženega zapisnika izpovedi zaslišanja B. B. Iz njene vsebine je sodišče prve stopnje ocenilo, da toženka obveznosti iz naslova pojasnilne dolžnosti ni izpolnila. Ni sledilo trditvam toženke, da je šlo v konkretnem primeru za zgodovinsko unikaten primer apreciacije CHF, ki ni bil pričakovan. Predlaganega zaslišanja A. A. sodišče prve stopnje ni izvedlo z argumentom, da gre za hiter postopek, v katerem je kontradiktornost zagotovilo z upoštevanjem navedb in pisnih dokaznih predlogov toženke. Navedlo je še, da toženka tudi sicer sploh ni navajala, da je tožnika v sklenitveni fazi tožnika opozorila na možnost zelo velike depreciacije domače valute.

8.Sodišče prve stopnje je opozorilo, da je moralo pri presoji upoštevati stališča SEU iz zadeve C-287/2022 Getin Noble Bank. Pojasnilo je, da morata tožnika po plačilu anuitete iz spornega kredita z zneskom v višini 1.500,00 EUR kriti tako svoje življenjske stroške kot stroške pravdanja zaradi ugotovitve ničnosti v tem postopku sporne kreditne pogodbe. Možnost odobritve brezplačne pravne pomoči glede na stališča, zavzeta v judikatu C-287/2022, ni pomembna, ker so začasni ukrepi potrebni, da se zavaruje potrošnikov premoženjski položaj zaradi uveljavljanja njegovih pravic v sodnem postopku. Tudi ni nujno, da bi bila brezplačna pravna pomoč tožnikoma odobrena. Ob nadaljnjem plačevanju anuitet, čeprav sta do sedaj že odplačala prejeto glavnico, bi tožnikoma zaradi uveljavljanja njihovega vračila od toženke (bodisi zaradi spremembe tožbe ali vložitve nove tožbe) nastali novi stroški, kar bi bilo glede na njuno premoženjsko stanje ogroženo in jima tako nastaja težko nadomestljiva škoda. Ponovilo je, da je pomembno tudi, da je toženkina terjatev zavarovana s hipoteko. Težko nadomestljivo škodo predstavlja oteženo preživljanje.

9.Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni uspela izpodbiti pogoja reverzibilnosti. Za pavšalno je ocenilo toženkino ugovorno navedbo, da tožnika v primeru zavrnitve zahtevka ne bosta zmožna plačati vseh nateklih obveznosti. Zavrnilo je tudi ugovor toženke, da vnovčitev hipoteke ne pomeni nujno izpolnitve celotne obveznosti. Pri tem se je sklicevalo na dejstvo, da je toženka ob sklepanju kredita, torej preden sta tožnika že odplačala glavnico, ocenila, da ta vknjižena hipoteka povsem zadostuje za zavarovanje njene kreditne terjatve, zato se lahko toženka zdaj še toliko manj sklicuje na možnost, da z vnovčitvijo hipoteke ne bo poplačana. Poleg tega ima toženka terjatev zavarovano še s poroštvom drugega tožnika. Sodišče prve stopnje je opozorilo, da je mogoče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve izdati tudi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo

10.Toženka v pritožbi uvodoma uveljavlja, da sodišče prve stopnje glede obstoja verjetnosti nedenarne terjatve ni opravilo dokazne ocene. Zgolj sklicevanje na ugotovljeno dejansko stanje iz drugih judikatov ne zadostuje, saj je pomembna izpolnitev pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru, česar sodišče ni ugotavljalo. Ponovila je ugovorno trditev, da tožnik glede verjetnosti terjatve v predlogu ni podal prav nobenih navedb, in sodišču očitala, do se do te ugovorne navedbe sploh ni opredelilo. Pritožba nadalje obširno izpodbija ugotovitev sodišča o neizpolnjeni pojasnilni dolžnosti in s tem nadaljnji zaključek o izkazani verjetnosti ničnosti kreditne pogodbe. Tej presoji očita popolno nekritičnost in šablonsko odločanje. Navaja, da je sodišče (razen zapisnika o izpovedi B. B.) ignoriralo vse ostale predložene izpovedi, pri čemer je razlog, ki ga navaja sodišče prve stopnje (da se niso udeležili izobraževanja pri toženki glede ponujanja tovrstnih kreditov), povsem arbitraren. Prav tako je sodišče prve stopnje z argumentom, da je postopek z izdajo začasne odredbe hiter, kontradiktornost pa zagotovljena z ugovorom, procesno napačno zavrnilo zaslišanje uslužbenke A. A., s čimer je kršilo načelo enakosti orožij. Z navedenimi ravnanji je sodišče prve stopnje po pritožbenem stališču zagrešilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožba dokazni oceni očita še relativno procesno kršitev zaradi kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Toženka nadalje uveljavlja procesno kršitev, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovornih trditev glede slabe vere toženke v okviru presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja in do ugovora, da je uporaba Direktive v konkretnem primeru izključena.

