Jedro

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je društvo samostojna pravna oseba zasebnega prava, ki je ločena od njenih ustanoviteljev ter da tožnik na vprašanje sodišča o relaciji med njim in društvoma tega ni znal prepričljivo pojasniti. Ni dovolj namreč trditev, da je denar društva njegov denar in da sam odloča o tem, kako se razdeli. Ker so se prihodki od predstav na podlagi izdanih računov nakazovali na račune obeh društev, je škoda zaradi odpovedanih oziroma neizvedenih predstav očitno nastala društvoma. Tožnik bi bil v konkretnem primeru lahko zgolj posredni oškodovanec, če mu društvi nista izplačali honorarja za predvidene predstave. Odškodnino za premoženjsko škodo bi bili v konkretnem primeru zato upravičeni terjati zgolj društvi kot direktni oškodovanki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 2. 3. 2021 pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, na katerem sta bili pravdni stranki zaslišani, izpeljalo korektno in v celoti v skladu s procesnimi pravili ter z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS dne 28. 1. 2021. Med ostalimi ukrepi za preprečitev širjenja virusne okužbe je bila takrat predpisana tudi zaščitna oprema (maska) za vse navzoče na glavni obravnavi ter začasna omejitev javnosti oziroma prisotnost večjega števila udeležencev na glavni obravnavi. Da bi bil glede na zdravstveno stanje tožnika takšen ukrep prestrog ali neprimeren, tudi ne izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 373,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača odškodnino za premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi odpadlih predstav v letu 2016 in nezmožnosti izvajanja predstav v letu 2017 (izgubljeni dobiček) 10.000 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti 1.227,19 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev. Navaja, da med pravdnima strankama tekom postopka nikoli ni bila sporna aktivna legitimacija tožnika. Pogodbeno razmerje je bilo med pravdnima strankama in ne med A. oziroma B. in toženko. Tožnik deluje preko obeh društev in so medsebojna razmerja med njimi natančno določena s pogodbo o posredovanju predstav, na podlagi katere je tožnik za svoje storitve in delo upravičen do zahtevanega minimalnega dobička. V povezavi s tem je tožniku nastala škoda v obliki izgubljenega dobička zaradi nezakonitega odstopa toženke od pogodbenega razmerja, saj tožnik ni uspel pridobiti omenjenih pogodbenih sredstev, ki bi jih investiral v nadaljnje ustvarjanje predstav, oglaševanih preko društev. V zvezi z aktivno legitimacijo tožnik dodaja, da je izguba dobička društva izključno provizija, ki jo pridobi od vsake prodane predstave in ni povezana z dobičkom tožnika. Na podlagi pogodbe o posredovanju je bilo dogovorjeno, da društvo v imenu tožnika toženki izplača honorar za opravljeno delo. Pritožnik poudarja, da je ustanovil društvi zato, da je prek njih uresničeval svoje interese (željo, da umetnost baleta in opere približa mlajši publiki) ter da je glavni akter in idejni vodja znotraj društev, namen društev pa ni v pridobivanju dobička, ampak v ustvarjanju predstav za otroke. Tožnik pojasnjuje pomen umetniškega ustvarjanja in pomen kulturnih institucij, da jim pomagajo pri posredovanju njihovih del. Dela, ki so nastala v avtorstvu in produkciji tožnika, so samo in izključno njegova last, društvi pa sta na podlagi pogodbe o posredovanju prevzeli izključno birokracijo in posredovanje tožnikovih avtorskih in producentskih del. Tožniku je nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, ker bi v primeru že dogovorjene izvedbe predstav društvi pridobili denarna sredstva od naročnikov predstav, ta bi namenili izplačilu honorarja za toženko, poravnavi stroškov prevoza in plačila „veleprodajne“ cene predstave njenemu lastniku, torej tožniku, preostanek pa bi društvi v obliki pogodbeno določene provizije zadržali zase. Zaradi odstopa toženke od pogodbenega razmerja sta tudi društvi izgubili svoj del finančnih koristi od prodaje predstave in je nastala škoda tako tožniku kot društvoma. Sodišče je napačno presodilo, da je tožnik le pavšalno izkazal izgubljeni dobiček in da ta ne dosega višine 500 EUR na predstavo, ampak največ 425 EUR oziroma manj. Tudi če bi bilo temu tako, bi moralo sodišče vsaj deloma ugoditi tožbenemu zahtevku, v presežnem delu pa ga zavrniti. V pritožbi obširno pojasnjuje način prodaje in posredovanja predstav v preteklih letih. Meni, da je zahtevana višina izgubljenega dobička povsem utemeljena, razumna in nikakor pretirana, saj je tožnik zahteval najnižji znesek, ker je lahko višina izgubljenega dobička še višja od zahtevanih 500 EUR za posamezno neizvedeno predstavo. Tožnik nadalje meni, da ni bil deležen poštenega in enakopravnega sojenja in da je sodišče v postopku dajalo prednost toženki. Sodišče mu ni dopustilo prisotnost spremljevalke na glavni obravnavi, zaradi nošenja maske ob zaslišanju pa se sklicuje na nelagodje, slabo počutje, zmedenost in težave z dihanjem. Toženki očita, da je med izpovedbo ves čas lagala, zavajala in manipulirala s sodnico ter napeljevala, da naj bi jo tožnik spolno nadlegoval, kar pa tožnik odločno zavrača. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam, ne strinja pa se tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča o obstoju pogodbenega razmerja. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva od toženke povračilo izgubljenega dobička zaradi kršitve dogovora o izvedbi predstav za otroke C. v mesecu decembru 2016 in v letu 2017, in sicer po 500 EUR za predvidenih dvajset predstav. Toženka zanika obstoj pogodbenega razmerja s tožnikom. Priznava, da je sodelovala pri predstavi C. ter da je tožniku 8. 12. 2016 res sporočila, da z njim ne želi več sodelovati. Trdi, da sta takrat sodelovanje prekinila sporazumno, sicer pa da je imela toženka za to utemeljene razloge.

