Jedro

Polnoletnega invalidnega sina je kljub temu, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev, dejansko pa je nastanjen v stanovanjski skupini, potrebno upoštevati kot samsko osebo. Pri izračunavanju materialnega položaja ni mogoče upoštevati njegovih staršev, ki po noveliranem 123. členu ZZZDR, kljub podaljšani roditeljski pravici, nista več dolžna preživljati odraslega, polnoletnega invalidnega sina. Prav z novelo ZZZDR je bilo staršem nepreskrbljenega polnoletnega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju odvzeto breme preživljanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta bila pri upravnem odločanju o vlogi polnoletnega invalidnega sina za oprostitev plačila institucionalnega varstva nepravilno upoštevana njegova starša, ne da bi bili hkrati upoštevani tudi njuni dohodki, zaradi česar izračun oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za vlagatelja in posledična obveznost tožeče stranke ni pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 4. 2013 in prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 7. 2012, ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka (II. točka izreka). Presodilo je, da drugostopenjska in prvostopenjska odločba, s katero je vlagatelj B.B. oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 882,58 EUR od 5. 1. 2012 dalje, izrečeno da glede na oprostitev njegov prispevek znaša 82,54 EUR, in da storitev v višini oprostitve plačila vlagatelja doplača tožeča stranka, nista pravilni niti zakoniti.

Zoper cit. sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se z materialnopravnim stališčem sodišča, da je potrebno B.B. šteti kot samsko osebo. Staršema C.C. in D.D. je podaljšana roditeljska pravica za sina B.B. od 6. 4. 1985 dalje, zato sta ga dolžna preživljati. Po 123. členu ZZZDR so starši sicer dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, največ pa do 26 leta starosti, če se otrok redno šola, vendar se po ZUPJS kot družinski član šteje oseba, ki jo je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova dolžan preživljati nekdo od članov družine in je s tem vzpostavljena obveznost varstva in vzgoje. Dolžnost preživljanja imajo torej starši, dokler imajo nad otrokom roditeljsko pravico in ga preživljajo v okviru skupnega gospodinjstva ali z denarnimi prispevki. S tem, ko je bila za B.B. podaljšana roditeljska pravica, obstoja obveznost njunih staršev za preživljanje po zakonu in se ga ne more upoštevati kot samske osebe iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS-a. Za rešitev predmetne zadeve je bistveno, da sta starša C.C. in D.D. še vedno dolžna preživljati sina B.B., čeprav nimajo skupnega bivališča. Sklicuje se še na 5. točko 11. člena ZUPJS-a, po kateri se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upoštevajo osebe, ki so v institucionalnem varstvu in so delno ali v celoti oproščene plačila socialno varstvene storitve, razen kadar uveljavljajo oprostitev plačila te storitve. Tudi ta določba naj bi potrjevala, da je pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenca, potrebno upoštevati še starše. Sicer pa je z novelo ZUPJS-a (Ur. l. RS, št. 99/2013) zaradi jasnosti dopolnjen 10. odstavek 10. člena, tako da je samska oseba tudi oseba, ki je v institucionalnem varstvu in je delno ali v celoti oproščena plačila storitev, razen kadar uveljavlja oprostitev plačila te storitve.

Nadalje pojasnjuje, da ZUPJS ne določa materialne vsebine pravice, saj ne določa meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka oprostitve. Le-ta je urejena v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev, ki v 2. odstavku 11. člena določa, da se za določitev meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka oprostitve, za samske osebe upoštevajo njeni lastni dohodki in prejemki, v primerih družine pa dohodki in prejemki upravičenca oz. zavezanca skupaj z dohodki in prejemki njegovega zakonca ali osebe, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kakšnih drugih procesnih kršitev, ki jih tožena stranka zatrjuje povsem pavšalno.

V predmetni zadevi ni podan niti pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP, ne zmotne uporabe materialnega prava. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbo poudarja predvsem le še naslednje.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava, v predsodnem upravnem postopku ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Z izpodbijano sodbo sta zato na temelju 82. člena (in ne 81. člena) Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) posamična upravna akta kot nezakonita pravilno odpravljena in zadeva z jasnim materialnopravnim stališčem ter napotilom, utemeljeno vrnjena v ponovno upravno odločanje o oprostitvi plačila institucionalnega varstva.

