Jedro

Obsodba temelji na ne dovolj preverjenem zagovoru soobdolženega, za kar obstoji vrsta možnosti. Za kaznivo dejanje goljufije pa je bilo potrebno sodbo razveljaviti tudi zaradi tega, saj je pritožba vložena po soobdolžencu tudi v njegovo korist. Natančno bo potrebno ugotoviti kdo bi si na škodo oškodovanca pridobil protipravno korist. Če je bil to prvoobdolženi, se mu to zaradi izostanka pritožbe drž. tožilca ne bo moglo več očitati.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega Z. G. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje za tega obdolženca razveljavi, po uradni dolžnosti pa razveljavi tudi za obdolženega R. P. in sicer glede kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, opisanega pod točko 2 njenega izreka ter v odločbah o temu obdolžencu, v okviru izrečene pogojne obsodbe določene enotne zagrožene kazni zapora in stroških kazenskega postopka ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obdolženi R. P. in obdolženi Z. G. spoznana za kriva storitve vsak enega kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ in v sostorilstvu storjenega kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Obema obdolžencema je bila izrečena pogojna obsodba in v okviru te za obdolženega R. P. za prvoočitano kaznivo dejanje določena kazen treh mesecev zapora, za drugoočitano kaznivo dejanje kazen dveh mesecev zapora, enotna kazen pa določena v višini štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Obdolženemu Z. G. je bila za prvoočitano kaznivo dejanje določena kazen dveh mesecev zapora, za drugoočitano kaznivo dejanje kazen petih mesecev zapora, enotna zagrožena kazen pa določena v višini šestih mesecev zapora, prav tako s preizkusno dobo enega leta. Nadalje je bilo odločeno, da mora obdolženi Z. G. plačati R. V. 5.633,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2001 dalje do plačila, pod izvršbo. Oba obdolženca sta bila obsojena še na povrnitev stroškov kazenskega postopka v višini 634,84 EUR in plačilo povprečnine, pri vsakemu od njiju odmerjene v višini 500,00 EUR.

Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega Z. G. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba za tega obdolženca razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa spremeni in obtožni predlog zanj zavrne.

Višji državni tožilec - svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije - Zunanjega oddelka v C. F. H. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Na posredovano jima mnenje obdolženi in njegov zagovornik nista odgovorila.

Pritožba zagovornika obdolženega Z. G. je utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo v navedenem delu, po uradni dolžnosti razveljaviti tudi za obdolženega R. P..

Po proučitvi zadeve senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe zagovornika obdolženega Z. G. že v delu, ko z njimi osporava pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja glede temu obdolžencu prvoočitanega kaznivega dejanja ponarejanja listin. To kaznivo dejanje bi naj obdolženi Z. G. storil na način, da je na krive listine, navedene v izreku izpodbijane sodbe, katere je v preostalem delu izpolnil soobdolženi R. P. in jih kasneje uporabil kot prave, odtisnil ponarejen žig družbe S.G. A. Kljub zanikanju obdolženega G., da je to storil, ob izostanku drugih trdnih dokazov, kateri bi to potrjevali, sloni odločitev sodišča prve stopnje o dokazanosti te trditve izključno na zagovoru soobdolženega R. P.. Čeprav je ta storitev tega kaznivega dejanja, katera mu je dokazana v delu, v kolikor se nanaša nanj priznal, vendarle obstoje razlogi za dvom v njegove trditve glede ravnanja soobdolženega, kot se mu pri tem kaznivem dejanju očita. Sodišče prve stopnje ni dalo prav nobenega pomena zatrjevanju obrambe, da so se odnosi med obdolžencema, katera sta sprva poslovno sodelovala, kasneje skrhali, zaradi česar bi se naj v zvezi z njimi vodili še drugi kazenski postopki, česar sodišče prve stopnje ni preverjalo. Pa to ne bi bilo odveč, če že ne zaradi drugega, zaradi preveritve resnicoljubnosti zatrjevanj soobdolženega R. P., ko ta ne le pri tem kaznivem dejanju, ampak tudi pri drugoočitanem jima v tem kazenskem postopku govori o vlogi obdolženega Z. G. pri njih. Da je takšna preveritev potrebna, potrjujejo nekatera dejstva v tem postopku, na katera opozarja pritožnik. Ta ima prav, da je obdolženi R. P., ko je podajal svoj zagovor glede drugoočitanega mu kaznivega dejanja goljufije pojasnil (list. št. ... spisa, opr. št. K 120/2003), da je na prošnjo za kredit R. V. odtisnil žig družbe A. Š., katerega bi mu naj skupaj z še drugimi žigi izročil obdolženi Z. G. Te žige pa ni hotel imeti pri sebi in jih je izročil priči R. V.. Slednji takšno trditev zanika in trdi (list. št. 127 d), da je vrečko z žigi našel v vozilu znamke G., katerega je prej posodil obdolženemu R. P., takrat ko ga je pospravljal, saj ga je moral vrniti leasingodajalcu. Ta pa po podatkih predkazenskega postopka naj ne bi bilo podjetje obdolženega Z. G., ampak drugo, česar sodišče prve stopnje iz neznanega razloga ni preverilo niti z zaslišanjem priče R. V., kljub temu pa v sodbi trdi, da je bila dajalec leasinga prav ta. Gre za pomembno okoliščino, saj tudi ta govori v prid trditvi, da z avtomobilom ta obdolženi ni imel opravka, kar bi lahko pomenilo, da on žigov tja ni mogel dati. Vse doslej povedano pa je pomembno iz nadaljnjega razloga in sicer tega, da naj bi bili žigi, med katerimi je bil A. obdolženemu R. P. izročeni v mesecu juniju 2001, saj je bil znesek kredita nakazan že dne 29. 6. 2001, žige pa naj bi priča V. v vozilu našel vsaj mesec dni, če ne še kasneje za tem. To pa postavlja pod vprašaj trditev, da je obdolženi Z. G. s ponarejenimi žigi v času med 20. in 25. 7. 2001, ko bi naj tistega od družbe S.G. A. odtisnil na obrazce nove L. b. PE S. K., namenjene za pridobitev kredita R. A., razpolagal, če sploh kdaj z njimi je. Pri razjasnitvi tega vprašanja bi morda lahko pomagal tudi vpogled v odtise na plastiki, katere je sodišču (list. št. ... e) predložil priča V., saj iz podatkov spisa ne izhaja, kaj ti predstavljajo. Ob takšnih ugotovitvah, ko je potrebno dopolniti dokazni postopek glede tega obdolženemu Z. G. očitanega kaznivega dejanja in izvesti ponovno presojo vseh v poštev prihajajočih dokazov, je bilo potrebno pritožbi zagovornika ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje, v kolikor se nanaša na obdolženega Z. G. razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

