Jedro

Delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, ima pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače (prvi odstavek 2. člena ZMinP). To smiselno velja tudi za osnovo nadomestila plače.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da plača tožniku razlike v nadomestilu plače v obdobju od vključno marca 2023 do decembra 2024 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz II. točke izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 597,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe).

2.Zoper odločitev v II. in IV. točki izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Uveljavlja kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je treba pri odmeri nadomestila izhajati iz pravnega in dejanskega stanja pred nastopom odsotnosti. Sodišče pa je izhajalo iz neke poljubno izbrane točke v desetletni odsotnosti delavca. Sodba je neizvršljiva, saj v izreku ni določen rok, v katerem bi se morala izpolniti naložena dajatev. Nadalje navaja, da je cel postopek utemeljeno ugovarjala, da tožnik ni pojasnil, na podlagi kakega izračuna naj bi bil prikrajšan v višini 640,00 EUR. Vtoževani znesek z obrestmi je pavšalen. Tožnik ni obrazloženo prerekal nobenega po toženki zatrjevanega dejstva. Dejstva se tako štejejo za nesporna. Pogodbeno dogovorjena plača 640,00EUR ni vključevala dodatka do minimalne plače 1.203,36 EUR. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj je nadomestilo plače po sedmem odstavku 137. člena ZDR-1 neodvisno od ZMinP. Navaja še, da je tožnik rušil vse njene napore, da bi skladno z zakonom uredila njegov status glede na njegovo delovno (ne)zmožnost. Tožnik si je tako ves čas prizadeval, da se njegov položaj v zvezi z delnim nadomestilom pri ZPIZ ne bi uredil in si ni želel najti zaposlitve pri drugem delodajalcu. Zato meni, da mora tožnik višino trenutno prejetega nadomestila pripisati lastni krivdi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v izreku izpodbijane sodbe ni določen rok, v katerem je dolžna toženka izpolniti naloženo obveznost - plačilo razlik v nadomestilih plač in stroške postopka. Tako v II. kot v IV. točki izreka izpodbijane sodbe je namreč jasno določen 15-dnevni izpolnitveni rok.

5.Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. V pritožbi očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana. Pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339.člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je nekonkretiziran, saj pritožba ne navede, kateri del katere listine ali zapisnika o izvedbi dokazov naj bi bil nepravilno prenesen v sodbo, zato tega pritožbenega očitka niti ni mogoče preizkusiti.

6.Neutemeljeno je pritožbeno stališče o pav1alnih tobenih navedbah. Toba vsebuje zadostno in konkretizirano trditveno podlago. Niso pa razumljive pritobene navedbe o neprerekanih in posledično nespornih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in pravilno navedlo, da odločilna dejstva med strankama sploh niso bila sporna. Pritožbeni očitek o napačni uporabi pravil postopka tako ni utemeljen.

7.Ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega stališča, da je pri višini tožnikovega nadomestila plače treba izhajati iz pravnega in dejanskega stanja pred nastopom tožnikove odsotnosti z dela, in sicer iz plače, kot je določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. V 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pravilno obrazložilo, da v pogodbi o zaposlitvi določena osnovna plača 640,00 EUR ne dosega zakonsko določene minimalne plače, zato je tožnik upravičen do nadomestila (za čas čakanja na razporeditev na ustrezno delovno mesto, ki ustreza njegovi preostali dela zmožnosti in krajšemu delovnemu času) v višini minimalne plače, ki je v letu 2023 znašala 1.203,36EUR in kot mu ga je toženka pred vtoževanim obdobjem tudi plačevala. Delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, ima pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače (prvi odstavek 2. člena Zakona o minimalni plači - ZMinP). To smiselno velja tudi za osnovo nadomestila plače.

8.Tudi sicer pa se toženka zmotno sklicuje na tisti del določila sedmega odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da če delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel niti ene mesečne plače, mu pripada nadomestilo plače v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi. To določilo bi prišlo v poštev le v primeru, če bi tožnik šele sklenil pogodbo o zaposlitvi in nastopil delo ter bi bil nato odsoten z dela še pred izplačilom prve plače oziroma nadomestila. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre v obravnavanem primeru za drugo situacijo, ki jo prav tako ureja sedmi odstavek 137. člena ZDR-1, ki tako (med drugim) določa, da če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih treh mesecih ni delal in je za ves čas prejemal nadomestilo plače, je osnova za nadomestilo enaka osnovi za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Tožnik je namreč že pred vtoževanim obdobjem prejemal nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev na ustrezno delo. Kot rečeno, ga je prejemal prav v višini minimalne plače 1.203,36 EUR.

9.Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožniku pravilno prisodilo razliko med višino nadomestila v višini minimalne plače in višino dejansko prejetega nadomestila v vtoževanem obdobju. Ker je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (odločitev v tem delu je že pravnomočna), so nebistvene pritožbene navedbe, da tožnik ni pojasnil, zakaj naj bi bil prikrajšan v višjem znesku od prisojenega. Ker je toženka v zamudi z izplačili prisojenih razlik v nadomestilih tožnikovih plač, ji je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih razlik nadomestil.

10.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) o delnem nadomestilu iz naslova invalidskega zavarovanja. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ima tožnik s toženko še vedno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas. Njegova pravica do dela s krajšim delovnim časom in posledično do izplačila delnega nadomestila še ni realizirana (prvi in drugi odstavek 122. člena ZPIZ-2). Zato mu je dolžna toženka plačati nadomestilo za polni delovni čas.

11.Končno je neutemeljeno tudi pritožbeno navajanje, da je tožnik sam kriv za v vtoževanem obdobju izplačana nižja nadomestila plače, ker si naj ne bi prizadeval urediti svojega položaja. Toženka je (bila) dolžna izvršiti odločbo ZPIZ, ki tožniku zagotavlja pravico do dela z omejitvami in krajšim delovnim časom. Če pa te možnosti res nima, pa so za to predpisani drugi postopki, ne pa samovoljno znižanje nadomestila plače.

12.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. in IV. točki izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).