Jedro

Uporaba 210. člena ZOR kot podlaga za odločanje o tožnikovih vlaganjih pred sklenitvijo zakonske zveze je materialnopravno pravilna. Do takrat tožnik namreč ni vlagal v njuno skupno premoženje, temveč je vlagal v tujo nepremičnino z namenom, da bo v njej s toženko živel. Ker je njuna zveza razpadla, je bil tožnik za svoj vložek prikrajšan, toženka pa obogatena.

Vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze je treba presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci in ne določb ZOR o neupravičeni obogatitvi. To pomeni, da je treba zahtevek za vrnitev vlaganj (tako vrednosti fizične pomoči pri gradnji kot plačil za material in delo), ki so bila opravljana v času zakonske zveze, obravnavati z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu ZZZDR. Sodišči bi morali oceniti, koliko se je vrednost nepremičnine povečala zaradi del in plačil po sklenitvi zakonske zveze (tako tožnikovih kot toženkinih), in nato ugotoviti, kolikšni so deleži pravdnih strank na tej povečani vrednosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša: - na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke nad 2.446,54 EUR (1. točka sodbe sodišča prve stopnje), - na ugotovitev, da v pobot dana nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji (2. točka izreka sodišča prve stopnje), - na odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.266,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodišča prve stopnje) in - na odločitev o stroških postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija (v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke v višini 2.446,54 EUR - 1. točka izreka sodišča prve stopnje) zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je zoper toženko (svojo bivšo ženo) vložil tožbo, s katero je zahteval vrnitev vrednosti vlaganj v njeno nepremičnino. Toženka je zoper tožnika v pobot uveljavljala svojo terjatev za vrnitev svojih vlaganj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v celoti in neobstoj toženkine terjatve. Zato je toženko obsodilo na plačilo 6.266,86 EUR in odločilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka zoper odločitev pritožbenega sodišča vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je pritožbeno sodišče prezrlo pritožbene očitke glede pavšalnosti izvedenčevih ugotovitev in zatrjuje neskladje med razlogi sodbe in vsebino listin. Trdi, da je odločitev v nasprotju s sodno prakso, saj je bil kredit, ki ga je tožnik uporabil za gradnjo, najet v skupno korist. Poleg tega meni, da je tudi ona upravičena do povrnitve dela kreditov, ki ju je najela v času zakonske zveze in sama odplačala. Tudi ta kredita sta bila namreč najeta v skupno korist in bi morala enakomerno bremeniti obe pravdni stranki. Zatrjuje še, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o razdelitvi premoženja in da je tožnikova terjatev zastarala. Nazadnje izpodbija odločitev o stroških drugega toženca.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na toženkine pritožbene navedbe, ni utemeljen, saj je pritožbeno sodišče pojasnilo, zakaj je bilo mnenje izvedenca konkretno in prepričljivo. S povzemanjem izpovedi prič in njihovo medsebojno primerjavo glede vprašanja vrednosti tožnikovih vlaganj pa ni mogoče utemeljiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebinsko takšne navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. Zato na podlagi takih navedb toženka z revizijo ne more uspeti, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Revizijsko sodišče je torej pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče: a) da sta pravdni stranki 6. 6. 1992 (s sklenitvijo zakonske zveze) začeli živeti v življenjski in ekonomski skupnosti; b) da je tožnik pomagal pri gradnji prizidka k stanovanjski hiši, ki je v solasti toženke in njenega očeta, z namenom, da bo skupaj s toženko v njem živel, in to pred sklenitvijo zakonske zveze (spomladi 1991) in po sklenitvi zakonske zveze; c) da je tožnik po sklenitvi zakonske zveze kupil material za gradnjo prizidka (zaradi tega je najel in odplačal kredit); d) da je bil tožnikov prispevek v obliki fizične pomoči pred sklenitvijo zakonske zveze vreden 2.446,54 EUR; e) da je bil tožnikov prispevek v obliki fizične pomoči v času zakonske zveze vreden 1.722,08 EUR; f) da je za plačilo gradbenega materiala v času zakonske zveze porabil 2.633,08 EUR in g) da je toženka v času zakonske zveze najela in odplačala dva kredita (v neugotovljeni višini), ki sta bila porabljena za gradnjo prizidka.

