Jedro

Tožnica je vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi določb ZUSDDD vložila šele 23. 7. 2013, postopek pa je bil s pravnomočnim sklepom ustavljen, kar med strankama postopka ni sporno. Zato tožnica na podlagi 2. člena ZPŠOIRSP ni upravičena do odškodnine po navedenem zakonu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odločil, da se zavrne zahteva za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva A.A. (tožnice v tem sporu), stanujoče na naslovu ... V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Upravni organ navaja določbo 2. člena tega zakona, ki navaja pogoje, ki jih morajo upravičenci do denarne odškodnine izpolniti (1. alinea prvega odstavka tega člena). V drugem odstavku tega člena so prav tako navedeni upravičenci do povračila škode ob izpolnitvi določenih pogojev, ki jih organ prve stopnje podrobno navaja in jih sodišče v sodbo ponovno ne povzema.

2. Tekom postopka je bila ugotovljeno, da A.A. ni državljanka Republike Slovenije in nima urejenega statusa tujca v Republiki Sloveniji. Živi v Srbiji na naslovu ... Stalno prebivališče je imela prijavljeno pri Upravni enoti Velenje v obdobju od 19. 5. 1976 do 28. 2. 1992, ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tega dne ji je prenehalo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ker so za njo na podlagi prehodne določbe 81. člena Zakona o tujcih začele veljati določbe tega zakona. Tožnica ni pridobila dovoljenje za stalno prebivanje po izbrisu po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, tudi ne po Zakonu o začasnem zatočišču, niti ni postala državljanka Republike Slovenije. Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji je prvič vložila šele dne 23. 7. 2013 na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Postopek je bil pravnomočno ustavljen s sklepom Upravne enote Celje z dne 13. 3. 2014. Ustavljen je bil po uveljavitvi ZUSDDD in dopolnitvah, to je po 23. 7. 2010, tako da se prosilki ne prizna pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

3. Prosilki je bila v skladu z 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dana možnost, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za odločitev v tem upravnem postopku. Tako je ugotovljeno, da tožnica ne spada med upravičence do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki so določeni v prvem in drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, saj ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa upravičenca do odškodnine.

4. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in navaja enake dejanske in pravne razloge kot organ prve stopnje.

5. Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da ima lahko vsaka oseba samo eno prebivališče oziroma ne more imeti dveh stalnih prebivališč ali dveh bivališč, zato tudi ni imela namena, da ga išče v Sloveniji. Ker ji je na nezakonit način prenehalo prebivališče v Velenju, se zaradi svoje vesti ne more fiktivno prijaviti v Sloveniji, niti ne želi po nepotrebnem izpostaviti pregonu oseb, pri katerih bi se formalno prijavila. Nezakonitost bivanja bi organi za notranje zadeve lahko na rednih kontrolnih pregledih ugotovili. Nima razloga, da se odpove srbskemu državljanstvu, ki ga je pridobila z rojstvom. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe so navedeni zakoni, ki jih je Slovenija sprejela zaradi izvajanja sodbe Evropskega sodišča v zadevi „Kurić proti Sloveniji“. Ti zakoni vsebujejo določbe, ki omejujejo pravice izbrisanih, ker se na ta način degradira sodba, zato se oškodovanim osebam, med katere spada sama, pravice omejujejo. Po Ustavi imajo mednarodne pogodbe prednost pred domačim pravom in se lahko neposredno uporabljajo, zato bi morali upravni organi neposredno uporabiti konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z vsemi spremembami. Tako je bil upravnim organom v prvi vrsti cilj, da se zaščiti proračun Slovenije, ne pa izvajanje in ravnanje po sodbi sodišča. Predlaga, da se tožbi ugodi in da se odločitev upravnega organa razveljavi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljena zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9. Nesporno med strankama postopka je, da je imela tožnica stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Sloveniji vse od 19. 5. 1976 do 26. 2. 1992, ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Takrat so zanjo, v skladu s prehodno določbo 81. člena Zakona o tujcih, začele veljati določbe tega zakona. Za tiste državljane SFRJ, ki so bili državljani druge republike nekdanje SFRJ in niso zaprosili za sprejem v slovensko državljanstvo po 40. členu v roku 6 mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, to je do 25. 2. 1991, so začele veljati določbe Zakona o tujcih, to je dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, to je do dne 26. 2. 1992. Kot je sodišče že prej navedlo, sta oba upravna organa zelo določno navedla vse zakonske določbe prvega in drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, ki zelo natančno določajo vse pogoje, ki jih mora upravičenec do povračila odškodnine izpolnjevati in se nanašajo na razne okoliščine pridobljenega dovoljenja za stalno prebivanje tujca po Zakonu o tujcih, Zakonu o začasnem zatočišču in ZUSDDD. Tožnica je namreč vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi določb ZUSDDD vložila šele 23. 7. 2013, postopek pa je bil s pravnomočnim sklepom ustavljen, kar med strankama postopka ni sporno.

10. Tožnici je bila v ugotovitvenem postopku tudi dana možnost sodelovanja v postopku po določbah 9. in 146. člena ZUP, tako da se je lahko izrekla o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembna v tem postopku in je v odgovoru podala svoje pripombe. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek izveden v skladu s postopkovnimi določbami ZUP in je odločitev obeh upravnih organov pravilna.

11. Glede na navedeno sodišče ne more upoštevati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na to, da tožnici ni bilo v interesu, da bi prijavila fiktivno bivališče v Republiki Sloveniji in s tem izpostavljala organom pregona osebe, pri katerih bi se lažno prijavila in ugovorov, da Republika Slovenija ne upošteva sodbe Evropskega sodišča v zadevi „Kurić proti Sloveniji“, kot tudi ugovorov, da imajo mednarodni dogovori prednost nad domačim pravom, ker navedeni ugovori nimajo pravne podlage in na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

12. Glede na navedeno, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.