6. Podlaga za nastanek poslovne odškodninske odgovornosti je določena v 239. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi drugega odstavka navedenega člena je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo. Tako so predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil ali da jo je izpolnil z zamudo, upnik pa je zaradi tega utrpel škodo, pri tem pa obstaja vzročna zveza med kršitvijo dolžnika in nastalo škodo. Upnik ima po določbi prvega odstavka 243. člena OZ pravico do povračila običajne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Upoštevaje trditve pravdnih strank je bilo predmet presoje prvostopenjskega sodišča najprej vprašanje, ali sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju, in če sta bili, ali je toženka kršila svojo pogodbeno obveznost, ali je tožniku nastala škoda in ali je ta nastala zaradi kršitve pogodbe.

7. Podlago izpodbijane sodbe predstavljajo sledeče ugotovitve prvostopenjskega sodišča: tožnik in toženka sta najprej sodelovala pri pripravi predstave C. tako, da je tožnik napisal scenarij, toženka pa je pripravila koreografijo in izbrala glasbeno podlago; tožnik je organiziral izvedbo predstave, ki je bila premierno izvedena 3. 12. 2016 v R., v njej pa je vlogo časovnika odigral tožnik, vlogo J. pa toženka; v mesecu decembru je bilo dodatno planiranih še pet predstav; dogovorjena sta bila, da bo toženka za vsak nastop dobila izplačan honorar, za premierno predstavo je prejela honorar v višini 250 EUR; toženka je 8. 12. 2016 tožniku sporočila, da pri predstavi ne želi več sodelovati, tožnik nadaljnjih predvidenih predstav ni izvedel. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sta se glede na dejstvo, da je toženka aktivno sodelovala pri nastanku predstave in je bilo že vnaprej dogovorjeno sodelovanje pri nadaljnjih uprizoritvah, s tožnikom ustno dogovorila o sodelovanju pri izvedbi predstave C. tako, da je tožnik ustvaril čarovniško – baletno predstavo, pri njej sodeloval kot producent, scenarist in režiser predstave ter odigral vlogo čarovnika, toženka pa je sestavila koreografijo za plesni del predstave, izbrala glasbo in nastopala v njej kot plesalka. Ta dogovor med njima se po stališču prvostopenjskega sodišča po vsebini še najbolj približuje ustno sklenjeni avtorski pogodbi po določbah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

