Jedro

Glede na to, da je sodišče dolžno o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o tožnikovem predlogu odločalo le ob upoštevanju dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi, in na podlagi dokazov, ki jih je tožbi priložil. Ker je pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal za verjetno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega nezakonita, je utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja odpovedi do pravnomočne odločitve v sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I/1 izreka zavrnilo tožnikov predlog za zadržanje učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnega končanja postopka o glavni stvari. V točki I/2 izreka je zavrnilo njegov predlog za prepoved toženi stranki, da tožnika odjavi iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja in da se toženi stranki naloži, da mu omogoči opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2004, mu za opravljanje tega dela izplačuje plačo in zagotavlja vse ostale pravice iz delovnega razmerja, pri čemer se toženi stranki v primeru kršitve te odredbe naloži kazen v višini 10.000,00 EUR. V točki I/3 izreka je zavrnilo tudi njegov predlog, da naj bi ta začasna odredba veljala do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari, pri čemer ugovor oziroma pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne bi zadržala njegove izvršitve. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi z začasno odredbo.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik svoje terjatve ni verjetno izkazal. Tako opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot tudi sama odpoved pogodbe o zaposlitvi sta bila podana prepozno. To pa predstavlja takšno očitno formalno kršitev zakonsko določenega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka kot tega, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik je svojo terjatev verjetno izkazal. Pisno opozorilo je bilo izdano šele 3. 5. 2011, s kršitvami pa se je delodajalec seznanil že v januarju 2011. Od tedaj dalje je začel teči rok za podajo pisnega opozorila. O tem dejstvu sodišče prve stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je prepozna tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se je moral delodajalec z nepravočasno oddajo poročila za mesec oktober 2011 seznaniti najkasneje dne 7. 11. 2011, odpoved pa je bila podana šele 13. 1. 2012. Sporen je tudi obstoj utemeljene kršitve. Tožnik se je s svojo nadrejeno dogovoril, da lahko mesečna poročila predloži kasneje, kar je tudi storil. Glede na to je delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi podal v nasprotju s takšnim dogovorom. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je to tožnikovo zatrjevanje sporno, bi moralo to razčistiti na naroku. Ker tega ni storilo, hkrati pa je zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe, je absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem ne gre spregledati niti 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki določa, da ima sodišče, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, možnost izvajati tudi dokaze po uradni dolžnosti. Tožnik je začasno odredbo predlagal na podlagi ZIZ, saj ni član sindikata in ni imel možnosti predlagati začasne odredbe po 85. členu ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravno podlago za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe daje 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe podal skupaj z vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu, v katerem vtožuje ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke, s katerima je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Posledično temu vtožuje tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter povrnitev pravdnih stroškov.

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoja oziroma, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ – Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Poleg verjetne izkazanosti terjatve pa mora upnik za uspeh v postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, ki so opredeljene v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal, da je sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita že zato, ker je bilo pisno opozorilo (člen 83/1 Zakon o delovnih razmerjih; ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) podano prepozno in ker je tudi sama redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podana po izteku roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Poleg tega je zatrjeval, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker je bila podana brez utemeljenega razloga.

Glede na to, da je sodišče dolžno o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi člen 43/2 ZDSS-1 odločiti najkasneje v treh dneh, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o tožnikovem predlogu odločalo le ob upoštevanju dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi in na podlagi dokazov, ki jih je tožbi priložil. Pri tem je pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal za verjetno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka je tožnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opozorila na kršitev pogodbene obveznosti (A4) z opozorilom na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve (člen 83/1 ZDR), tožniku je podala pisno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor (A3), ki je bilo ustrezno obrazloženo. Tožniku je zagovor omogočila, tožnik pa je svoj zagovor v okviru pravice do obrambe dne 9. 12. 2011 tudi podal (zapisnik o zagovoru z dne 9. 12. 2011 – A5). Ker je iz sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A2) razvidno tudi, da je tožena stranka redno odpoved obrazložila tako glede tožnikove kršitve kot tudi glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je potrebno ugotoviti, da okoliščine, ki govorijo v prid zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, prevladujejo nad tistimi, iz katerih naj bi izhajala nezakonitost te odpovedi.

V zvezi z dejstvom, ki ga je zatrjeval tožnik in ki se nanaša na to, da je tožena stranka tožniku pisno opozorilo iz člena 83/1 ZDR podala po izteku roka, ki ga določa citirana določba, je potrebno ugotoviti, da je iz sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 15. 2. 2012 (A7), s katerim je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep z dne 12. 1. 2012 (A2), razvidno, da je pričel teči 60-dnevni rok za izdajo pisnega opozorila po členu 83/1 ZDR z dnem, ko se je z očitanimi kršitvami, ki so bile predmet tega opozorila, seznanila pristojna oseba pri toženi stranki, to pa je bilo 23. 3. 2011. Glede na navedeno in z ozirom na tožnikove trditve, da je bila tožena stranka s kršitvami, ki so bile predmet pisnega opozorila, seznanjena že v januarju 2011, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bo presoja pravočasnosti pisnega opozorila stvar nadaljnjega dokaznega postopka. Enako velja tudi za pravočasnost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še posebej ob dejstvu, da je datum ugotovitve utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (člen 88/6 ZDR), dejansko vprašanje in da se je tožena stranka z določenimi dejstvi, ki so pomembna za utemeljenost in zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, seznanila tudi na tožnikovem zagovoru. Ker se bodo vsa ta sporna vprašanja, ki so odločilna tudi za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, lahko ugotavljala šele tekom dokaznega postopka, zaenkrat ni mogoče zaključiti, da sta bila tako pisno opozorilo kot redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. To pa pomeni, da tožnik svoje terjatve ni verjetno izkazal. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za izdajo predlagane začasne odredbe ni bilo podanega že temeljnega predpogoja (verjetna izkazanost terjatve), se mu ni bilo potrebno ukvarjati z obstojem preostalih predpostavk, ki morajo biti podane za utemeljenost začasne odredbe in ki jih opredeljuje drugi odstavek 272. člena ZIZ.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da bo presoja pravočasnosti pisnega opozorila in redne odpovedi pogodbe stvar nadaljnjega dokaznega postopka, v okviru katerega se bo presojalo pravilnost izvedbe postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi obstoja razloga za podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje pred izdajo začasne odredbe ni razpisalo naroka in ugotovilo preostalih odločilnih dejstev, ki naj bi po tožnikovem stališču nudili podlago ugoditev njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Kot je bilo že ugotovljeno, mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti hitro (v treh dneh – člen 43/2 ZDSS-1), kar praktično pomeni, da lahko o tem odloči le na podlagi dejstev, ki jih tožnik zatrjuje in dokazov, ki jih v zvezi s tem vloži v spis. Sodišče prve stopnje je storilo prav to, zato mu ni mogoče očitati, da je tožniku onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnika, da bi moralo sodišče z ozirom na 34. člen ZDSS-1 po uradni dolžnosti izvesti dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev. Določba citiranega člena, ki v postopek pred delovnimi sodišči dejansko uvaja tudi preiskovalno načelo, se uporabi v primeru odločitve o tožbenem zahtevku in ob predpostavki, da sodišče po izvedbi vseh dokazov, predlaganih s strani strank, ne more ugotoviti vseh pravnorelevantnih dejstev, pomembnih za odločitev. To pa ne velja za primer odločanju o predlogu začasne odredbe, za katerega zakon predvideva posebno hiter postopek.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči o pritožbenih stroških tudi v primeru, če zavrne pravno sredstvo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.