Jedro

V pravdnem postopku je omogočena udeležba na naroku tudi strankam, ki prestajajo zaporno kazen, a pod pogojem, da si stroške poti in varovanja predhodno krijejo sami.

V pravdnem postopku zoper stranke ni mogoče uporabljati prisilnih ukrepov za zagotovitev njihove navzočnosti na glavni obravnavi, kot je to značilno za kazenski postopek. Sodišče zgolj obvesti upravo zapora, da mora omogočiti zaporniku udeležbo na naroku v pravdni zadevi, če stroške poti na sodišče krije sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe (točka I. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožnici 5.000,00 EUR in drugotožniku 16.500,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2008 naprej do plačila. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 1.043,20 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II. izreka).

Zoper sodbo in sklep se pravočasno in laično pritožuje toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga. Sodišče ni ugotavljalo, ali je toženec povzročitelj požara na B. c., saj ni pridobilo video nadzornih posnetkov garaže, ni ugotavljalo, ali je toženec sploh pristopil k vozilom in kakšni so bili vzroki za nastanek požara, prav tako pa ni bil izvedenec za požare prisoten na kraju dejanja. Na video nadzornih posnetkih je nekdo drug, ne toženec. V nadaljevanju navaja, da je bilo vabilo za glavno obravnavo prvič poslano na njegov domači naslov, kljub temu da je bil na prestajanju kazni v ZPKZ Dob. Šele po posredovanju S. O. je sodišče tik pred glavno obravnavo vabilo poslalo v ZPKZ Dob, vendar brez odredbe za privedbo. Toženec je v dopisu pojasnil, da nima finančnih sredstev za plačilo prevoza. Zavrača plačilo škode in stroškov postopka, saj je nedolžen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, ki poskušajo izpodbiti ugotovitev sodišča, da je toženec odškodninsko odgovoren za tožnikoma nastalo škodo, so neutemeljene, na njih pa je zadostno odgovorjeno že v sodbi sodišča prve stopnje (četrti, peti in šesti odstavek na 2. strani sodbe). Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) v 14. členu sodišču nalaga, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V kazenski zadevi pod opr. št. III K 17/2008 Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. V opisu izvršitvenih ravnanj izhajajočih iz izreka kazenske sodbe (A11) sledi, da je povzročil škodo tudi na premoženju tožnikov, natančneje na vozilih znamke BMW 318 Ci in Peugeot 307 CC. Prej citirani 14. člen ZPP nalaga pravdnemu sodišču, da v primeru, ko obravnava obstoj odškodninske odgovornosti, ki temelji na istem historičnem dogodku, na podlagi katerega je predhodno v kazenskem postopku odločalo kazensko sodišče in obtoženca pravnomočno obsodilo, sledi odločitvi kazenskega sodišča, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (v konkretni zadevi dejanje, katerega posledica je bila uničenje premoženja) in da je toženec odgovoren za to kaznivo dejanje. Sodišče drugačne odločitve kot to, da je toženec odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, glede na določbo 14. člena ZPP ne more sprejeti, saj je bil toženec za dejanje, ki za naslovno in kazensko sodišče pomenita isti historični dogodek, že pravnomočno kazensko obsojen. Ker pa je sodišče v predmetnem postopku na odločitev kazenskega sodišča vezano, pa ni dolžno obravnavati ugovora toženca, da le-ta ni kriv za nastalo škodo, posledično tudi ni dolžno izvajati dokazov, ki bi dokazovali takšen ugovor. Če morebitni dokazi obstajajo, jih toženec lahko uveljavlja zgolj v postopku, s katerim bo izpodbijal kazensko sodbo pod opr. št. III K 17/2008 z dne 28. 8. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Kp 143/2008 z dne 18. 12. 2008. Sodišče prve stopnje je ob uporabi 164., 168. in 169. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07; v nadaljevanju OZ) ter ob dejstvu, da toženec višini vtoževanega zahtevka tekom postopka ni oporekal (212. in 214. člen ZPP), pravilno ugotovilo tudi višino nastale škode, ki jo je toženec dolžan povrniti.

