Jedro

Kadar je revizija načelno dovoljena, vendar odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta, si mora pravico do revizije tožeča stranka zagotoviti sama. Pravni standard "vrednost spornega predmeta" terja razlago, da je vrednost mogoče izraziti le v denarni enoti. Nedenarno, komparativno ali analogno vrednotenje ne more dati rezultata, ki bi omogočal zanesljivo ugotovitev vrednosti. Navedba vrednosti v točkah, (verjetno po analogiji taksne ali odvetniške tarife), v določbah ZPP ni predvidena in zaradi različnih vrednostnih kriterijev nezanesljiva.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku z ugotovitvijo, da tožena stranka brez opravičila zavrača sklenitev prodajne pogodbe s tožečo stranko za stanovanje, na katerem je imetnik stanovanjske pravice tožeča stranka, zaradi česar naj bi bilo toženi stranki naloženo, da mora s tožnikovo hčerjo skleniti prodajno pogodbo za stanovanje po prodajni ceni, ki ustreza vrednosti točke na dan 16.11.1991. Pritožbo tožeče stranke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pravno razmerje med strankama je opredeljeno v nasprotju z določbo 4. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona, po kateri v primeru spora sproži postopek prejšnji imetnik stanovanjske pravice, torej tožnik. Tožnikova hči ni dobila obvestila v zvezi z zahtevo za prodajo stanovanja. Navedeno zakonsko določilo se očitno nanaša tudi na primere iz 1. odstavka 117. člena stanovanjskega zakona.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Glede na določbe stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91), po katerih imajo stanovanjski spori za podlago lastninskopravna ali najemna razmerja, gre v tej pravdi, v kateri se od tožene stranke zahteva sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje, za premoženjskopravni spor. V takšnih sporih pa je po 3. odstavku 382. člena ZPP pravica do revizije omejena in je odvisna od (napovedane) vrednosti spornega predmeta (v tej pravdni zadevi predpisane glede na začetek spora - 19.12.1991 - v prehodnih določbah novel ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 20/90 in Uradni list RS, št. 55/92 v znesku 8.000,00 SIT).

Vendar pa mora tožeča stranka po 2. odstavku 186. člena ZPP v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna tudi zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP in v okviru zagotovitve strankine pravice do revizije predstavlja obvezno sestavino tožbe. Poleg navedenega načina zagotovitve pravice do revizije (predvideva ga tudi določba 1. odstavka 40. člena ZPP), je zakonsko predviden le še način iz 3. odstavka 40. člena ZPP - ob očitno prenizko ali previsoko navedeni vrednosti spornega predmeta - ko se sodišče samo še pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepriča o pravilnosti navedene vrednosti.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo. Sojenje na tretji stopnji je izjema od načela dvostopenjskega sojenja. Kadar je revizija načelno dovoljena, vendar odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta, si mora pravico do revizije tožeča stranka zagotoviti sama. Vendar pa mora navedba vrednosti spornega predmeta biti jasno in nedvoumno izražena. Le tako je mogoče pravilno razlagati določbo 2. odstavka 40. člena, 2. odstavka 186. člena in 3. odstavka 382. člena ZPP. Pravni standard "vrednost spornega predmeta" terja razlago, da je vrednost mogoče izraziti le v denarni enoti. Nedenarno, komparativno ali analogno vrednotenje ne more dati rezultata, ki bi omogočal zanesljivo ugotovitev vrednosti. Navedba vrednosti v točkah, (verjetno po analogiji taksne ali odvetniške tarife), v določbah ZPP ni predvidena in zaradi različnih vrednostnih kriterijev nezanesljiva.

Obvelja zaključek, da si v tej pravdi tožeča stranka zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta pravice do revizije ni zagotovila. Revizija torej ni dovoljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP zavreči. Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).