Jedro

Skladno z načelom proste presoje dokazov sodišče odloči o dokaznem predlogu ob primerjavi vsebine že izvedenih dokazov (na katere opira ugotovitve glede obstoja oziroma neobstoja odločilnih dejstev) z vsebino predlaganih dokazov in presoji, ali so slednji take narave, da lahko bistveno vplivajo na stanje stvari.

Nepravilna odmera kazni ali nepravilna izbira kazenske sankcije se lahko izpodbija le s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ker je vezana na ugotovitev in presojo vseh okoliščin, ki vplivajo na njeno odmero.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 2.000 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.5.2006 obsojenega V.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po 67. členu KZ mu je izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica psihiatra za dobo dveh let. V skladu z določbo prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 100.000 SIT ter povrniti nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovane A.P. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.10.2007 delno ugodilo pritožbam obsojenca in zagovornikov ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je odpravilo varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica psihiatra po 67. členu KZ. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi oziroma spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njegovem stališču v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, prav tako ne kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikom. Obsojenec se v obširno obrazloženi izjavi zavzema za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zahteve sta nižji sodišči 1. bistveno kršili določbe kazenskega postopka: - iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodbi opirata na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne moreta opirati. Izvedenec dr. B.Z. je opravil razgovor z oškodovanko tudi glede inkriminiranega dogajanja, ki mu ga je slednja opisovala. S tem je prestopil svoja pooblastila, saj je opravljal zaslišanje oškodovanke, izvedensko mnenje pa vsebuje tudi oceno dokazov, ki mora biti prepuščena izključno sodišču; - iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti popolnoma nejasni in sicer o tem, zakaj izvedenec pri oškodovanki ni našel duševnih posledic spolne zlorabe ali nasilja in nobenih znakov posttravmatskih posledic; - iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pri odločanju o pritožbi sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena in - iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker niso bile uporabljene določbe ZKP ter je bila s tem prekršena pravica do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obramba in obsojenec sta predlagala izvedbo številnih dokazov, ki bi pripeljali do drugačne sodbe, če bi bili izvedeni ter 2. kršili kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, saj je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

Z odredbo z dne 9.2.2006 je sodišče prve stopnje odredilo izvedenstvo s področja klinične psihologije in za izvedenca določilo dr. B.Z. V odredbi je izvedencu naložilo, da na podlagi podatkov kazenskega spisa, osebnega pregleda oškodovane A.P. ter morebitne druge zdravstvene dokumentacije za oškodovanko, poda mnenje, ali pri njej obstajajo znaki spolne zlorabe oziroma spolnega nasilja in če obstajajo, kakšne posledice je utrpela.

V skladu s takšno odredbo je izvedenec izdelal pisno klinično-psihološko izvedensko poročilo, v katerem je povzel bistvo podatkov v spisu in vsebino posameznih izpovedb, tudi oškodovankine izpovedbe. Izdelal je psihodiagnostično oceno in v okviru krajšega pregleda anamnestičnih podatkov povzel tudi pripoved oškodovanke glede tega, kar mu je povedala o sebi, materi in v glavnih obrisih o dogajanju v obsojenčevi ordinaciji. Temu sledi mnenje, v katerem je odgovoril na vprašanja, zastavljena z odredbo. V mnenju je izvedenec zaključil, da pri oškodovanki prevladujejo lastnosti konverzivne osebnostne strukture, da pri njej ni najti duševnih posledic zlorabe ali nasilja in da nima znakov posttravmatskih posledic ter da se nagiba k verodostojnosti in nima tendence po falsifikaciji klinično psihološkega pregleda. Te ugotovitve je izvedenec v bistvenih delih ponovil na glavni obravnavi, na kateri je odgovarjal tudi na vprašanja, ki mu jih je postavil obsojenec. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo izvedensko mnenje ter se do njega tudi opredelilo.

