Jedro

Pri odločanju o začasnih odredbah je treba upoštevati koristi obeh strank, ne le ene. Začasna odredba poslabša dolžnikov položaj. Če bi upnik imel pravico, doseči izdajo začasne odredbe celo brez vsakršnih trditev, da dolžnik s svojim ravnanjem ogroža uveljavitev upnikove terjatve, bi to pomenilo, da upnik lahko doseže izdajo začasne odredbe zgolj ob verjetnem izkazu svoje terjatve, ob plačilu varščine in ne glede na ravnanje samega dolžnika. Takšna razlaga besedila prvega odstavka 275. člena ZIZ bi premočno koristila upniku na račun dolžnika. Prvi odstavek 275. člena ZIZ je torej treba razlagati tako, da predlog za položitev varščine upnika ne oprosti trditvenega bremena. Upnik mora torej zatrjevati takšne okoliščine, na temelju katerih bi bilo mogoče sklepati, da grozi nevarnost onemogočanja uveljavljanja terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Upnik je predlagal, da se z začasno odredbo dolžnikovem dolžniku prepove izplačilo tolikšnega zneska, kolikor naj bi znašala upnikova terjatev in da se mu prepove tudi razpolaganje s tremi različnimi vozili.

2. Upnik je tudi predlagal, da mu sodišče naloži plačilo varščine za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe, če bi upnik ne izkazal v zadostni meri nevarnosti (2. odstavek 270. člen ZIZ).

3. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je upnik verjetno izkazal terjatev. Ni pa verjetno izkazal nevarnosti. Navedlo je, da je trdil, da dolžnik ne želi poravnati zapadlih obveznosti in da s terjatvami na poslovnem računu ne razpolaga na primeren način. Obveznosti naj bi poplačeval na temelju le njemu poznanih meril. V teku naj bi bili tudi številni pravdni postopki, ki naj bi dokazovali, da dolžnik denarja zavestno ne namenja pravočasnemu poplačilu vseh svojih zapadlih obveznosti (prvostopenjski sklep, r. št. 6). Po presoji prvostopenjskega sodišča upnik ni izkazal nevarnosti za uveljavitev terjatve. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da ne bo izdalo začasne odredbe niti proti predhodnem plačilu varščine. Kot razlog je navedlo, da upnik glede obstoja nevarnosti niti ne zatrjuje dejstev, ki bi kazali na to, da dolžnik terjatve ne more plačati. Navaja le, da dolžnik terjatve noče poravnati (prvostopenjski sklep, r. št. 14).

4. Prvostopenjsko sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

5. Zoper ta sklep je upnik vložil pritožbo. V pritožbi je navedel svoje pravno mnenje, da je prvostopenjsko sodišče kršilo 275. člen ZIZ. Začasne odredbe namreč ni izdalo, kljub temu, da je upnik predlagal naložitev varščine. Predpostavka za izdajo začasne odredbe naj ne bi bila, da bi moral upnik trditi in dokazovati, da dolžnik ne more plačati (t. i. objektivna nevarnost). Pritožnik meni, da zadeva z opr. št. VSL I Cpg 806/2011, na katero se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče, nima povezave s to zadevo.

6. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep (15. člen ZIZ in 2. točka 365. člena ZPP).

7. Predpostavki za izdajo začasne odredbe sta dve: verjeten obstoj terjatve in nevarnosti onemogočitve ali bistvene otežitve uveljavljanja terjatve (2. odstavek 270. člena ZIZ). Obe predpostavki morata biti podani hkrati.

8. Če nevarnost ni bila izkazana se začasna odredba lahko vseeno izda, če upnik založi varščino (1. odstavek 275. člena ZIZ). Glede na samo zakonsko besedilo je lahko kvečjemu vprašanje, ali mora upnik vsaj zatrjevati, da je dolžnik ravnal tako, da je ogrožal uveljavitev terjatve.

9. Pri odločanju o začasnih odredbah je treba upoštevati koristi obeh strank, ne le ene. Začasna odredba poslabša dolžnikov položaj. Če bi upnik imel pravico, doseči izdajo začasne odredbe celo brez vsakršnih trditev, da dolžnik s svojim ravnanjem ogroža uveljavitev upnikove terjatve, bi to pomenilo, da upnik lahko doseže izdajo začasne odredbe zgolj ob verjetnem izkazu svoje terjatve, ob plačilu varščine in ne glede na ravnanje samega dolžnika. Takšna razlaga besedila 1. odstavka 275. člena ZIZ bi premočno koristila upniku na račun dolžnika. 1. odstavek 275. člena ZIZ je torej treba razlagati tako, da predlog za položitev varščine upnika ne oprosti trditvenega bremena. Upnik mora torej zatrjevati takšne okoliščine, na temelju katerih bi bilo mogoče sklepati, da grozi nevarnost onemogočanja uveljavljanja terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja.

10. V zadevi z opr. št. VSL I Cpg 806/2011 je pritožbeno sodišče presodilo, da upnik ni niti zatrjeval nevarnosti onemogočanja uveljavljanja in da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ker ni izdalo začasne odredbe (r. št. 11 navedene odločbe). Enako je tudi stališče pritožbenega senata v tej zadevi. Navedeni odločbi ne nasprotuje niti odločba opr. št. VSL I Cpg 724/2016 (gl. zlasti r. št. 18).

11. Upnik v tej zadevi ni zatrjeval obstoj okoliščin, na temelju katerih bi bilo mogoče sklepati, da grozi nevarnost onemogočanja uveljavljanja terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja. Te ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožba celo niti ne izpodbija. Prvostopenjsko sodišče je torej odločilo prav, ker je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

12. Pritožba ima sicer prav, da zatrjevanje okoliščin, da dolžnik ne more poplačati denarnih terjatev, ni predpostavka za izdajo začasne odredbe. Vendar to za samo odločitev sploh ni pomembno. Pomembno je le, da upnik ni trdil, da je dolžnik ravnal v smeri onemogočanja uveljavitve terjatve.

13. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena, 1. odstavek 366. člena ZPP in 15. člen ZIZ). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).