11.Toženka izpodbija tudi zaključek o izkazanosti težko nadomestljive škode. Po njenem pri tej presoji ni pomembno, ali sta tožnika zaradi plačevanja anuitet v slabem finančnem stanju, ampak le, ali jima zaradi tega nastaja težko nadomestljiva škoda. Zgolj ugotovitev o slabem finančnem stanju za to ni dovolj. Pri regulacijskih začasnih odredbah je po njenih navedbah na mestu restriktiven pristop. Navedbe tožnika glede tega pogoja niso konketizirane, kar je toženka navedla že v ugovoru, do tega pa se sodišče ni opredelilo. Tudi sicer ugotovljena dejstva ne ustrezajo standardu težko nadomestljive škode. Sklicevanje na judikat C-287/22 po toženkinem stališču ni na mestu, ker gre v njem za povsem drugačne okoliščine. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sledilo navedbi o domnevnem preplačilu glavnice, kar je toženka navajala že v ugovoru (napačna predpostavka ničnosti in neupoštevanje nadomestila za uporabo denarja), do česar se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. Pritožba nadaljuje, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja pogoja iz tretje alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ, pač pa pogoj reverzibilnosti, kar pa je sodišče presojalo napačno, saj je oba pogoja izenačilo. Po njenem začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po pogoju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni mogoče izdati. Tudi presoja reverzibilnosti sodišča prve stopnje je po prepričanju pritožbe materialnopravno napačna, v zvezi s tem pa sodišču očita še neopredelitev do številnih njenih ugovornih navedb. Smiselne enake kršitve je toženka očitala tudi pri zavarovanju s prepovedjo razpolaganja s kreditno terjatvijo.

12.Tožnika sta v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnila pritožbene navedbe.

Presoja pritožbenih navedb

13.Pritožba je utemeljena.

Glede verjetnosti nedenarne terjatve zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe (pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ)

14.Sodišče prve stopnje je začasno odredbo (od več nedenarnih terjatev, ki so sicer predmet zahtevka) izdalo v zavarovanje nedenarne terjatve zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe z dne 22. 8. 2008 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 27. 2. 2008. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu temelji na dveh razlogih, ki sta medsebojno neodvisna, oba pa po materialnem pravu, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pripeljeta do zaključka o izkazanosti nedenarne denarne terjatve, ki je predmet zavarovanja z izdano začasno odredbo, z dokaznim standardom verjetnosti. Prvi razlog je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika s stopnjo verjetnosti dokazala, da toženka v okviru svoje pojasnilne dolžnosti ni pojasnila ekonomskih posledic zelo velike depreciacije domače valute, drugi razlog pa, da toženka tega dejstva, čeprav gre za njeno procesno trditveno in dokazno breme, sploh ni zatrjevala.

15.Toženka v pritožbenih navedbah obširno izpodbija zgolj prvi razlog (dejansko ugotovitev, da tožnika ni opozorila na posledice velike depreciacije domače valute). Ker toženka v pritožbi ne izpodbija enega od dveh razlogov, od katerih oba samostojno privedeta do zaključka o verjetno izkazani ničnosti kreditne pogodbe, je lahko pritožbeno sodišče pravilnost drugega razloga preverilo zgolj v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Do številnih pritožbenih navedb, s katerimi toženka izpodbija ugotovljeno dejstvo, ki je bilo podlaga za zaključek o neizpolnjeni pojasnilni dolžnosti, se pritožbenemu sodišču v nadaljevanju zato ni bilo treba opredeljevati. Gre za pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne vsebuje dokazne ocene izvedenih dokazov glede tega dejstva, da ta ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, da je sodišče pri izvedbi dokazov kršilo toženkino pravico do izjave, ...

