Jedro

Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT. Sicer pa je s poznejšo novelo ZPP mejna vrednost spornega predmeta za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih itak bila le še zvišana. Ker navedene vrednosti vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne presega (kar je bil po tedaj veljavnih določbah ZPP pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih), je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da v korist tožnika oziroma vsakokratnega lastnika parcele št. , vl. št. k.o. Z. P. obstoji služnostna pravica vodovodne napeljave preko parcele št. k.o. B., last toženca B. C. Istočasno je tožencu naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje in omogoči pretok vode na tožnikovo parcelo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da je vtoževana služnost priposestvovana zaradi 20-letne priposestvovalne dobe, nista pa raziskovali, ali je izvrševanje posesti bilo dobroverno ali ne. Očitno je namreč, da se je služnost izvrševala skrivaj. Ni ugotovljeno, ali je zaradi pod zemljo ležečih cevi motena normalna raba zemljišča. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdi je šlo za premoženjskopravni spor iz 3. oziroma 2. odstavka 382. člena ZPP. V takšnem premoženjskopravnem sporu pa je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmet, ki jo je tožnik navedel v tožbi (2. odstavek 40. člena in 3. odstavek 382. člena ZPP). Tožeča stranka je v tožbi v tej pravdi navedla vrednost spornega predmeta v znesku 1.200,00 SIT dne 31.12.1991, kasneje pa ta vrednost ni bila niti spreminjana, niti ji ni ugovarjala tožena stranka, niti je ni sodišče prve stopnje ugotavljalo na drugačen način (3. odstavek 40. člena ZPP).

V obravnavanem primeru se je torej začel postopek (185. člen ZPP) še v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1990 (Uradni list SFRJ, št. 20/90), ki velja od 21.4.1990. Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT. Sicer pa je s poznejšo novelo ZPP mejna vrednost spornega predmeta za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih itak bila le še zvišana. Ker navedene vrednosti vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne presega (kar je bil po tedaj veljavnih določbah ZPP pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih), je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).