8. V nadaljevanju prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo razlogov, zakaj je toženka prekinila dogovor o sodelovanju s tožnikom. Ocenilo je, da to ni pomembno, saj tožnik ni dokazal nadaljnje predpostavke odškodninske odgovornosti, namreč nastanka in višine škode. Hkrati pa je ugotovilo, da tožnik tudi ni aktivno legitimiran zahtevati od toženke plačilo izgubljenega dobička. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo s podrobnimi trditvami tožnika o njunem intimnem razmerju1, ki jih ponavlja v pritožbi, niti z nasprotnimi trditvami toženke2. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnik ne more zahtevati od toženke plačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka. Tožnik je že v tožbi navajal, da so različne operne, baletne in čarovniške predstave za otroke nastajale v okviru dveh društev, in sicer A. in B., sam pa je bil predsednik obeh društev in imetnik blagovne znamke D. Društvi sta bili tisti, ki sta oziroma bi izdajali račune za izvedene predstave, tudi za sporno predstavo C., in toženki izplačali honorar. Sodišče prve stopnje je na pripravljalnem naroku tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) izrecno pozvalo, naj pojasni, v kakšni zvezi so predloženi računi A. oziroma B. z zatrjevanim povprečnim dobičkom tožnika za izvedbo predstav. Tožnik je glede tega povedal, da vse svoje predstave trži preko svojih dveh društev in na kakšen način je izračunal izgubljeni dobiček kot seštevek nadejanega zaslužka načrtovanih predstav C. Tožnik je ob zaslišanju o tem med ostalim izpovedal, da je predsednik društev, da je društvi sicer ustanovilo več ljudi, na kakšen način sta društvi tudi njemu izplačevali honorar, in da je prek društev poravnaval stroške za predstave.

10. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je društvo samostojna pravna oseba zasebnega prava, ki je ločena od njenih ustanoviteljev3 ter da tožnik na vprašanje sodišča o relaciji med njim in društvoma tega ni znal prepričljivo pojasniti. Ni dovolj namreč trditev, da je denar društva njegov denar in da sam odloča o tem, kako se razdeli. Ker so se prihodki od predstav na podlagi izdanih računov nakazovali na račune obeh društev, je škoda zaradi odpovedanih oziroma neizvedenih predstav očitno nastala društvoma. Tožnik bi bil v konkretnem primeru lahko zgolj posredni oškodovanec, če mu društvi nista izplačali honorarja za predvidene predstave. Odškodnino za premoženjsko škodo bi bili v konkretnem primeru zato upravičeni terjati zgolj društvi kot direktni oškodovanki. Ker tožnik ni neposredni oškodovanec, je že na tej podlagi materialnopravno pravilno zavrnjen njegov zahtevek za plačilo izgubljenega dobička. Pritožbene trditve, da je izguba dobička društva samo in izključno provizija, ki bi jo pridobilo od vsake prodane predstave ter da je imel tožnik z društvoma sklenjeno pogodbo o posredovanju svojih predstav in imel s tem pravico do honorarja, ki mu kot avtorju in lastniku predstave pripada, nimajo nobenega odločilnega vpliva na pravilnost odločitve in ne posegajo na področje aktivne legitimacije tožnika. Tožnik na tej podlagi ne more direktno uveljavljati škode zaradi izgubljenega dobička od toženke. Sicer pa gre v teh pritožbenih navedbah za nedopustne pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče tudi zato ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Drži, da je toženka ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije podala v zaključni besedi, a kot pravilno navaja v odgovoru na pritožbo, je vprašanje aktivne legitimacije vprašanje materialnega prava. Na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi sodišče samo ves čas postopka.

11. Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji tudi na ugotovitvi, da tožnik ni izkazal višine premoženjske škode. Četudi presoja predpostavk odškodninske odgovornosti glede na zgoraj ugotovljeno pomanjkanje aktivne legitimacije tožnika ni potrebna, se pritožbeno sodišče strinja tudi z razlogi sodbe o tem. Tožnik zahteva, da mu toženka plača 500 EUR izgubljenega dobička za neizvedeno predstavo, pri tem pa so ostale, kljub izrecnemu opozorilu sodišča, njegove navedbe o dobičku, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, preveč pomanjkljive in presplošne. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bilo potrebno pri višini izgubljenega zaslužka upoštevati in vračunati, poleg stroškov nastopajočih, še stroške prevoza, postavitve scene in ostale materialne izdatke, na katere je tožnik sam opozoril. A po višini jih glede na posamezno predstavo ni opredelil. Že preprost matematični izračun pa se, kot pravilno ugotovi in obrazloži sodišče prve stopnje, ob upoštevanju tožnikovih navedb ne izide. Tudi ugotovitev, da bi lahko bil čisti dobiček nižji od zneska 425 EUR na predstavo, ne zadostuje za delno ugoditev tožbenemu zahtevku. Kot že pojasnjeno, v tem znesku niso upoštevani tudi ostali zgoraj opredeljeni stroški za izvedbo predstave. V pritožbi tožnik višino izgubljenega dobička sicer obširno obrazloži in utemeljuje s stroškovniki, a ker gre za nova dejstva, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče mora zavrniti tudi pritožbeni očitek o procesnih kršitvah, ki naj bi bile v tem, da je sodnica tožnika postavila v neenakopraven položaj, kljub temu, da je bila seznanjena z njegovimi zdravstvenimi težavami. Trdi, da mu je sodnica onemogočila prisotnost spremljevalke na glavni obravnavi, ki je v ta namen prišla za njim, ter mu s tem povzročila nelagodje, tesnobo, stres in strah, da se mu bo med sojenjem sprožil epileptični napad. Poleg tega naj bi kljub temu, da iz zdravstvenih razlogov ne sme nositi maske, tožnika prisilila, da mora nadeti masko, s čemer je storila kaznivo dejanje prisiljevanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 2. 3. 2021 pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, na katerem sta bili pravdni stranki zaslišani, izpeljalo korektno in v celoti v skladu s procesnimi pravili ter z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS dne 28. 1. 2021. Med ostalimi ukrepi za preprečitev širjenja virusne okužbe je bila takrat predpisana tudi zaščitna oprema (maska) za vse navzoče na glavni obravnavi ter začasna omejitev javnosti oziroma prisotnost večjega števila udeležencev na glavni obravnavi. Da bi bil glede na zdravstveno stanje tožnika takšen ukrep prestrog ali neprimeren, tudi ne izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. Glede na potek glavne obravnave ne more biti dvoma, da je tožnik imel možnost podati pripombe zapisnik glede vodenja glavne obravnave (124. člen ZPP). Poleg tega v spisu ni nobenih dokazil (npr. zdravniškega potrdila), da tožnik maske iz zdravstvenih razlogov ne bi smel nositi.

13. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker tudi po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Pritožnik mora toženki povrniti 373,30 EUR stroškov odgovora na pritožbo (za sestavo odgovora na pritožbo po tarifni številki 21 Odvetniške tarife in za materialne stroške 306 EUR + 22 % DDV). Priznane stroške mora tožnik plačati toženki v 15. dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Tožnik trdi, da sta bila s toženko v intimnem razmerju, a šele po njeni polnoletnosti. Razlog za neutemeljen odstop od pogodbe pa naj bi bil v tem, da je toženka to intimno razmerje skrivala pred novim partnerjem. 2 Toženka zanika intimno razmerje med njo in več kot 20 let starejšim tožnikom. Potem ko ji je v torbico podtaknil ljubezensko pismo, se je njegovih čustev prestrašila in ugotovila, da si tožnik njena ravnanja tolmači na povsem napačen način. Sama mu čustev nikoli ni vračala. Menila je, da sta kakršnokoli sodelovanje prekinila sporazumno, saj je toženec v sporočilu zapisal, da ve, da nimata pogodbe in da ne bo zameril, če bo stala za svojimi besedami in prekinila sodelovanje z njim. 3 Peti člen Zakona o društvih.