Jedro

Iz podanega mnenja sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa izhaja prepričljiva ugotovitev, da tožnikova invalidnost ni posledica poklicne bolezni niti poškodbe na delu, zato ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se delno odpravi odločba toženca št. ... z dne 19. 8. 2021 in sicer tako, da se besedilo v II. točki izreka, ki se glasi: "zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezni 50 %" nadomesti z besedilom "zaradi poklicne bolezni 50 % in poškodbe pri delu 50 %". Hkrati je odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, vse s stroškovnimi posledicami. Sodišče je napačno ugotovilo vzrok poškodbe in bolezni, zaradi katerih je postal invalid III. kategorije. Ne drži navedba, da ni mogoče ugotoviti, da je v 50 % vzrok nastanka invalidnosti poškodba pri delu. Sodišče je to ugotovilo zgolj na podlagi dejstva, da kot s. p. ni izpolnil obrazca prijave poškodbe pri delu. Za A. A. je opravljal delo v njegovih gozdovih. Naročnik je pred nekaj leti umrl, zato ne more potrditi njegovih navedb, da je 26. 3. 2013 zanj opravljal pluženje gozdnih poti za namen odvoza lesa. Takrat je utrpel hudo poškodbo glave, zaradi česar ima relativno hude težave s spoznavnimi in drugimi kognitivnimi funkcijami, česar sodišče ni upoštevalo. Delo je opravljal kot s. p., zato v času okrevanja po poškodbi ni bil v stanju, da bi ustrezno izpolnil vse formalne zahteve za prijavo poškodbe pri delu. Pri odločitvi je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, in sicer je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je na podlagi tega zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je glede vzroka invalidnosti "poklicna bolezen" obrazložilo, da izvedenka ni ugotovila dovoljšnje izpostavljenosti vertikalnih vibracij, ki jih je na njegovo hrbtenico povzročal delovni stroj CAT 320 BLN. Ni sledilo njegovi izpovedbi, da je pred delom na navedenem stroju več let delal na stroju Liebher, letnik izdelave 1977, ki standardov zaščite upravljavca stroja zoper učinek vertikalnih vibracij na njegovo hrbtenico ni izpolnjeval. Sodišče je dejstvo, da naj bi od 5. 4. 2011 dalje delal na stroju CAT 320 BLN ugotovilo napačno, saj v postopku niso bili podani dokazi, ki bi podpirali tovrstno dejansko stanje. Ne razpolaga z dokumentacijo za stroj Liebher, ker ni bil njegov lastnik in je lastnik stroja pred leti umrl. Stroj je bil ob uporabi star več kot 30 let. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je podal pripombo na zapisnik, da ob vlaganju tožbe ni bil seznanjen z dejstvi, ki jih je potrebno navesti ob tožbi za spremembo vzroka invalidnosti. Sodišče ga je pozvalo na dostavo dokumentacije za lastnosti stroja CAT 320 BLN po zahtevi izvedenke. Izvedenka je šele na zaslišanju podala strokovno mnenje, da mora delavec delati najmanj pet let po 8 ur dnevno pod škodljivimi vplivi vibracij, da se ga lahko kategorizira kot žrtev poklicne bolezni. Vprašanje vzroka invalidnosti je izpostavil zaradi navedb specialistov (ortoped oz. nevrolog) v zdravstveni dokumentaciji, sam pa znanja s področja medicine dela nima. V skladu z načelom iskanja materialne resnice bi se mu lahko naložilo, da pridobi podatke o vibracijah stroja Liebher, letnik 1977. Predlagal je dokazovanje z izvedencem gradbene mehanizacije, s katerim bi ugotavljal kakšne vibracije na hrbtenico sta omenjena stroja povzročila, dodatno pa bi podal mnenje kakšne so razlike v vibracijah ob uporabi hidravličnega kladiva. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil ZPP, saj je z nezakonitim postopanjem odklonilo možnost obravnavanja teh okoliščin. Pravočasno je podal trditve na katerih strojih je delal, saj pred tem ni bil seznanjen, da so lastnosti stroja tiste, ki odločilno vplivajo na nastanek poklicne bolezni. Sodišče je z opustitvijo nadaljevanja dokaznega postopka kršilo načelo iskanja materialne resnice, saj ni dopustilo dokazovanja z izvedenko medicine dela, ki bi morala pregledati še lastnosti stroja Liebher in njegov vpliv na hrbtenico. Pri tem bi si lahko pomagala s postavljenim izvedencem varstva pri delu - specialistom za težko gradbeno mehanizacijo, ki bi lahko podal ustrezne izračune vibracij stroja, ki vplivajo na hrbtenico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo procesnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti niti očitane procesne določbe.

Neutemeljen je pritožnikov očitek, ki smiselno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene mehanizacije. Neizvedba vseh predlaganih dokazov ne pomeni procesne kršitve. Sodišče je tisto, ki odloči kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). V procesu dokazovanja lahko sodišče pri oceni že izvedenih dokazov ugotovi, da je določeno dejstvo dokazno in zato opusti izvedbo drugih dokazov. Gre torej za pravico sodišča do izbire dokazov in ne za dolžnost izvesti vse predlagane dokaze. Zato tožniku ni bila odvzeta možnost dokazovanja, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotavljalo s pomočjo sodne izvedenke medicine dela, prometa in športa. Zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca druge stroke je sodišče ustrezno utemeljilo.