Ni sicer dvoma, da je C.C. in D.D. zaradi statusa invalida pri otroku B.B., roj. 14. 10. 1956, s sodno odločbo iz leta 1985 (priloga B/1) podaljšana roditeljska pravica tudi po njegovi polnoletnosti. Vendar pa to dejstvo samo po sebi za odločanje o oprostitvi institucionalnega varstva, ni odločilno.

Pravilno je namreč materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je B.B. kljub temu, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev, dejansko pa je nastanjen v stanovanjski skupini ..., potrebno upoštevati kot samsko osebo. Pri izračunavanju materialnega položaja ni mogoče upoštevati njegovih staršev, ki po noveliranem 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 16/2004 z dne 20. 2. 2004; v nadaljevanju ZZZDR-C) kljub podaljšani roditeljski pravici, več nista dolžna preživljati odraslega, polnoletnega invalidnega sina. Prav z novelo ZZZDR je bilo staršem nepreskrbljenega polnoletnega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, odpravljeno breme preživljanja. Na ta način je v primerjavi s starši, ki imajo zdrave otroke, vzpostavljen njihov enak položaj, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje.

Sicer pa pritožbeno sklicevanje na 123. člen ZZZDR, 10. odstavek 10. člena in 5. točko 11. člena ZUPJS-a v povezavi z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev, ne samo da ni jasno, je tudi nelogično in samo s seboj v nasprotju. Predvsem pa je ob pravilni in ustavno skladni interpretaciji ter uporabi relevantnih določb materialnega prava(1), zmotno in zato nesprejemljivo. Še zlasti v kolikor vztraja na stališču, da je zaradi podaljšanja roditeljske pravice, pri ugotavljanju materialnega položaja potrebno upoštevati družino, torej tudi starše polnoletne invalidne osebe, čeprav je ti kljub podaljšani roditeljski pravici, več niso dolžni preživljati.

Prvostopenjsko sodišče tako povsem pravilno zaključuje, da sta bila pri upravnem odločanju o vlogi B.B. za oprostitev plačila institucionalnega varstva, nepravilno upoštevana njegova starša, ne da bi bili hkrati upoštevani tudi njuni dohodki, zaradi česar izračun oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za vlagatelja in posledična obveznost tožeče stranke, ni pravilen. Pravno podlago za rešitev zadeve seveda predstavljajo Zakon o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/07 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZSV), Uredba o merilih za oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04; v nadaljevanju: Uredba) ter Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUPJS), ki pa jih tožena stranka zaradi neupoštevanja tudi noveliranega 123. člena ZZZDR-C, v predsodnem postopku ni pravilno uporabila. Pravno relevantnih dejstev posledično ni pravilno ugotovila in je o vlogi za oprostitev plačila institucionalnega varstva, nezakonito odločila.

Tožena stranka bo v ponovnem predsodnem upravnem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava, dolžna razčistiti in ugotoviti pravno odločilna dejstva v skladu z napotili in pravnim stališčem sodišča. Predvsem je vlagatelja B.B. dolžna upoštevati kot samsko osebo. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču bo ponovno ugotavljala minimalni dohodek, mejo socialne varnosti samske osebe, plačilno sposobnost vlagatelja in izračunala višino zneska, ki jo bo dolžna plačati tožeča stranka kot razliko med mesečno vednostjo institucionalne storitve in na novo izračunanim prispevkom vlagatelja B.B.. Šele po dopolnjenem postopku v nakazani smeri in razjasnitvi ter ugotovitvi morebitnih drugih pravno relevantnih dejstev, bo namreč lahko izdala pravilen in zakonit posamični upravni akt tudi glede zneska, ki ga bo zaradi oprostitve plačila vlagatelja, za njegovo institucionalno varstvo do polne vrednost storitve, dolžna doplačati tožeča stranka.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Vključno s 123. členom ZZZDR-C v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-11/07-45 (Uradni list RS, št. 122/2007).