16.Ob preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava pri presoji izkazanosti obstoja nedenarne terjatve s stopnjo verjetnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe 23. in 24. člena ZVPot ter na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o problematiki kreditnih pogodb, sklenjenih v tuji valuti ali z valutno klavzulo, ki se opira na judikaturo SEU. Pri tovrstnih kreditnih pogodbah do zaključka o nepoštenosti tega (glavnega) pogodbenega pogoja in s tem do ničnosti celotne pogodbe privede neizpolnjena, nepravilno izpolnjena ali zavajajoče izpolnjena pojasnilna dolžnost. Pojasnilni dolžnosti je sodišče prve stopnje glede na sodno prakso dalo pravilno vsebino in v tem okviru kot enega od bistvenih elementov, ki mora biti izpolnjen za njeno pravilno izpolnitev, štelo obveznosti ponudnika, da potrošniku ob sklenitvi pogodbe pojasni vpliv zelo velike depreciacije domače valute na njegove skupne pogodbene obveznosti. Procesno trditveno in dokazno breme za pravilnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti leži na strani toženke. Ker toženka (neizpodbijano) ni zatrjevala, da bi v okviru svoje pojasnilne dolžnosti opozorila tožnika na posledice zelo velike depreciacije domače valute, je zaključek sodišča, da sta tožnika s stopnjo verjetnosti izkazala nepoštenost pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti in s tem ničnost celote kreditne pogodbe ter posledično obstoj svoje nedenarne terjatve, ki je predmet zavarovanja, pravilen.

11.Neutemeljeno je toženkino materialnopravno pritožbeno stališče, da je v konkretnem primeru izključena uporaba Direktive in na njej temelječa sodna praksa SEU glede vsebine pojasnilne dolžnosti. Pritožba ima pri tem verjetno v mislih določbo drugega odstavka 1. člena Direktive, vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v judikatu II Ips 37/2023 natančno pojasnilo, zakaj pri pogodbenem pogoju o kreditu v tuji valuti in pri vsebini pojasnilne dolžnosti ne gre za pogoj, ki temelji na (kogentni ali dispozitivni) obvezni določbi nacionalnega prava, in bi bil zaradi tega izločen iz presoje poštenosti. Omenjenih razlogov pritožbeno sodišče na tem mestu zaradi preglednosti in precedenčnih učinkov judikatov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne bo ponavljalo.

12.Nadalje je materialnopravno neutemeljeno razumevanje toženke, da mora potrošnik (tožnika) v okviru presoje poštenosti trditi in dokazati slabo vero ponudnika v smislu, da je toženka vedela oziroma morala vedeti za bodočo zelo veliko depreciacijo EUR in da je šlo v konkretnem primeru za zgodovinsko unikaten primer. Iz zgoraj citirane sodne prakse jasno izhaja, da je za presojo dobrovernosti pri izpolnitvi pojasnilne dolžnosti nepomembno, ali je toženka vedela (oziroma bi to glede na svoje znanje morala vedeti), ali in kdaj bo prišlo do bistvenih sprememb menjalnega tečaja. Bistveno je zgolj to, da je bila seznanjena z neomejenim tveganjem, ki iz takšnega mehanizma izhaja.

Glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ)

13.Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je oteženo preživljanje tožnikov, ker jima po plačilu mesečne anuitete za preživljanje ostane še približno 1.500,00 EUR, materialnopravno zmotno uvrstilo v pravni standard težko nadomestljive škode. Zgolj oteženo preživljanje, pri čemer tožnika kakšnih drugih posledica zase ali za druge zaradi svojega premoženjskega stanja konkretizirano nista zatrjevala, sodišče prve stopnje pa jih tudi ni ugotovilo, ne ustreza temu pravnemu standardu. Do takšnega materialnopravnega zaključka ne morejo privesti niti zatrjevane okoliščine, da sta tožnika do sedaj s svojimi odplačili že odplačala glavnico prejetega kredita in da bosta morala zaradi trajanja tega pravdnega postopka v primeru nadaljnjih odplačil z namenom vračila preplačila od toženke bodisi spremeniti tožbo v tem postopku ali zoper njo vložiti novo tožbo (zlasti to velja za obroke, plačane v primeru morebitne toženkine pritožbe zoper ugodilno sodbo), kar je ponovno zvezano z dodatnimi stroški. Pravni standard težko nadomestljive škode je treba interpretirati restriktivno, zato vsaka škoda (npr. oteženo preživljanje in stroškovne posledice zaradi uveljavljanja preplačil od toženke) za to ne zadostuje. Upnik (tožnika) mora vsekakor pojasniti, zakaj je škoda, ki jo zatrjuje, težko nadomestljiva. Česa takšnega sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotovilo.