5. Predmet spora je pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca z dne 19. 8. 2021, s katero je bila v reviziji delno spremenjena prvostopenjska odločba z dne 1. 3. 2021. Z izpodbijano dokončno odločbo je toženec tožnika razvrstil v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezni 50 % ter mu priznal pravico do invalidske pokojnine od 1. 12. 2020 dalje. V zadevi je sporno vprašanje vzroka invalidnosti.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik delo na delovnem mestu strojnik TGM opravljal kot samostojni podjetnik. Dne 26. 3. 2013 je utrpel poškodbo glave, zaradi katere je bil v bolniškem staležu od 26. 3. 2013 do 6. 10. 2015. Z odločbo z dne 11. 9. 2015 je bil razvrščen v III. kategorijo zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na delu, na katerem dela (strojnik TGM) s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 6. 8. 2015 dalje. Tožnikova osebna zdravnica je 17. 7. 2020 podala nov predlog za oceno delazmožnosti zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v katerem je kot vzrok navedla bolezen.

7. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja pravilno pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Izvedenka je v pisno podanem izvedenskem mnenju, dopolnitvi mnenja in dodatno z zaslišanjem na naroku za glavno obravnavo argumentirano odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, tako sodišča kot strank.

8. Po določbi prvega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik ni uspel dokazati, da bi bila poškodba do katere je prišlo 26. 3. 2013 v vzročni zvezi z opravljanjem dela in posledično vzrok invalidnost ne more biti poškodba pri delu.

9. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožnikovo poškodbo opredelilo kot poškodbo izven dela zgolj zato, ker ni izpolnil obrazca za prijavo poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da tožnik ni podal prijave, vendar pa ni podal niti prijave poškodbe na Inšpektorat RS za delo. Nadalje je iz dokumentacije v spisu razvidno, da je kot razlog za tožnikovo začasno nezmožnost za delo v času od 26. 3. 2013 dalje ves čas navedena poškodba izven dela. Da bi tožnik uveljavljal spremembo vzroka iz listin v spisu ne izhaja niti ni drugače zatrjeval tožnik. Prav tako je tožnik od 2015, tj. dve leti po poškodbi, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, kot razlog pa je navedena bolezen. Tudi v predlogu za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je predmet tega socialnega spora, je osebna zdravnica kot razlog navedla bolezen.

10. Pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovim navedbam, da obrazcev za prijavo poškodbe pri delu ni izpolnil zaradi slabega zdravstvenega stanja, saj od poškodbe glave, tj. v sedmih letih, nikdar ni uveljavljal, da njegova začasna nezmožnost za delo niti invalidnost ni posledica poškodbe zunaj dela, temveč posledica poškodbe pri delu. Da bi bila posledica poškodbe pri delu, ne izhaja niti iz zdravstvene dokumentacije. Še več, tožnik bi moral v primeru poškodbe pri delu kot samozaposlena oseba inšpekciji dela podati prijavo nezgode pri delu, zaradi katere je bil nezmožen za delo več kot tri delovne dni (59. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu3 (ZVZD-1)). V nasprotnem primeru gre za prekršek, ki je sankcioniran z globo (5. točka 78. člena ZVZD-1).

11. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik tudi ni uspel dokazati, da bi bile zdravstvene težave s hrbtenico posledica vplivov iz delovnega okolja. Poklicne bolezni so po prvem odstavku 68. člena ZPIZ-2 bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Pogoj, da se težave s hrbtenico opredelijo kot poklicna bolezen, je izpostavljenost splošnim vibracijam v vertikalni osi hrbtenice vsaj 1,15 m/s² ali več vsak dan 8 ur v obdobju 5 let, ki ga stroj tožnika, kot je pojasnila izvedenka, ni izpolnjeval. Tožnik pa niti ni smel biti, zaradi dela s krajšim delovnim časom po veljavni odločbi ZPIZ, takšnim vibracijam dnevno izpostavljen.

12. Neutemeljeno je tudi stališče tožnika, da bi ga moralo sodišče prve stopnje skladno z načelom materialne resnice samo pozvati, da predloži podatke o stroju Liebher. Iz določb ZDSS-1 res izhaja načelo materialne resnice (61. člen), vendar v okoliščinah konkretnega primera ni utemeljeno zahtevati, da sodišče namesto stranke oziroma celo v nasprotju z njenimi navedbami samo išče materialno resnico oziroma izvaja dokaze po uradni dolžnosti. Tožnik je podatek, da je delo opravljal na stroju Liebher navedel šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pri tem pa se niti ni opredelil koliko let naj bi na tem stroju dejansko delal in za svoje navedbe ni predložil nobene listinske dokumentacije. Načelo je namenjeno pravnemu varstvu strank v socialnih sporih, vendar ne v nasprotju z navedbami, ki jih stranke same izpostavijo.

13. Ne drži, da iz listin ne izhaja, da bi delal na stroju CAT 320 BLN. Na obrazcu DD‑1 je tožnik 20. 5. 2015 zapisal, da je bil od 5. 4. 2011 dalje razporejen na delovno mesto strojnik TGM in da so njegova delovna oprema bager CAT 320 BLN, žlica in kladivo. Tožnik je bil v postopku zastopan po pooblaščencu, zato pritožbeno sodišče navedbam tožnika, da ni vedel da so lastnosti stroja tiste, ki odločilno vplivajo na nastanek poklicne bolezni, ne more slediti.

14. Iz podanega mnenja sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa izhaja prepričljiva ugotovitev, da tožnikova invalidnost ni posledica poklicne bolezni niti poškodbe na delu, zato ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Navedba, da bi bilo potrebo pridobiti še dodatno mnenje izvedenke za medicino, glede vpliva stroja Liebher na zdravstveno stanje tožnika, je iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, neutemeljena.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam nosi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 42/2011.