S pritožbenim očitkom, da toženec ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo dne 15. 10. 2009, pa ta smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že na tem mestu je treba pojasniti, da tožencu ni bila kršena pravica do izjavljanja v postopku ali pravica do kontradiktornega postopka na splošno (tožencu so bila vsa spisovna gradiva vročena, na njih pa je večinoma tudi odgovarjal), temveč je pod vprašajem zgolj kršitev njegove pravice do prisotnosti na obravnavi in ustnega postopka, ki pa se v pravdnem postopku ne šteje za pravico, ki bi bila po pomembnosti primerljiva npr. s pravico do informacije, ki je tudi del pravice do izjavljanja v postopku in kontradiktornosti (več Galič; Ustavno civilno procesno pravo, GV, 2004, str. 159-313). Sodišče druge stopnje v predmetni zadevi izhaja iz ustaljenega stališča, izhajajočega iz mednarodnih dokumentov (6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljenjih svoboščin), 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91; v nadaljevanju URS) in 5. člena ZPP, da je pravica do izjavljanja v postopku nedotakljiva in ena od temeljnih človekovih pravic, ki zagotavlja spoštovanje načela pravne države (2. člen URS) in človekovega dostojanstva (21. člen URS). Pravico do prisotnosti na ustni obravnavi pa je kljub njeni pomembnosti treba v vsakokratnem postopku izvršiti z upoštevanjem drugih določb pravdnega postopka. Domneva se, da določbe ZPP omogočajo izpeljavo takšnega pravdnega postopka, ki ne posega v strankino pravico do udeležbe na naroku za glavno obravnavo, kljub dejstvu, da je v zaporu. Povedano drugače. Če sodišče v celoti spoštuje določbe ZPP, to ne more privesti do kršitev strankinih pravic v postopku. Procesni dejanski stan kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP namreč zahteva štiri elemente: kršitev postopka, odvzem možnosti izjavljanja (kot posledica prvega), odvzem pravice do izjavljanja stranki in samo s strani sodišča (Zobec v Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Ur. l. RS in GV, 2009, 3. knjiga, str. 289). Če torej sodišče sledi določbam ZPP in opravi pravilne vročitve vabil ter ostalega gradiva, poleg tega pa spoštuje upravičene predloge strank tekom postopka, s takšnim postopanjem ni izpolnjen dejanski stan, ki bi mu bilo mogoče očitati kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče prve stopnje tožencu vročalo vabilo na prvi narok za glavno obravnavo in vabilo stranki na zaslišanje za dne 15. 10. 2009 sprva na domači naslov. Ti vabili je sprejela S. O. (mati toženca) dne 23. 9. 2009. Mati toženca je sodišče dne 28. 9. 2009 obvestila, da je toženec na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ na Dobu, kamor naj mu sodišče vroči vabilo. Sodišče je naslednji dan tožencu poslalo vabilo na prvi narok za glavno obravnavo v ZPKZ na Dobu. Pri tem ga je izrecno obvestilo, da bo moral stroške privedbe na sodišče kriti sam. Sodišče prve stopnje je v tem delu toženca v skladu z 12. členom ZPP pravilno opozorilo na izvrševanje njegovih procesnih pravic. Hkrati z vabilom tožencu pa je sodišče poslalo upravi ZPKZ Dob obvestilo, da naj zavod privede toženca na narok za glavno obravnavo. Pri tem je dodalo, da bo moral toženec sam kriti stroške privedbe in varovanja. S tem ko je sodišče stroške prihoda na sodišče naložilo tožencu samemu, je pravilno uporabilo določbo 152. člena ZPP, ki določa, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. V pravdnem postopku je tako omogočena udeležba na naroku tudi strankam, ki prestajajo zaporno kazen, a pod pogojem, da si stroške poti in varovanja predhodno krijejo sami.

