Jedro

Odstranitev tlakovcev in cipres ni dejanje, ki ga namesto dolžnikov ne bi mogel opraviti kdo drug, zato je treba izvršbo opraviti po 225. čl. ZIZ, ne pa z izrekanjem denarne kazni.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog, naj dolžnikom naloži v dodatnem tridnevnem roku opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico upnika na parc.št. X k.o. Suha, zlasti vsakršno hojo in vožnjo po zemljišču in odstraniti tlakovce in ciprese s parcel meje med parcelo št. X in stavbno parcelo Y ter parcelo št. XY, vse k.o. Suha, ker bodo morali sicer dolžniki za vsak dan zamude od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti upniku plačati vsak 30.000,00 SIT denarne kazni dnevno; postopek je ustavilo in odločilo še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Upnik s svojo pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti.

Uveljavlja se pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je materialno pravo sodišče prve stopnje uporabilo napačno, saj pripada služnostna pravica hoje in vožnje preko upnikove parcele št. X k.o. Suha samo lastnikoma gospodujočega zemljišča M. L. in V. L., teh upravičenj pa nimata T. L. in D. L., ki pot uporabljata. Neutemeljena je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za določitev sodnih penalov za odstranitev tlakovcev in cipres, saj sodba o ugotovitvi služnosti ne odpravlja obveznosti dolžnikov, da morajo z upnikovega zemljišča odstraniti tlakovce in ciprese s parcelne meje. Poleg tega pa dolžniki dnevno izvajajo razna nova posestna dejanja na upnikovem zemljišču zgolj iz nagajitvosti; tako hodijo in vozijo po celem upnikovem zemljišču in ne samo po obstoječi služnosti poti, širijo, nasipajo in utrjujejo služnostno pot, čemur upnik nasprotuje in vztraja na opustitvi širitve, nasipanja in utrjevanja služnostne poti in na odstranitvi tlakovcev in cipres.

Ciprese so se zaradi poteka časa tako razrasle, da s koreninami in vejami segajo na upnikovo zemljišče in ga vznemirjajo v njegovi lastninski pravici. Na njegovi parceli delajo senco in ovirajo rast trave po celi dolžini parcelne meje. Upnik zahteva, da morajo dolžniki ciprese odstraniti in jih posaditi tako daleč stran od meje, da jih bodo lahko vzdrževali, ne da bi pri tem hodili po upnikovem zemljišču. Končno upnik zahteva povrnitev vseh priglašenih stroškov postopka, v nadaljevanju pa bo zahteval tudi plačilo odškodnine zaradi nestrokovnega dela sodišča in nerazumno dolgega reševanja predloga.

Dolžniki s svojo pritožbo izpodbijajo le odločitev o stroških postopka. Grajajo presojo sodišča prve stopnje, da v času vložitve predloga niso obstajali razlogi za njegovo zavrnitev. Poudarjajo, da je služnost hoje in vožnje v breme upnikove parcele obstajala že v času vložitve predloga za določitev sodnih penalov, sodba glede služnosti, ki je postala pravnomočna kasneje, pa je zgolj ugotovitvena. Ker je torej v času vložitve predloga služnostna pravica obstajala, ne drži, da takrat ni bilo razloga za zavrnitev predloga. Ta je bil torej že v začetku neutemeljen, zato so vsi stroški, ki so v postopku nastali, nepotrebni oziroma jih je upnik dolžniku povzročil neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

I. K pritožbi upnika: Predlog, kakršnega je podal upnik, temelji na določbah 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Izvršilni naslov namreč predstavlja sodba, s katero je dolžnikom prepovedano na kakršenkoli način, zlasti pa s hojo in vožnjo, posegati v upnikovo lastninsko pravico na parc.št. X k.o. Suha. S sodbo je torej dolžnikom zapovedana opustitev, ki jo morajo storiti sami in je ne more namesto njih storiti nihče drug. V primerih, ko mora dolžnik po izvršilnem naslovu storiti nekaj, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, mu sodišče določi s sklepom o izvršbi primeren rok za izpolnitev obveznosti. S sklepom o izvršbi izreče sodišče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti; fizični osebi izreče denarno kazen največ do 1.000.000,00 SIT, pravni osebi in podjetniku paa do

50.000.000,00 SIT (1. in 2. odstavek prej citiranega člena ZIZ).

Sodišče na tak način izvršbo opravi tudi tedaj, kadar ravna dolžnik v nasprotju s tem, da mora nekaj dopustiti ali opustiti (1. odstavek

227. člena ZIZ). Ne glede na to, da je bil v postopku, pričenši s predlogom upnika, uporabljan termin sodni penali, ne more biti nobenega dvoma, da je upnik predlagal sklep o izvršbi, s katerim bi sodišče dolžnikom dalo na razpolago primeren rok za opustitev vseh dejanj, ki so jim s pravnomočno sodbo prepovedana, za primer kršitve te prepovedi pa bi jim izreklo denarno kazen v višini 30.000,00 SIT vsakemu za vsak dan zamude.