14.S strani obeh strank zatrjevane okoliščine, zlasti ob upoštevanju obveznosti, ki jih pri predlogih za izrek začasnih ukrepov pred sodišča držav članic postavlja evropsko pravo (judikat SEU C-287/2022 Getin Noble Bank), omogočajo presojo obstoja pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki pa je sodišče prve stopnje ni opravilo. Tožnika sta trditve, ki omogočajo presojo po tej določbi, podala v okviru trditev, ki sta jih sicer napačno uvrstila v okvir pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pri tem obširno navajala še dejstva, ki jih je kot pravno odločilne prepoznalo SEU v gornjem judikatu (sodni stroški zaradi uveljavljanja vračila preplačil). Tožnika sta v predlogu postavila tudi (sicer jedrnate) trditve o nesorazmerno manjših posledicah, ki bi zadele toženko, če bi se predlagana začasna odredba kasneje izkazala za neutemeljeno. Toženka je posledice, ki bi jo zadele za primer izdaje začasne odredbe, pretežno navajala v okviru ugovora glede reverzibilnosti.

15.Materialno pravo in procesno gradivo obeh strank sodišču prve stopnje tako nalagata ugotovitev dejstev o posledicah (ne)izdaje začasne odredbe, ki jih mora na eni strani nositi potrošnik ob nadaljnjem izpolnjevanju obveznosti iz sporne pogodbe kljub izkazani verjetnosti njene ničnosti, ter na drugi strani dejstva o posledicah za toženko v primeru zadržanja izvrševanja pogodbe, če bi se izdana začasna odredba kasneje izkazala za neutemeljeno. Omenjena dejstva bo moralo nato pretehtati v okviru pogoja iz tretje alineje 272. člena ZIZ in to določbo interpretirati skladno z zahtevami evropskega prava, kot izhajajo iz zgoraj citiranega judikata SEU. Ugotovljene posledice na strani obeh pogodbenih strank bo moralo ustrezno obtežiti z zahtevami, ki izvirajo iz načela učinkovitosti evropskega potrošniškega varstva.

16.Ne drži stališče toženke, da omenjeni judikat SEU v konkretnem primeru kot vir prava ne pride v poštev, ker gre za povsem drugačne okoliščine. Iz povzetka dejanskih okoliščin in pravnih vprašanj, s katerimi sta se ukvarjali poljsko predložitveno sodišče in nato tudi SEU, izhaja, da gre za povsem primerljiv dejanski in pravni položaj, zato so zavzeta stališča SEU v tej odločbi uporabljiva tudi v konkretnem primeru.

17.Drži sicer toženkino stališče, da sodna praksa v preteklosti ni bila enotna pri tem, ali je mogoče izposlovati začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve tudi ob pogoju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, vendar je novejša sodna praksa, zlasti zaradi zahtev evropskega prava v potrošniških pogodbenih razmerjih, glede tega vprašanja v večjem delu poenotena in dopušča zavarovanje nedenarnih terjatev tudi ob tem pogoju.

Končna presoja in napotki

18.Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter ni opravilo materialnopravnega tehtanja posledic (ne)izdaje začasne odredbe za obe stranki, je pritožbeno sodišče ugodilo toženkini pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 366. členom ZPP).