Toženec je vabilo za prvi narok prejel 30. 9. 2009, kar pomeni natanko 15 dni pred razpisanim narokom, s čimer je sodišče prve stopnje spoštovalo določbo drugega odstavka 280. člena ZPP o 15-dnevnem roku za pripravo na narok. Neutemeljene so tako pritožbene trditve, da je sodišče tožencu poslalo vabilo „tik“ pred obravnavo ali da toženec ne bi bil pravilno povabljen na narok. Za veljavnost vabila je dovolj, da je stranki v postopku vročeno zgolj enkrat v primernem času pred obravnavo, kam je sodišče vročalo vabilo pred tem, ni pomembno. Toženec pa v pritožbi ne navaja, da zakonsko določen 15-dnevni rok za pripravo na obravnavo ni primeren, zato sodišče druge stopnje šteje, da je toženec imel dovolj časa za pripravo na narok dne 15. 10. 2009. Toženec je dne 12. 10. 2009 sodišču poslal dopis, v katerem je pojasnil, da nima finančnih sredstev za privedbo ter da mu je bilo s strani vodje II. oddelka rečeno, naj sodišče obvesti, da bi pri naslednjem vabilu na glavno obravnavo sodišče izdalo tudi odredbo za privedbo. Iz omenjenega dopisa je mogoče razbrati, da toženca na prvi narok ne bo, bi pa prišel na naslednji narok (ki ga v predmetni zadevi ni bilo), če bi sodišče izdalo odredbo za privedbo. Sodišče je pravilno izvedlo prvi narok za glavno obravnavo brez udeležbe toženca, saj je bilo iz njegovega dopisa mogoče razbrati, da obvešča sodišče o svoji odsotnosti, ni pa bilo dopisa mogoče razumeti kot prošnje za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo. Toženčevi pozivi sodišču prve stopnje, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, da bi sodišče moralo izdati odredbo za privedbo, so neutemeljeni. V pravdnem postopku udeležba pravdnih strank na obravnavi ni nujni pogoj za zakonito izpeljavo postopka. Dovolj je, da sodišče stranke pravočasno obvesti o nameravanih aktivnosti, katerim lahko stranke prisostvujejo, ali pa se temu izrecno ali molče odpovejo. Posledično v pravdnem postopku zoper stranke ni mogoče uporabljati prisilnih ukrepov za zagotovitev njihove navzočnosti na glavni obravnavi, kot je to značilno za kazenski postopek (194. člen Zakona o kazenskem postopku; Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami; v nadaljevanju ZKP). Zato se zgolj v kazenskem postopku zoper obdolženca lahko izda odredba za privedbo, v pravdnem postopku pa se zoper stranke ne smejo uporabljati nobeni prisilni ukrepi (smiselno 262. člen ZPP). Sodišče v pravdnem postopku tako ne izda odredbe za privedbo stranke na narok za glavno obravnavo, če je stranka v zaporu, temveč zgolj obvesti upravo zapora, da mora omogočiti zaporniku udeležbo na naroku v pravdni zadevi, če stroške poti na sodišče krije sam (Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV, 2004, str. 194, 195). To zahtevo pa je sodišče v predmetni zadevi izpolnilo, zato je očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi iz tega razloga neutemeljen.

Sodišče druge stopnje pa ne vidi kršitve iste določbe tudi v nezaslišanju toženca na glavni obravnavi. Res je, da ob doslednem spoštovanju načela kontradiktornosti zaslišanje stranke terja od sodišča tudi zaslišanje nasprotne stranke, a v predmetni zadevi je prav dopis toženca z dne 12. 10. 2009 pomenil njegovo sporočilo, da ga na narok ne bo. Ob dejstvu, da ne on ne tožnika zaslišanje toženca tekom postopka nista predlagala, sodišče z opustitvijo tega dokaza ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je toženec dolžan plačati tožnikoma v prvi sodbi prisojeni znesek. Toženec se sicer pritožuje tudi zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe, a pritožbenih očitkov ne konkretizira, zato se sodišče do njih ni opredeljevalo.

Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Sklep o stroških je odpadel, ker pritožnik stroškov ni priglasil.