8. Na podlagi takšnega dejanskega stanja sta nižji sodišči ugotovili obstoj tožnikove terjatve v celoti in neobstoj toženkine terjatve. To odločitev sta sprejeli na podlagi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ), po katerem je tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Podlaga za odločanje naj bi bila pravila o neupravičeni obogatitvi in ne določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o skupnem premoženju (v nadaljevanju ZZZDR), ker naj bi bila velika večina obravnavanih del na prizidku opravljena že v času, ko med strankama še ni obstajala življenjska in ekonomska skupnost. Tako sta nižji sodišči odločili, da je bila toženka kot solastnica in izključna uporabnica nepremičnine, v katero je vlagal tudi tožnik, obogatena in je zato dolžna tožniku povrniti vrednost te koristi. Prav tako pa sta sodišči na podlagi 210. člena ZOR zaključili, da tožnik s toženkinim vlaganjem (v obliki odplačevanja kreditov, ki so bili uporabljeni za gradnjo) ni mogel biti obogaten, saj je toženka vlagala v nepremičnino, ki jo bo uporabljala izključno ona.

9. Uporaba 210. člena ZOR kot podlaga za odločanje o tožnikovih vlaganjih pred sklenitvijo zakonske zveze je materialnopravno pravilna. Do takrat tožnik namreč ni vlagal v njuno skupno premoženje, temveč je vlagal v tujo nepremičnino z namenom, da bo v njej s toženko živel. Ker je njuna zveza razpadla, je bil tožnik za svoj vložek prikrajšan, toženka pa obogatena. Zato je odločitev o ugotovitvi, da tožnikova terjatev obstoji v višini 2.446,54 EUR (ugotovljena vrednost njegovega prispevka pred sklenitvijo zakonske zveze) materialnopravno pravilna.

10. Pravilna je tudi odločitev o tem, da tožnikova terjatev iz naslova neupravičene obogatitve ni zastarala. Zastaralni rok za takšne terjatve začne teči s premikom premoženja brez pravne podlage (najprej spomladi 1991 in najkasneje 6. 6. 1992). Ker po 1. točki 381. člena ZOR zastaranje med zakoncema ne teče (od 6. 6. 1992 do 23. 3. 1994), je tožba z dne 5. 3. 1996 vložena v splošnem petletnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR.

11. Ker glede ugotovitve obstoja tožnikove terjatve v višini 2.446,54 EUR revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče v tem obsegu revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Nižji sodišči pa sta zmotno uporabili materialno pravo v delu, ki se nanaša na vlaganja po sklenitvi zakonske zveze. Vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze je treba namreč presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci in ne določb ZOR o neupravičeni obogatitvi. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pri tem ni pomembna ugotovitev nižjih sodišč, da je bila večina vlaganj opravljena pred sklenitvijo zakonske skupnosti.

13. To pomeni, da je treba zahtevek za vrnitev vlaganj (tako vrednosti fizične pomoči pri gradnji kot plačil za material in delo), ki so bila opravljana v času zakonske zveze, obravnavati z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu ZZZDR. Ta določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju. V tem primeru sta tako tožnik kot toženka vlagala v povečanje vrednosti toženkinega posebnega premoženja in bi tožnik lahko glede teh vlaganj zahteval le povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti premoženja. To pa pomeni, da bi morali nižji sodišči oceniti, koliko se je vrednost nepremičnine povečala zaradi del in plačil po sklenitvi zakonske zveze (tako tožnikovih kot toženkinih), in nato ugotoviti, kolikšni so deleži pravdnih strank na tej povečani vrednosti.

14. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (glede ugotovitve deležev na skupnem premoženju v obliki povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj) je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji in v obsegu kot izhaja iz izreka te sodbe razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Ker je odločitev o dajatvenem delu tožbenega zahtevka (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) odvisna od ugotovitve deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, je bilo treba sodbi nižjih sodišč v tem delu v celoti razveljaviti.

16. Prav tako je od odločitve o glavni stvari odvisna odločitev o pravdnih stroških postopka, zato je bilo treba razveljaviti tudi ta del odločbe.

17. Odločitev o pridržanju odločitve o stroških revizijskega postopka za končno odločbo temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.