Glede na vsebino izvida in mnenja izvedenca ni mogoče sklepati, da ni ravnal v skladu z odredbo sodišča in da je prestopil svoja pooblastila, ker je opravil zaslišanje oškodovanke ter da izvedensko mnenje vsebuje oceno dokazov. Dejstvo, da je izvedenec v okviru osebnega pregleda oškodovanke v svojem izvedenskem poročilu povzel vsebino razgovora z oškodovanko, ne pomeni, da je opravil zaslišanje, opis njenih psiholoških lastnosti in ocena njene osebnostne strukture pa tudi ne, da je ocenjeval izpovedbo in ostale dokaze. Takšno mnenje izvedenca, v katerem so vsebovani strokovni odgovori na vprašanja, ki jih je postavilo sodišče z odredbo, v nobenem primeru ne more biti nedovoljen dokaz. Zato ga je sodišče smelo upoštevati pri presoji oškodovankine izpovedbe. V takem položaju bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe sledi, da je sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva ter o tem navedlo popolne in razumljive razloge. Sodišče je zaključek, da je obsojencu storitev kaznivega dejanja dokazana, oprlo predvsem na oškodovankino izpovedbo, ki jo je ocenilo kot verodostojno. Pri tej presoji je upoštevalo tudi izpovedbe prič S.P., F.P. in J.P. glede oškodovankinega stanja, potem ko je prišla iz obsojenčeve ordinacije ter dogajanje, ki je temu sledilo in tudi mnenje izvedenca dr. Z. Gre za razumno sklepanje sodišča, ki ima oporo v izvedenih dokazih. V taki situaciji ni odločilno za navedeno presojo vprašanje, na katerega opozarja zahteva. Dejstvo, da pri oškodovanki niso nastale posledice spolne zlorabe ali nasilja, samo po sebi ne narekuje drugačne ocene oškodovankine izpovedbe. Zato odsotnost presoje, ki bi jo po stališču vložnikov zahteve morali vsebovati obrazložitvi sodb nižjih sodišč, ne predstavlja pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu in s tem tudi ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s katero zahteva problematizira sodelovanje višje sodnice S.S. v tej zadevi. Dejstvo je, da navedena sodnica ni sodelovala pri odločanju niti pred sodiščem prve niti pred sodiščem druge stopnje. Po podatkih kazenskega spisa je sodnica pred Okrožnim sodiščem v Mariboru razpisala dvakrat glavno obravnavo, ki sta bili preklicani. Iz zapisnika o seji senata v navzočnosti strank pred Višjem sodiščem v Mariboru sledi, da bi kot članica senata morala sodelovati sodnica S.S. Ker je bila zaradi bolezni odsotna, jo je kot naravni sodnik nadomestil višji sodnik M.P. Glede na to je razpravljanje o spornem sodelovanju višje sodnice S.S. pri odločitvi višjega sodišča brez vsakega pomena, prav tako pa ni mogoče kot nezakonito opredeliti sodelovanje drugega višjega sodnika pri odločanju o zadevi. Posebne teže tudi ni pripisati trditvi, da se višji sodnik M.P. ni imel časa pripraviti na zadevo s vpogledom v spis, ker je na seji v prisotnosti strank sodnica poročevalka podala poročilo o stanju zadeve.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi (list. št. 258) zavrnilo dokazne predloge obrambe za ogled obsojenčeve ordinacije, za poizvedbe pri dr. A. glede bolniškega staleža S.P. v letu 2002 ter za zaslišanje dežurnega zdravnika Zdravstvenega doma S.B. Utemeljilo je, da izvedba navedenih dokazov ni potrebna, ker je dejansko stanje v obravnavani zadevi dovolj razjasnjeno. Z enakimi razlogi je to odločitev sodišče prve stopnje obrazložilo tudi v sodbi. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje so pritožniki navajali, da so dokazni predlogi bili podani zato, da se izkaže subjektivna stran oziroma motiv oškodovanke za njeno ravnanje, kakor tudi preveri verodostojnost njene izpovedbe, na kateri temelji obsodilna sodba, ti dokazi pa bi v primerjavi z drugimi kakor tudi sami zase lahko privedli do oprostilne sodbe. V nadaljevanju pritožbe so navedena dejstva, ki bi se ugotovila z izvedbo predlaganih dokazov. Višje sodišče je v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dokazne predloge, z razlago načela proste presoje dokazov, sprejeto v ustavni sodni praksi, presodilo, da pritožba pravne relevantnosti dokazov ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Soglašalo je z oceno sodišča prve stopnje in utemeljilo, da izvedba predlaganih dokazov glede na ostala ugotovljena dejstva ne bi mogla vplivati na sprejete dejanske zaključke.

