Jedro

Ker je bila tožnica glede na zdravstveno stanje v spornem obdobju zmožna za delo z omejitvami, ki so ji kot invalidu III. kategorije priznane s pravnomočno odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila v spornem obdobju začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, neutemeljen.

Izrek

Pritožba zoper sodbo v točki I., točki 1. in 2. se zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Ugotovi se, da je tožnica pritožbo zoper 3. točko I. izreka izpodbijane sodbe umaknila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

1. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2009 in odločba št. ... z dne 14. 10. 2009. 2. Ugotovi se, da je bila tožeča stranka začasno nezmožna za delo tudi od 26. 9. 2009 do 6. 12. 2009. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za pretrpljene fizične bolečine od operacije dalje v višini 1.500.000,00 EUR in za pretrpljene psihične bolečine v višini 1.000.000,00 EUR.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, saj meni, da so s sodbo bile kršene ustavne in človekove pravice ter temeljne svoboščine tožnice. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je bilo sojenje s strani sodnice protisocialno in proti zakonito, ker se je sodilo na tajnih obravnavah. O tem pa ni bil izdan obrazložen sklep. Tožnici ni bilo pojasnjeno, zakaj je sodišče zavračalo javno sojenje, kar je tožnica ves čas zahtevala. Meni, da je zaradi tega sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka. Sodišče je sodilo po pravilih civilnega pravdnega postopka, kjer veljajo drugačna dokazna pravila kot pred socialnim sodiščem. Meni, da bi bila tožena stranka dolžna dokazati svojo nekrivdno odgovornost. Po mnenju pritožnice zadošča, da je za ugotovitev odgovornosti toženke, zatrjevala škodo nastalo iz krivdnih razlogov na strani tožene stranke. Tekom pristranskega sojenja je bila ovirana v dokazovanju krivdne odgovornosti toženke, prav tako se je kršilo pravilo o vodenju zapisnika. Meni, da je sodba nezakonita tudi glede zastaralnih rokov, ki jih je uveljavljala tožena zavarovalnica. Sama je sodišču dokazala, da zdravljenje po operaciji hrbtenice ni bilo strokovno nikoli zaključeno, da ima še vedno neodstranjen začasno vstavljen osteosintetski material v ledveni hrbtenici, ki pa bi po medicinski doktrini moral biti odstranjen, da bi sploh lahko bili vzpostavljeni pogoji za medicinsko strokovno ocenjevanje zaključka zdravljenja in s tem povezane strokovne ocene dela zmožnosti tudi v zvezi z odločbo toženke z dne 22. 9. 2009. Navaja, da je bila leta 1993 v UKC operirana na ledveni hrbtenici in dobila v peto ledveno vretence začasni osteosintetski fiksater, ki ji vseskozi povzroča bolečine. Zdravniška komisija tožene stranke jo je že leta 1993 pred operacijo pošiljala na delo z zlomljeno hrbtenico in je tako, kot medicinska sestra v intenzivni negi in terapiji, morala vsakodnevno stalno 2/3 delovnega časa dvigovati težka bremena bolnikov, kar bi morala zdravstvena komisija tožene stranke preprečiti. Zdravniki toženke so leta 1993 vedeli, da je ledvene bolečine dobivala ob dvigovanju bolnikov zaradi travmatsko izzvane spondilolize s tem delom. Vse navedeno je v sodnem spisu, tako mnenje z dne 18. 2. 1993, kakor izvidi z dne 12. 2. 1993, ko je opravila pregled pri specialistu ortopedu in bi morala zaradi tega imeti bolniško podaljšano do 6. 4. 1993. Tekom sojenja ji ni bilo omogočeno istočasno razpravljanje s toženko in izvedencem glede vprašanj upravičenosti in strokovnosti napotitve na delo in zaključka bolniškega staleža po odločbi toženke z dne 22. 9. 