Jedro

V postopku, ki ga je toženec vodil s pristojnim zavodom za socialno zavarovanje v Republiki Srbiji, je le-ta s sporočilom potrdil sporno obdobje zavarovanja kot srbsko zavarovalno dobo. Na podlagi tako ugotovljene zavarovalne dobe za sporno obdobje je toženec z odločbo odločil o pravici tožnika do delne pokojnine, s katero je nadomestil začasno odločbo. Ta dokončna odločba je postala pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni vlagal pravnega sredstva. Od pravnomočnosti te odločbe dalje si tožnik svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več, kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP tožbo zavrže, kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v pritožbi zoper začasno odločbo toženca z dne 16. 1. 2012 izpodbijal dejansko stanje, ki je bilo upoštevano pri odmeri pokojnine, ker doba, ko je bil direktor A., ni bila všteta v pokojninsko dobo. Pri izdaji dokončne odločbe toženec ni upošteval te dobe in ni počakal na razrešitev predhodnega vprašanja, saj Delovno in socialno sodišče do takrat še ni odločilo o njegovi tožbi. Zaradi navedenega predlaga, da se zadeva vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo, pri čemer vztraja, da se mu pri odmeri pokojnine upošteva doba od 4. 5. 1987 do 30. 9. 1991, ko je bil direktor A., tj. zveznega organa v nekdanji skupni državi, kakor da je bil v tem času zaposlen v Sloveniji. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Srbijo (Ur. l. RS, št. 30/2010, v nadaljevanju: Sporazum) v nobenem delu izrecno ne obravnava uslužbencev zveznih organov SFRJ za razliko od Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, št. 71/2002, v nadaljevanju: MSVN). Meni, da je pravna podlaga za odločanje v njegovem primeru MSVN, priloga E, saj se v skladu z 8. členom Ustave RS ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Svojo zahtevo dodatno utemeljuje tudi na osnovi drugega odstavka 17. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine, saj zaradi osamosvojitve Slovenije njegovo delo v A. ni imelo več smisla oziroma ga je zaradi osamosvojitve Slovenije izgubil. Zaradi tega mu za obdobje, prebito v A., pripadajo pravice po predpisih, ki veljajo za funkcionarje oziroma delavce v državnih organih RS, kar je tudi skladno z MSVN. Zaradi precej nižjih plač zveznih uslužbencev, ki so delali v C. (Srbija), v primerjavi z državnimi uslužbenci v Sloveniji, je slovenska vlada na osnovi 1. člena Zakona o pravicah funkcionarjev in drugih delavcev v SRS, ki so zaposleni v organih federacije (Ur. l. SRS, št. 43/1967) zveznim uslužbencem, ki jih je poslala na službovanje v C. (Srbija), izplačevala razliko do primerljive plače v Sloveniji in druga nadomestila. Tako je bilo tudi v njegovem primeru. Za razlike v plačah, ki jih je izplačeval republiški sekretariat za pravosodje in upravo, so bili plačani tudi vsi prispevki, vključno s prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V dokaz te trditve je tožencu že izročil kopije plačnih listov in odločbo št. ... z dne 20. 4. 1987, s katero so mu določili izplačevanje nadomestil. Sklicuje se na dopis namestnika predsednika Republiškega komiteja za delo z dne 12. 5. 1986 in na to, da je v primeru, ko so bili tekoče obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od izplačanega nadomestila v osebnem dohodku, nadomestilo vštevno v pokojninsko osnovo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno oziroma procesno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec z začasno odločbo z dne 16. 2. 2012 tožniku priznal pravico do delne pokojnine v znesku 495,36 EUR na mesec od 2. 2. 2012 dalje. Zoper začasno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ker se ni strinjal, da se mu obdobje od 4. 5. 1987 do 30. 9. 1991, ko je bil direktor A., ne všteva v pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo. Toženec je tožnikovo pritožbo z odločbo z dne 17. 8. 2012 zavrnil ter v obrazložitvi pojasnil, da bo za sporno obdobje v postopku z Republiko Srbijo ugotovljeno, ali je bilo zabeleženo v matično evidenco v Republiki Srbiji ter ali so bili tam plačani tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in bo v tem primeru tudi del pokojnine za to obdobje zavarovanja, breme srbskega nosilca zavarovanja, kar je predmet postopka po sporazumu pred izdajo dokončne odločbe o tožnikovi delni pokojnini. Zoper odločbo z dne 17. 8. 2012 je tožnik vložil tožbo.

V postopku, ki ga je toženec vodil s pristojnim zavodom za socialno zavarovanje v Republiki Srbiji, je le-ta s sporočilom z dne 26. 9. 2012 potrdil obdobje zavarovanja od 4. 5. 1987 do 30. 9. 1991, kot srbsko zavarovalno dobo. Na podlagi tako ugotovljene zavarovalne dobe za sporno obdobje, je toženec z odločbo z dne 8. 1. 2013 odločil o pravici tožnika do delne pokojnine, s katero je nadomestil začasno odločbo z dne 16. 2. 2012. Zoper citirano odločbo z dne 8. 1. 2013 je tožnik vložil pritožbo, ki jo je toženec z dokončno odločbo z dne 24. 10. 2013 zavrnil. Ta dokončna odločba z dne 24. 10. 2013 pa je postala tudi pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni vlagal pravnega sredstva.

Glede na navedeno gre za stanje, ko je toženec z odločbo z dne 24. 10. 2013 tožniku dokončno odmeril delno pokojnino. Kot že rečeno je postala citirana odločba pravnomočna in je v celoti nadomestila začasno odločbo. Začasna odločba zato več ne obstaja in za tožnika nima več nobenih pravnih posledic. Tako je tožnik pravni interes v tem socialnem sporu izkazoval le do izdaje dokončne odločbe z dne 24. 10. 2013. Od pravnomočnosti te odločbe dalje pa si svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 24. 10. 2013. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo mora zato imeti pravni interes. Pravni interes je podan, če ima stranka neko pravno korist v pravdi in je brez tega ne bi mogla doseči. Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotoviti obstoj pravnega interesa, ki mora biti podan ves čas postopka in še na koncu glavne obravnave oziroma v času odločanja pred sodiščem. Če je takšen interes sicer obstajal ob vložitvi tožbe, pa je pozneje odpadel, mora sodišče zaradi pomanjkanja te predpostavke, torej pravnega interesa, tožbo zavreči. V obravnavanem primeru je pravni interes tožnika obstajal ob vložitvi tožbe dne 20. 9. 2012. Od pravnomočne odločbe toženca z dne 24. 10. 2013 in s tem tudi v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (4. 2. 2015), pa pri tožniku ni obstajal več pravni interes. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP tožbo zavrže, kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je tožniku tudi ustrezno pojasnilo, da je bilo celotno obdobje od 4. 5. 1987 do 30. 9. 1991 s strani srbskega nosilca socialnega zavarovanja potrjeno kot srbska zavarovalna doba. Zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi MSVN. Glede neposredne uporabe MSVN za urejanje konkretnih vprašanj v zvezi s pravicami iz pokojninskega zavarovanja, je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS. Po tem stališču je neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerja med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa konkretno določajo tudi pravice in obveznosti posameznikov.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.