Zahteva ponavlja pritožbene navedbe s trditvijo, da je sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravice obrambe pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Iz utemeljitve zahteve izhaja, da bi izvedba predlaganih dokazov potrdila ali ovrgla zagovor obsojenca in ovrgla ali potrdila oškodovankino izpovedbo, na kateri temeljita izpodbijani sodbi. Slednje pomeni, da bi predlagani dokazi vplivali na presojo verodostojnosti izpovedbe oškodovanke in obsojenčevega zagovora.

Glede na razlago načela proste presoje dokazov, ki je že navedena v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, sodišče ob primerjavi vsebine izvedenih dokazov, na katere opira ugotovitve glede obstoja oziroma neobstoja odločilnih dejstev, z vsebino predlaganih dokazov, presodi, ali so slednji take narave, da lahko bistveno vplivajo na stanje stvari. Samo v primeru, če se izkaže, da bi neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe, mora sodišče sprejeti dokazni predlog. Glede na dokaze, ki jih je izvedlo sodišče in na podlagi katerih je sprejelo dokazno presojo, tudi oceno oškodovančeve izpovedbe in obsojenčevega zagovora, predlagani dokazi ob upoštevanju njihove v zahtevi prikazane vsebine nimajo zadostne dokazne vrednosti in zato tudi ne ustvarjajo dvoma, ki bi narekoval njihovo izvedbo. S tem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP) in tudi ni postopalo v nasprotju s 5. členom ZKP in 29. členom Ustave Republike Slovenije.

Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana, če sodišče med drugim z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Gre za nezakonito uporabo kazenskega zakona, ki predpisuje vrsto in višino kazni za posamezno kaznivo dejanje, kar pomeni, da sodišče izreče kazen izven zakonskih meja ali kazen, ki je zakon ne predpisuje ali ne izreče kazni, ki je v zakonu predpisana. Kršitev kazenskega zakona ni podana, če sodišče izreče kazen v okviru z zakonom predpisane ali če izreče neprimerno vrsto kazni oziroma kazenske sankcije, ali če izreče kazen, ki po višini ni primerna. Po določbi prvega odstavka 374. člena ZKP se sme med ostalim sodba izpodbijati zaradi odločbe o kazni, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena ZKP), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in zaradi tega, ker je sodišče uporabilo določbe o omilitvi kazni, o odpustitvi kazni, o pogojni obsodbi ali sodnem opominu ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji. Nepravilna odmera kazni ali nepravilna izbira kazenske sankcije se ob upoštevanju te določbe lahko izpodbija le s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Slednje je povsem razumljivo, ker je vezana na ugotovitev in presojo vseh okoliščin, ki vplivajo na njeno odmero (41. člen KZ). Iz teh razlogov navedb zahteve ni mogoče opredeliti kot zatrjevano kršitev kazenskega zakona, temveč le ko uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Trditve, da sta nižji sodišči spregledali ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj izrečena kazen, kakor tudi trajanje le-te, bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse, je splošne narave in je zato ni mogoče preizkusiti. Zahteva namreč ne navaja konkretnih odločb, s katerimi so sodišča v vsebinsko podobnih primerih odločala drugače kot v obravnavanem.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).