2009. Sodnica je dopustila pooblaščenki toženke, da je bila odsotna z obravnave v času prisotnosti sodnega izvedenca. Tako ni mogla razčistiti s toženko, na kakšno medicinsko strokovni osnovi je ta podala oceno, da je bilo njeno takratno trenutno zdravstveno stanje v času po 25. 9. 2009 tako izboljšano, da ni imela večjih bolečin od običajnih kroničnih bolečin – lumboishialgije, kar velja tudi za leto 1993, ko ji je bil na podoben način zaključen bolniški stalež s strani zdravnikov toženke z dnem 24. 2. 1993. Iz odločbe toženke z dne 22. 9. 2009 je razvidno, da je od imenovane zdravnice dobila bolniški stalež od 18. 9. 2009 do 25. 9. 2009. V odločbi ni nič pojasnjeno zakaj ji je bil bolniški stalež zaključen oziroma ali je pri njej prišlo do izboljšanja ali poslabšanja zdravstvenega stanja. Pred tem je imela s strani osebne zdravnice, zaradi bolečin operirane hrbtenice, 30 dnevni bolniški stalež, do dne 17. 9. 2009. Stanje se ji ni izboljšalo, ampak kljub mirovanju še poslabšalo. Zaradi tega je bila s strani osebne zdravnice tudi napotena k specialistu ortopedu. Izvedenca je že prijavila na kazensko sodišče zaradi podaje lažnega medicinskega mnenja sodišču. Ta je navedel, da so bile njene trenutne bolečine takšne, da je bila od 26. 9. 2009 zmožna za delo. Sodišče nima nobene podlage, da lahko razsodi, da bi morala na delovnem mestu v službi trpeti kakršne koli fizične bolečine. Sodišču je bilo znano, da ima pritožnica v službi sedeče delo, kar ji povzroča težave in ji takratno zdravstveno stanje tudi ni omogočalo hoditi, brez tuje pomoči, po stopnicah iz stanovanja. Izpoved osebne zdravnice je kontradiktorna, saj je ta najprej izpovedala, da jo je zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja napotila k imenovani zdravnici toženke, nato pa je na že v naprej izoblikovano vprašanje sodnice, če bi lahko delala delo, ki ga opravljam v službi, dobila dvomljiv in nejasen odgovor, češ da misli, da ja, kar je sodišče vzelo kot dejstvo. Osebna zdravnica bi morala izpovedati tudi, da ni mogla hoditi po stopnicah niti priti k njej v ordinacijo na pregled. Tudi v izvidu lečečega ortopeda ni navedeno, da sploh ni mogla hoditi po stopnicah sama, brez tuje pomoči. Zdravnik ortoped je izpovedal, da ji je priporočil takšno mirovanje, ki ji ne bo povzročalo bolečin. Ne strinja se z navedbami v sodbi, ko sodišče poveže pristojnosti imenovane zdravnice s pristojnostjo osebne zdravnice, ki ji je bolniški stalež zaključila z dne 17. 9. 2009 in ga po sili zakona od tega dne dalje ni mogla več podaljšati. Sodišče v sodbi navaja, da ji je osebna zdravnica bolniški stalež zaključila šele na podlagi odločbe imenovane zdravnice, ki je bila izdana 22. 9. 2009. Njeno zdravstveno stanje v času, ko je osebna zdravnica poslala imenovani zdravnici predlog za podaljšanje bolniškega staleža ob upoštevanju izvida lečečega ortopeda z dne 7. 10. 2009, kaže na to, da je bilo njeno zdravstveno stanje zaradi bolečin poslabšano. To izhaja tudi iz izvidov lečečega ortopeda z dne 2. 10. 2010 in 23. 11. 2009. Sodišče bi moralo kot pričo zaslišati tudi imenovano zdravnico, da pojasni, na podlagi katerih medicinsko strokovnih ugotovitev tožničinega takratnega trenutnega zdravstvenega stanja je dne 22. 9. 2009 lahko strokovno ocenila, ko je ni niti videla niti imela ortopedskega izvida, da je od 26. 9. 2009 dalje zmožna za delo. Tožena stranka je tudi prekrila določeno medicinsko dokumentacijo, saj sodišču ni predložila listin medicinske dokumentacije zdravniške komisije, ki jo je obravnavala dne 4. 3. 1993. Meni, da denarni zahtevek ni zahtevek po odškodnini, saj odškodninske tožbe po zakonu sploh ni mogoče vlagati na delovna in socialna sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niti do tistih kršitev, ki jih pritožnica navaja v pritožbi.

Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je tožničina osebna zdravnica dne 11. 9. 2009 imenovanemu zdravniku podala predlog za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo, kot diagnozo pa je navedla levo stransko lumboishialgijo. Imenovani zdravnik je dne 22. 9. 2009 izdal odločbo, s katero je bilo odločeno, da je tožnica od 18. 9. 2009 do 25. 9. 2009 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, od 26. 9. 2009 dalje pa zmožna za delo z omejitvami po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) št. ... z dne 15. 6. 2009. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki je bila z odločbo zdravstvene komisije z dne 14. 10. 2009 zavrnjena kot neutemeljena. Navedeni odločbi sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje.

V zadevi je sporno, ali je bila tožnica zmožna za delo v obdobju od 26. 9. 2009 do 6. 12. 2009 v skladu z dokončno odločbo ZPIZ z dne 15. 6. 2009. Tožnica je bila že z odločbo ZPIZ z dne 19. 5. 2004 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, ki je psihofizično nezahtevno, brez dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 5 kg, brez pogostega prepogibanja, dolgotrajne prisilne drže telesa, brez dela s slikovnim zaslonom in pri naravni osvetljenosti, izmenoma sede in stoje, z malo hoje, brez zahtevane fine ročne spretnosti in daljše usmerjene pozornosti oziroma večjih komunikativnih zahtev, s polovico polnega delovnega časa od 1. 5. 2004 dalje. Tožnica je bila z odločbo ZPIZ z dne 15. 6. 2009 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, še nadalje ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, ki je psihično nezahtevno, brez dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 5 kg, brez pogostega globokega prepogibanja, dolgotrajne prisilne drže telesa, brez dela s slikovnim zaslonom in pri naravni osvetljenosti, izmenoma sede in stoje, z malo hoje, brez zahtevane fine ročne spretnosti in daljše usmerjene pozornosti oziroma večjih komunikativnih zahtev, s polovico polnega delovnega časa.

Glede zdravstvenega stanja tožnice je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka vpogledalo v dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu, zaslišalo tožnico in njeno osebno zdravnico, lečečega ortopeda A.A., pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. A.B. in ga tudi zaslišalo. Pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje tako v zadostni meri razčistilo dejansko stanje v predmetni zadevi in mu tako ni moč očitati, da bi moralo zaslišati še imenovanega zdravnika, ki je dne 22. 9. 2009 izdal izpodbijano odločbo. Tako iz izpovedi lečeče zdravnice, lečečega specialista ortopeda, kakor tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. A.B., specialista ortopeda izhaja, da je bilo s klinično preiskavo v spornem obdobju pri tožnici mogoče ugotoviti le kronične težave z ledveno hrbtenico, zaradi katerih je bila že invalidsko ocenjena in so ji bile priznane povsem ustrezne omejitve pri delu s strani ZPIZ, tako da je zaključna ocena, da je bila tožnica od 26. 9. 2009 zmožna za svoje delo v okviru omejitev, ki so ji bile že priznane z invalidsko oceno, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno. Podlaga za tako ocenitev je tako izvid ortopeda z dne 2. 10. 2009 v katerem je ta ugotovil, da je bila tožnica obravnavana zaradi bolečin v križu in obeh sedalih, razen subjektivnega občutka bolečin drugih pomembnih znakov bolezni ni našel. Ob pregledu 23. 11. 2009 je bil klinični izvid praktično enak. Nevroloških izpadov, razen občutka mravljinčenja v levi spodnji okončini, ortoped pri tožnici in opisal. Tudi se ni odločil za kakršnekoli dodatne preiskave, z zdravljenjem, ki ji ga je predpisal se običajno lajšajo blage ali zmerne bolečine v križu, ki jih čuti tekom svojega življenja enkrat ali večkrat 90 odstotkov naše populacije. V zvezi OSM je izpovedal, da ima ta material funkcijo zaraščanja poke med sprednjim in zadnjim delom vretenca. Ko se poka zaraste, se material lahko odstrani, še posebej v primeru, kadar povzroča določene težave, rutinsko pa odstranjevanje materiala ni predvideno. V kolikor bi tožnica imela težave, ki bi lahko bile v zvezi z vstavljanjem OSM, bi lahko opravila kontrolni pregled pri operaterju ali na kliniki, kjer je bila operirana. O tem v dokumentaciji ni podatkov, prav tako ni podatka, da bi bil ta material razmajan. Material predstavlja v naravi kljukico in vijak, kljukica je z vijakom povezana preko vzmeti, ki poskrbi, da je napetost med kostjo in vijakom stalno prisotna. Zato se opisani OSM redko omaja. Če je ta material razmajan, lahko draži, lahko so prisotne bolečine, v tem primeru ga je potrebno odstraniti. Ortoped v spornem obdobju ni ugotovil, da bi bilo kaj narobe, ocenil je, da gre za običajno, nespecifično bolečino v križu in se ni odločil za dodatne preiskave. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zdravstvenega stanja tožnice.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) v 1. odstavku 60. člena določa, da je v sporih o pravicah do in iz invalidskega in zdravstvenega zavarovanja javnost izključena. Gre za posebno določbo, ki pomeni izjemo od pravila, da so sodne obravnave javne, da se javno izrekajo tudi sodbe in da je izjeme mogoče določiti samo z zakonom. Taka določba glede izključitve javnosti v navedenih sporih je razumljiva, saj se v teh postopkih dejansko stanje ugotavlja z listinami ali s pomočjo izvedencev, oboje pa nujno zajema tudi povsem osebne podatke tožečih strank. Določba je v soglasju tudi z Zakonom o varstvu osebnih podatkov, saj gre za osebne podatke, ki jih mora že po uradni dolžnosti varovati tudi sodišče. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam pritožnice v smeri, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, ker sojenje ni potekalo javno. Ker že zakon (ZDSS-1) določa, da je javnost pri tovrstnem sojenju izključena, sodišču o tem ni potrebno izdati posebnega obrazloženega sklepa.

