Jedro

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na domnevno preteklo prakso med pravdnima strankama o zapiranju terjatev tožeče stranke s storitvami tožene stranke ter izpostavlja, da teh njenih trditev tožeča stranka naj ne bi prerekala. S tem tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in sodišču prve stopnje očita kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, ki je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ter tako uveljavlja pritožbena razloga, ki v sporih majhne vrednosti nista dovoljena (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožeča stranka te pavšalne trditve o domnevni praksi med strankama zanikala in pojasnila, da je tožena stranka že posojilo po predhodni posojilni pogodbi z dne 23. 11. 2017 vrnila z nakazilom dolžnega zneska na TRR tožeče stranke, pri čemer slednje med strankama ni sporno. Sicer pa se je (drugače od pavšalno zatrjevane pretekle prakse strank) tožena stranka s podpisom zadevne pogodbe z dne 5. 12. 2017 izrecno zavezala, da bo prejeto posojilo vrnila v denarju na TRR tožeče stranke najkasneje do 11. 12. 2017 in očitno tudi tožena stranka sama šteje, da bi bil zato vsekakor potreben ekspliciten naknaden dogovor o spremembi zapadlosti ter načina izpolnitve zadevne terjatve, ki ga je (ravno iz tega razloga) zatrjevala, vendar (ob njegovem izrecnem zanikanju s strani tožeče stranke) konkretnih navedb o času in načinu njegovega sklepanja, pri tem udeleženih osebah ter mehanizmu oziroma poteku kompenziranja terjatev ni podala. Ker torej tožena stranka glede spornega dogovora o spremembi zapadlosti in načina izpolnitve vtoževane terjatve že trditvenega bremena ni zmogla, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh tožeči stranki plačati 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka v 8 dneh dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 627,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka. Izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala vračilo posojila s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po posojilni pogodbi z dne 5. 12. 2017, na podlagi katere je tožeča stranka toženi nakazala znesek 2.300,00 EUR, tožena stranka pa se ji je ga zavezala vrniti do 11. 12. 2017 (prilogi A5 in A11 spisa ter členi 569 do 578 Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)). Tožena stranka se je zahtevku upirala in navajala, da naj bi glede vtoževane terjatve pravdni stranki sklenili dogovor, ki je odložil njeno zapadlost, prav tako pa naj bi modificiral način izpolnitve toženkine obveznosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede spornega dogovora in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

7. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na domnevno preteklo prakso med pravdnima strankama o zapiranju terjatev tožeče stranke s storitvami tožene stranke ter izpostavlja, da teh njenih trditev tožeča stranka naj ne bi prerekala. S tem tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in sodišču prve stopnje očita kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, ki je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ter tako uveljavlja pritožbena razloga, ki v sporih majhne vrednosti nista dovoljena (prvi odstavek 458. člena ZPP).1 Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožeča stranka te pavšalne trditve o domnevni praksi med strankama zanikala in pojasnila, da je tožena stranka že posojilo po predhodni posojilni pogodbi z dne 23. 11. 2017 (priloga A4 spisa) vrnila z nakazilom dolžnega zneska na TRR tožeče stranke, pri čemer slednje med strankama ni sporno.2 Sicer pa se je (drugače od pavšalno zatrjevane pretekle prakse strank) tožena stranka s podpisom zadevne pogodbe z dne 5. 12. 2017 izrecno zavezala, da bo prejeto posojilo vrnila v denarju na TRR tožeče stranke najkasneje do 11. 12. 2017 (II. člen pogodbe)3 in očitno tudi tožena stranka sama šteje, da bi bil zato vsekakor potreben ekspliciten naknaden dogovor o spremembi zapadlosti ter načina izpolnitve zadevne terjatve, ki ga je (ravno iz tega razloga) zatrjevala, vendar (ob njegovem izrecnem zanikanju s strani tožeče stranke) konkretnih navedb o času in načinu njegovega sklepanja, pri tem udeleženih osebah ter mehanizmu oziroma poteku kompenziranja terjatev ni podala. Ker torej tožena stranka glede spornega dogovora o spremembi zapadlosti in načina izpolnitve vtoževane terjatve že trditvenega bremena ni zmogla, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo (II. člen posojilne pogodbe z dne 5. 12. 2017 v prilogi A5 spisa, prvi odstavek 574. člena ter prvi odstavek 299. in 378. člena OZ).

8. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Enako npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 942/2018 z dne 4. 4. 2019, opr. št. II Cpg 878/2018 z dne 14. 12. 2018, opr. št. II Cpg 581/2018 z dne 26. 11. 2018, opr. št. II Cpg 548/2018 z dne 12. 11. 2018, opr. št. II Cpg 439/2018 z dne 12. 9. 2018 in opr. št. II Cpg 232/2018 z dne 12. 9. 2018. 2 Dopolnitev tožbe z dne 21. 1. 2020 (red. št. 10 spisa) in toženkina prva pripravljalna vloga z dne 10. 2. 2020 (red. št. 13 spisa). 3 Navedeno izpostavlja v dopolnitvi tožbe tudi tožeča stranka (red. št. 10 spisa).