To je moralo sodišče druge stopnje storiti tudi glede obdolženemu Z. G. drugoočitanega kaznivega dejanja, pri katerem je ugotovilo, da so navedbe pritožnika tudi v korist soobdolženega R. P., kar pomeni, da je moralo, po določilih člena 387 ZKP sodbo sodišča prve stopnje za to kaznivo dejanje razveljaviti tudi zanj, posledično pa tudi v izreku o določitvi enotne določene kazni zapora in stroških kazenskega postopka za tega obdolženega. Tudi pri tem kaznivem dejanju je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno gradilo v pretežni meri na zagovoru obdolženega R. P. in zaradi njega zavrnilo zagovor soobdolženega Z. G., v pretežni meri pa tudi izpoved priče V., zlasti v delu, ko je ta trdil, da pred nakazilom denarja na žiro račun podjetja obdolženega Z. G. z njim ni imel opravka in da proti njemu ne priglaša premoženjskopravnega zahtevka, sodišče prve stopnje pa je prav temu obdolžencu naložilo v plačilo znesek 5.633,45 EUR. Tudi pri tem kaznivem dejanju se sodišču prve stopnje ni zdelo potrebno preveriti zagovora obdolženega R. P., ko ni vseeno ali je bil priči V. kredit pri banki odobren na podlagi krivih listin, kot trdi ta obdolženec ali na podlagi kreditnih pol, izpolnjenih s strani družbe A., kjer naj bi bil priča takrat zaposlen. Oboje, tako okoliščino ali je bil priča V. takrat zaposlen pri navedeni družbi in to, kdo je dejansko izpolnil kreditne pole, na podlagi katerih je bil ta odobren, bi bilo potrebno preveriti s pridobitvijo podatkov in dokumentacije pri A. in B. C., E. S. K. Šele po pridobitvi teh bi se lahko sodišče prve stopnje lažje odločilo, komu verjeti ali obdolženemu P. ali obdolženemu G, zlasti glede obstoja goljufivega namena že od začetka dogovarjanja z oškodovancem. Prav ima pritožnik, da v primeru, če se izkaže, da navedeni namen ni bil podan, ne more iti za kaznivo dejanje goljufije, ampak kakšno drugo, morda kaznivo dejanje zatajitve. Pa še pri tem se postavlja vprašanje, kdo bi si naj pri tem pridobil protipravno premoženjsko korist. Čeprav je z izvedeniškim mnenjem izvedenca S. P. dokazano, da potrdila o izplačilu denarja z dne 11. 7. 2001 ni podpisal obdolženi R. P., samo potrdilo vendarle govori v prid zaključku, da je bilo izplačilo izvršeno. Res je, da se ne ve komu, prav mogoče, da tudi soobdolženemu R. P., kot trdi obdolženi Z. G., kateri je morda res uspel podpis prilagoditi. Tudi, če bi se to ugotovilo, pa gre za okoliščino, ki je v korist obdolženemu P., saj se mu kaj takšnega, glede na izostanek pritožbe okrožnega državnega tožilca, tega ne bo več dalo očitati.

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje tudi glede tega kaznivega dejanja dopolniti kazenski postopek in izvesti ponovno presojo, vseh v poštev prihajajočih dokazov. Šele takšen postopek bo namreč omogočil zanesljivo presojo te kazenske zadeve.