Sodišče je v predmetni zadevi izvedlo več obravnav. Tožnica v pritožbi sodišču očita, da je kršilo pravilo o vodenju zapisnika. V določbah o 122. do 127. člena ZPP so določbe glede tega, kako se sestavi zapisnik, kaj se v njega vpiše ter kdo ga podpiše. Pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje zapisnik vodilo v skladu z navedenimi določbami ZPP. Iz zapisnikov je razvidno, da je sodišče tožnici omogočilo, da na zapisnik poda vse svoje pripombe, tudi še po zaključku glavnih obravnav. Pri tem pa so se pripombe nanašale na predložitev listinskih dokazov (zapisnik z dne 20. 4. 2011) oziroma, da tožnica zapisnika ne bo podpisala, ker ni pravni strokovnjak in ima slabe izkušnje (zapisnik z dne 24. 11. 2011). V čem se je kršilo pravilo o vodenju zapisnika pritožnica niti posebej v pritožbi ni pojasnila.

Sodišče je izvedlo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca, ki je podal pisni izvid in mnenje, sodišče ga je na glavni obravnavi tudi zaslišalo. Tožnica mu je imela možnost postavljati vprašanja. Ni namen izvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenca, razprava s toženo stranko, saj je namen izvedbe dokaza z izvedencem ugotovitev in razjasnitev kakšnega dejstva za katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Odsotnost pooblaščenke tožene stranke v času, ko je izpovedal izvedenec tako ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi o napačni izvedbi dokaza z zaslišanjem osebne zdravnice A.C. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 9. 6. 2010 izhaja, da je bila osebna zdravnica tožnice zaslišana, izpovedala je glede zdravstvenega stanja tožnice ter tudi odgovarjala na vprašanje takratnega pooblaščenca tožnice odvetnika A.D.. Iz zapisnika s te glavne obravnave ne izhaja, da tožnici ni bilo omogočeno postavljanje vprašanj zaslišani priči, nasprotno, pooblaščenec tožnice kakor tožnica sama je priči zastavljala določena vprašanja. Iz zapisnika ni razvidno, da bi predsednica senata osebno zdravnico zasliševala v nasprotju z določili ZPP.

Sodišče je svojo odločitev glede začasne zmožnosti za delo tožnice pravilno oprlo na Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZZVZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in na Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS; št. 30/2003), torej na predpisa, ki sta veljala v času izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi citiralo relevantne določbe obeh navedenih predpisov.

Tožnica je v tožbi od toženke zahtevala tudi plačilo odškodnine za pretrpljene fizične bolečine od operacije dalje v višini 1.500.000,00 EUR in za pretrpljene psihične bolečine v višini 1.000.000,00 EUR. Gre za denarni zahtevek. V zvezi s tem je sodišče izdalo tožnici dne 14. 3. 2012 plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo zoper katerega se je tožnica pritožila. Sodišče je dne 12. 4. 2012, po prejemu pritožbe zoper sodbo izdalo tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Zoper plačilni nalog je tožnica dne 27. 4. 2012 podala ugovor. V zvezi z ugovorom in pritožbo zoper plačilni nalog z dne 12. 4. 2012 je sodišče prve stopnje dne 21. 5. 2012 izdalo sklep, s katerim je ugovor zavrnilo, pritožbo pa zavrglo. Pritožba tožnice zoper navedeni sklep je bila predmet pritožbenega sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 253/2012 z dne 30. 8. 2012. Z navedenim sklepom je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep z dne 17. 5. 2012 in zoper sklep z dne 21. 5. 2012 zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo. Sklep pritožbenega sodišča je bil tožnici vročen dne 18. 9. 2012. Po podatkih sodišča prve stopnje tožnica do 9. 10. 2012 ni plačala sodne takse za vloženo pritožbo.

ZPP v 105.a členu določa, da ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Ta mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Sodišče v nalogu stranko opozori na posledice neplačila sodne takse. Če v roku sodna taksa za pritožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Ker tožnica sodne takse v odrejenem 15-dnevnem roku ni plačala pritožbeno sodišče v skladu s 105.a členom šteje, da je tožnica pritožbo zoper 3. točko I. izreka sodbe umaknila. Zaradi tega sodišče na pritožbene navedbe, v zvezi z odgovornostjo toženke za zahtevano škodo, ne odgovarja.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je tožnica del pritožbe umaknila.