Kot je bilo že zgoraj poudarjeno, takšen način izvršbe pride v poštev le za dejanja oziroma opustitve, ki jih lahko opravi le dolžnik.

Odstranitev tlakovcev in cipres gotovo ni dejanje, ki ga na mesto dolžnikov ne bi mogel opraviti kdo drug, na kar je to pritožbeno sodišče opozorilo že v svojem sklepu z dne 12.3.2004. Zato je zavrnitev predloga v tem delu materialnopravno pravilna iz pravkar navedenega razloga. Upnik, ki pri odstranitvi tlakovcev in cipres, v kolikor segajo na njegovo zemljišče še vedno vztraja, ima glede tega v rokah izvršilni naslov, in bo izvršbo lahko predlagal po določbah

225. člena ZIZ: na podlagi izvršilnega naslova, po katerem mora dolžnik storiti nekaj, kar lahko stori tudi nekdo drug, se izvršba opravi tako, da sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam (1. odstavek citiranega člena ZIZ).

Upnik je zahteval tudi, da morajo dolžniki opustiti vsak poseg v njegovo parcelo št. X k.o. Suha, predvsem pa hojo in vožnjo. Sodišče prve stopnje je z ogledom ugotovilo, da se njegov predlog nanaša na nasuto oziroma utrjeno pot, ki poteka po upnikovi parceli približno dva metra od meje med parcelo upnika in Lužnikovih. Ugotovilo je tudi, da Lužnikovi druge možnosti dostopa do svoje nepremičnine nimajo. Vse do vložitve obravnavane pritožbe upnik ni trdil, da bi dolžniki razen po prej opisani poti, za katero je bilo s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne X, opr.št. P 238/99 ugotovljeno, da pripada na njej služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v korist parc. št. XY in Y k.o. Suha, hodiliin vozili še kje drugje. Pritožbene trditve, da dolžniki hodijo in vozijo po celem upnikovem zemljišču in ne samo po obstoječi služnostni poti ter da širijo, nasipajo in utrjujejo služnostno pot, zato predstavljajo nedovoljeno novoto (2. odstavek 334. člena ZPP), ki na odločitev o pravilnost oziroma zakonitosti izpodbijanega sklepa zato ni mogla vplivati. Toda če te pritožbene trditve držijo (če je torej res, da dolžniki za hojo in vožnjo uporabljajo tudi upnikovo zemljišče izven trase služnostne poti ali če pot nedovoljeno širijo), jih je treba opozoriti, da je to v nasprotju s pravnomočno sodbo, s katero jim je prepovedano posegati v lastninsko pravico upnika na parc.št. X k.o. Suha; izjema je le tisti del navedene parcele, na katerem leži trasa služnostne poti, saj je v tem delu postala sodba, ki predstavlja izvršilni naslov, zaradi pravnomočne sodbe o ugotovitvi obstoja služnostne pravice opsoletna. Služnost, ki obremenjuje upnikovo parcelo, pa je bila ustanovljena v korist parc.št. X in Y k.o. Suha, ki sta last M. L. in V. L., vsakega do 1/2, ne pa v korist obeh imenovanih (gre za stvarno in ne osebno služnost), zato je materialnopravno zmotna pritožbena trditev upnika, da bi smela pot uporabljati samo M. in V. L., ne pa tudi T. L. in D. L., ki nista lastnika prej navedenih (gospodujočih) zemljišč.

II. K pritožbi dolžnikov: Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Res je, da je služnostna pravica obstajala že prej, predno je upnik vložil predlog za izvršbo. Vendar pa je presoja sodišča prve stopnje, da je bil v času vložitve predlog utemeljen, pravilna: dolžniki so namreč prezrli, da je upnik razpolagal s pravnomočno sodbo, s katero jim je bilo ne glede na obstoj služnostne pravice (ki je nastala po samem zakonu na podlagi priposestvovanja in ne šele s sodbo, s katero je bila zgolj ugotovljena) pravico hoje in voženj po sporni poti prepovedovala. To pravnomočno sodbo pa so bili dolžniki ne glede na to, da je bila v nasprotju z kasneje ugotovljeno služnostno pravico, spoštovati vse do takrat, ko je bil obstoj služnostne pravice pravnomočno ugotovljen. Pravnomočna sodba namreč zavezuje tako stranke kot sodišče celo v primeru, če je nezakonita; izvršilno sodišče zato ni moglo upoštevati njihovega ugovora, da izvršilni naslov predstavlja zamudna sodba, ki je bila izdana zaradi pasivnosti enega od tožencev. Zato sodišče druge stopnje meni, da je treba glede na vse okoliščine v konkretnem primeru o stroških odločiti na podlagi določb 2. odstavka 154. člena ZPP, po katerih lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

III. O stroških pritožbenega postopka: Nobena od strank s svojo pritožbo ni uspela, zaradi česar ni upravičena do stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).