19.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presojati obstoj verjetnosti denarne terjatve in pri tem ob skrbni preučitvi trditev obeh strank ugotoviti, ali toženka v svojem ugovoru res ne zatrjuje dejstev, ki ustrezajo pravilni izpolnitvi pojasnilne dolžnosti. Če njene trditve iz ugovora zadostujejo, bo moralo za zavrnitev njenih dokaznih predlogov, s katerimi dokazuje pravilnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti, navesti razumne in ustavno dopustne razloge. Ker je izpolnitev pojasnilne dolžnosti bistvena pri sklepanju v tem postopku sporne pogodbe, je vprašljiva pravilnost argumenta, ki ga je za zavrnitev zaslišanja uslužbenke A. A. navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Nato bo moralo sodišče prve stopnje v okviru postavljenih trditev ugotoviti še dejstva, na podlagi katerih bo opravilo tehtanje po kriterijih iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, upoštevajoč prakso SEU.

20.Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da ne drži stališče tožnikov, da jima v predlogu za izdajo začasne odredbe, če je ta vložena skupaj s tožbo, ni treba navajati dejstev in predlagati dokazov za izkazovanje verjetnosti nedenarne terjatve, vendar bo moralo sodišče prve stopnje ne glede na to upoštevati, da sta tožnika trditve glede verjetnosti svoje terjatve postavila v odgovoru na ugovor.

21.Po drugi strani ne drži stališče toženke, da je dejansko vprašanje odplačila glavnice (oziroma njenega preplačila) odvisno od nadomestila, ki bi ga morala po stališču toženke plačati tožnika za čas uporabe denarja. Sodna praksa se je namreč že izrekla, da v primeru vračanja prejetega iz nične potrošniške kreditne pogodbe ponudnik (toženka) od potrošnika (tožnikov) ni upravičen do nobenega nadomestila (plačila), ki bi presegalo višino prejetega kapitala.

22.Tožnika v konkretnem primeru vlagata t. i. ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, ki pa se s tožbenim zahtevkom ne prekriva, zato je za presojo njene utemeljenosti pogoj reverzibilnosti materialnopravno nepomemben. Ob ponovno presoji naj bo sodišče prve stopnje nadalje pozorno, ali so vsi predlagani ukrepi za zavarovanje (glede na načelo sorazmernosti in restriktiven pristop pri izdaji regulacijskih začasnih odredb) nujni za zavarovanje položaja tožnikov kot potrošnikov ali pa katero od njih že pretirano posega v toženkin položaj in njene pravice.

O stroških pritožbenega postopka

23.Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZIZ v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Sodišče prve stopnje se sklicuje na judikate II Ips 8/2022, II Ips 54/2023 in II Ips 56/2023.

2Že na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz judikature Vrhovnega sodišča izhaja (npr. II Ips 197/2018, II Ips 201/2017), da so kreditne pogodbe, ki so sklenjene v tuji valuti (t. i. pristni devizni kredit), in kreditne pogodbe, ki so obračunsko zgolj vezane na tujo valuto z valutno klavzulo (t. i. nepristni devizni kredit), z vidika posledic za potrošnika, ki dohodke prejema v drugi (t. i. domači) valuti, povsem primerljive. Zaradi njihove aleatornosti v primeru spremembe menjalnega tečaja je vsebina dolžne pojasnilne dolžnosti pri obeh oblikah kreditnih pogodb enaka, zato pritožbeno opozarjanje na razliko med obema oblikama kreditov materialnopravno pri presoji verjetnosti obstoja nedenarne terjatve ni pomembno.

3Poleg judikatov, na katere se je oprlo že sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi, je Vrhovno sodišče takšno stališče ponovilo in ga dodatno še obrazložilo v judikatih II Ips 52/2023, II Ips 49/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 2/2024, II Ips 75/2023, II Ips 37/2023 in II Ips 62/2023.

4Določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali Skupnost, zlasti na področju prometa (drugi odstavek 1. člena Direktive).

5Prim. 65., 68., 69. in 70. točko obrazložitve judikata II Ips 8/2022

6... - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

7Odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1711/2023, II Cp 1854/2023, II Cp 2109/2023, odločba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 930/2023

8Prim. stališča iz judikata Višjega sodišča v Celju I Cp 276/2023, judikati Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 1007/2021, I Cp 1902/2022, II Cp 2154/2023.

9Judikat Višjega sodišča v Celju Cp 201/2023, judikat SEU C-520/21 Bank M, smiselno enako pa tudi judikat SEU C-395/21 (ko gre za povračilne zahtevke iz naslova opravljenih storitev na podlagi nične potrošniške pogodbe).

10Judikat Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 121/2021 (7. točka obrazložitve).

-------------------------------

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2