Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in nepravilno štelo, da je ugotovljena kršitev takšna, da bi utemeljeno onemogočala možnost nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Iz odgovora na tožbo izhaja, da se očitek o "dalj časa" trajajočem pogovoru tožnice s sodelavcem nanaša na pogovor, "daljši od 10 minut", tak pogovor s sodelavcem ob dejstvu, da tožena stranka tožnici v odpovedi ni očitala nastanka škode zaradi tega pogovora ali drugih posledic tega pogovora, izkustveno logično ne onemogoča nadaljevanja delovnega razmerja med strankama pogodbe o zaposlitvi. Tudi če je bila tožnica 10 minut odsotna od (delujočega) stroja zaradi pogovora s sodelavcem, ne glede na njegovo vsebino (tudi če se ta ni nanašala na službene zadeve), to v danih okoliščinah samo zase ne more pomeniti take kršitve, ki bi upravičevala skrajno sankcijo za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe: - spremeni v točki I.1 tako, da se glasi: "Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 24. 3. 2020, ki je bila tožnici vročena 26. 3. 2020, s katero ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 10. 4. 2020, nezakonita", - v preostalem delu razveljavi in se zadeva v nespremenjenem izpodbijanem delu (točke I.2, I.3 in izpodbijani del točke II) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reintegracijo, reparacijo ter plačilo denarnega povračila v znesku 13.364,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega delovnega spora.

2. Zoper sodbo (z izjemo odločitve o tem, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Zatrjuje pristranskost sodišča prve stopnje, ki se do njenih trditev in dokazov ni opredelilo, ter kršitev določb pravdnega postopka, ker ni neposredno zaslišalo priče A.A., čeprav je to po predložitvi njegove pisne izjave zahtevala. Meni, da je tožena stranka prepozno predložila dokaze z vlogo z dne 7. 10. 2020, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati (med drugim opomina z dne 8. 7. 2019). Po njenem mnenju je odpoved nezakonita že zato, ker ji je tožena stranka v pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor očitala kršitev pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2018, in ne pogodbe z dne 1. 4. 2019, navedene v odpovedi. Kot arbitrarno šteje stališče sodišča prve stopnje, da zaradi tega odpoved še ni nezakonita, saj se je ves čas vedelo, katero delo je tožnica opravljala. Trdi, da ji je bila očitana kršitev pogodbe o zaposlitvi, ki ni več veljala, očitki v pisni obdolžitvi se zato ne skladajo z očitki v odpovedi. Vztraja, da splošni in nekonkretizirani očitki v pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor ter v odpovedi niso ustrezno (časovno in vsebinsko) opredeljeni, njihovo konkretiziranje v sodnem postopku pa je prepozno. Meni, da ji je bila onemogočena ustrezna obramba. Zatrjuje, da ji zaradi prekinjanja dejansko ni bil omogočen zagovor, na katerem bi lahko vse pojasnila, zapisnik pa dogajanja na njem ne odraža. Navaja, da je z delavci iz Ukrajine pri toženi stranki otežena komunikacija zaradi neznanja jezika, posledično so potrebovali pomoč in dodatno razlago, kar neutemeljeno ni bilo upoštevano. Trdi, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica kršila pogodbene obveznosti. Sodišču prve stopnje očita neprepričljivost dokazne ocene ter v bistvenih delih neobrazloženost. Navaja, da ne bi smelo upoštevati pisne izjave priče, ki kasneje ni bila zaslišana, niti opomina, ki je bil v spis predložen prepozno. V zvezi z očitkom glede kajenja navaja, da kršitve ni zanikala, da pa je šlo za enkratni dogodek, za katerega se je opravičila in nato pravila spoštovala. Zanika predčasni odhod z delovnega mesta brez dovolilnice. Ponavlja, da je v spornem času pospravljala viličar, za kar dovolilnice ni potrebovala, zadnje minute pred iztekom delovnega časa pa se je pogovarjala z vodjo proizvodnje B.B.. Zanika storitev očitane kršitve z dne 17. 3. 2020, tj. pogovarjanja na delovnem mestu. Nasprotuje stališču, da pogovor s sodelavcem pomeni pri tožnici kršitev, saj sicer tožena stranka tolerira pogovore na delovnem mestu, celo če se ne nanašajo na delo, npr. o "jagrskih zadevah". Zatrjuje neenakopravno obravnavo. Navaja, da v pogodbi o zaposlitvi ali internih aktih tožene stranke ni prepovedi pogovarjanja delavcev med delovnim časom, če delo poteka. Trdi, da tožena stranka ni dokazala, da med spornim pogovorom delo ni potekalo, CNC stroj namreč po sprožitvi začetka obratovanja dela sam, tožnica je stala zraven, sodelavcu pa je morala dajati navodila. Vztraja, da je 2- do 3-minutni pogovor s sodelavcem, ki ni znal dobro slovensko, potekal o službenih zadevah, drugačne vsebine njegove pisne izjave pa ni mogoče upoštevati, ker ni bil zaslišan. Navaja, da je bila ves čas na delovnem mestu, dokler je nadrejeni ni poklical v pisarno na pogovor, torej ni opustila izvajanja del in nalog na CNC stroju, ki je bil v obratovanju in do njegove ustavitve ni prišlo, tožena stranka pa ni ne zatrjevala ne izkazala, da bi ji v zvezi s tem nastala škoda. Meni, da so pogovori s sodelavci del dobrih odnosov na delovnem mestu. V zvezi s presojo drugih pisnih izjav ter zaslišanjem prič zatrjuje pristranskost dokazne ocene. Sklicuje se na izpoved svojega nadrejenega C.C. o kvaliteti dela, s katerim sta bila dnevno v stiku. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, še posebej glede na očitek, da je bila tožnica slaba delavka. Navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi niti ne omenja, kaj so priče izpovedale, ter v čem so njihove izpovedi skladne, kar ne zadostuje za obrazloženost sodbe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročeni toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013. in nasl. – ZDR-1) odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 24. 3. 2020. Zavzelo je stališče, da jo je tožena stranka tožnici utemeljeno podala zaradi kršitve prvega odstavka 33. člena in prvega odstavka 34. člena ZDR-1, ker se je tožnica 17. 3. 2020 dalj časa pogovarjala s sodelavcem A.A., namesto da bi opravljala delo na svojem delovnem mestu "operater na CNC". Štelo je, da je tožena stranka izpolnila pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 85. člena ZDR-1 s tem, da je tožnici utemeljeno izreklo opomin zaradi predčasnega odhoda z dela brez dovolilnice (29. 6. 2019 ob 13.30) ter zaradi kajenja v času zunaj uradno določene in dovoljene pavze (6. 7. 2019 ob 15.30).

7. Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču, da je ugotovljena kršitev 17. 3. 2020 lahko utemeljen razlog za odpoved v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je ta podan le v primeru kršitve, ki upoštevaje tudi predhodno pisno opozorilo onemogoča nadaljevanje pogodbenega delovnega razmerja. Zgolj ugotovitev ponovne kršitve sama zase ne dokazuje, da gre za (resen in) utemeljen razlog, zaradi katerega delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati, treba je namreč upoštevati tudi druge okoliščine v zvezi s kršitvijo, vsako ravnanje delavca, ki odstopa od običajno pričakovanih ravnanj in ga je mogoče razrešiti v okviru delovnih kontaktov, namreč še ne pomeni kršitve, ki bi narekovala odpoved pogodbe o zaposlitvi (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 102/2014 z dne 1. 9. 2014).

8. V zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je treba ugotoviti in upoštevati možnost nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prim. s sodbo VSRS št. VIII Ips 33/2020 z dne 11. 5. 2021). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in nepravilno štelo, da je ugotovljena kršitev takšna, da bi utemeljeno onemogočala možnost nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Iz odgovora na tožbo izhaja, da se očitek o "dalj časa" trajajočem pogovoru tožnice s sodelavcem nanaša na pogovor, "daljši od 10 minut",1 tak pogovor s sodelavcem ob dejstvu, da tožena stranka tožnici v odpovedi ni očitala nastanka škode zaradi tega pogovora ali drugih posledic tega pogovora, izkustveno logično ne onemogoča nadaljevanja delovnega razmerja med strankama pogodbe o zaposlitvi. Tudi če je bila tožnica 10 minut odsotna od (delujočega) stroja2 zaradi pogovora s sodelavcem, ne glede na njegovo vsebino (tudi če se ta ni nanašala na službene zadeve), to v danih okoliščinah samo zase ne more pomeniti take kršitve, ki bi upravičevala skrajno sankcijo za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Glede na to, da s strani sodišča prve stopnje ugotovljena kršitev ni take teže, da bi bila na njeni podlagi upravičena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bilo treba tožničini pritožbi ugoditi in spremeniti odločitev sodišča prve stopnje v točki I.1 izpodbijane sodbe tako, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2020 nezakonita (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek že na podlagi materialnopravno zmotnega stališča o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o njenih zahtevkih, ki so posledica ugotovitve nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi (reintegraciji, reparaciji ter plačilu denarnega povračila), sploh še ni odločalo. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sploh ni ugotavljalo, ali so podani pogoji po 118. členu ZDR-1 za ugotovitev trajanja delovnega razmerja ter do katerega datuma, niti še ni presojalo kriterijev za odmero denarnega povračila po navedeni določbi, je v zvezi s tem ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno. Pritožbeno sodišče tako ni moglo samo dopolniti postopka, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje glede zahtevkov, ki so posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nespremenjeni izpodbijani del sodbe (točke I.2, I.3 in izpodbijani del točke II) je tako razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo dopolniti dokazni postopek glede posledic nezakonite pogodbe o zaposlitvi ter odločiti še o tem delu tožbenega zahtevka (vrnitvi na delo oziroma trajanju delovnega razmerja ter denarnem povračilu) in o tožničinih stroških postopka. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, z vrnitvijo v novo sojenje tako ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V tem primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Kot priča zaslišani tožničin nadrejeni B.B., ki je edini izpovedoval o neposredni zaznavi tega pogovora, je izpovedal, da je bil sam priča pogovora približno 5 minut, iz pisne izjave A.A. pa čas trajanja pogovora ne izhaja. 2 Pri čemer toženka ni zatrjevala, da bi se stroj zaustavil, pač pa je v odgovoru na tožbo trdila, da je tožnica stroj "prepustila samemu sebi" ter da puščanje stroja v obratovanju in njegov nenadzor lahko privede do hudih napak, če delavec ni skoncentriran na varno delo, lahko pride do poškodbe, okvare stroja zaradi malomarno opravljenega dela oziroma izdelki niso dovolj kvalitetni za zahtevani nivo izdelave pohištva tožene stranke. Toženka tožnici v odpovedi ni očitala nobene od naštetih možnih posledic "prepuščanja stroja samemu sebi" dne 17. 3. 2020, tako da (časovno neopredeljene) trditve iz odgovora na tožbo o tem, da je toženki s svojim načinom dela povzročila škodo, niso upoštevne.