Jedro

Ocena delovne uspešnosti je lahko razlog za določitev trajno presežnega delavca le, če ugotavljanje delovne uspešnosti temelji na v naprej sprejetih merilih.

Tudi delavec, ki ni razporejen oziroma ne dela, je lahko opredeljen kot trajni presežek, vendar ne po kriteriju delovne uspešnosti, pač pa po ostalih kriterijih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo razveljavilo odločbo direktorja tožene stranke z dne 24.3.1991 (pravilno z dne 24.5.1991) in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 7.8.1991, po katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, zato je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu plačati nadomestilo plače od 24.5.1991 do sprejetja nazaj na delo, mu vpisati za ta čas delovno dobo in plačati prispevke ter povrniti stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je program razreševanja tehnološkega viška veterinarja bil sprejet v skladu z zakonom, nepravilna pa je bila uvrstitev tožnika med presežne delavce. Tožena stranka je pri odločanju, katerega veterinarja bo obdržala, izbirala samo med tožnikom in Z.P. Sodišče ugotavlja, da sprotnega ugotavljanja delovne uspešnosti delavcev tožene stranke, tako kot določa zakon, ni bilo. Razen tega pa veterinarji opravljajo različna dela, za katera se zahtevajo dodatna znanja in zmožnosti, zato ni možna medsebojna primerjava. Delo tožnika se je ocenjevalo za nazaj, od leta 1985 dalje, ker je tožnik nazadnje delal v letu 1989. Tako se je delovna uspešnost tožnika in Pliberška za isto delovno mesto ugotavljala v različnih obdobjih, kar po ugotovitvi sodišča ni pravilno in zakonito.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da se pri ugotavljanju delavcev, katerim preneha delovno razmerje v isto kategorijo delavcev uvrstijo zlasti delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, za katera se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve pa je delovna uspešnost. Sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da primerjava delovne uspešnosti med tožnikom in Pliberškom ni pravilna. Sodišče še dodaja, da dokler delavec, ki se ima pravico vrniti nazaj na delo po 35. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja kot tudi, če je delavec vrnjen nazaj na delo po sodni odločbi, ni razporejen na ustrezno delovno mesto, ne more biti uvrščen v program razreševanja trajnih presežkov, saj ga ni mogoče ocenjevati oziroma zanj ni mogoče uporabiti kriterijev, ki jih določa zakon. Tožnik pa po vrnitvi na delo po prenehanju funkcije ni bil ustrezno razporejen.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da delovnopravna zakonodaja nikjer ne določa, da delavca, ki se je vrnil iz politične funkcije in ni bil razporejen na ustrezno delovno mesto, ni možno uvrstiti v program razreševanja trajnih presežkov. Drugostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je iz tega razloga zavrnilo pritožbo. Bistveno pa je kršilo določbe postopka, ker je v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da tožena stranka ni pravilno izvedla ocenjevanja primerljivih delavcev. Nerazumljiv je tudi zaključek istega sodišča, da tožena stranka ni primerjala in ocenjevala tožnikovega dela z delavci, ki opravljajo delo na istovrstnih delih. Tožnikovo in P. delovno uspešnost je ocenjevala za leto 1989, v pritožbi pa je tudi posredovala podatke o njuni delovni uspešnosti za leto 1987 in 1988, česar pa drugostopno sodišče ni ocenjevalo. Zgrešeno je stališče pritožbenega sodišča, da je bila primerjana delovna uspešnost za različna obdobja. Revident predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi in zahtevek tožnika zavrne.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na revizijo tožnik navaja, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 21.3.1994 navedla, da so v času ugotavljanja tehnološkega viška bila štiri delovna mesta, za katera se je zahtevala veterinarska fakulteta, in da je bilo ob njegovi vrnitvi eno tako delovno mesto nezasedeno. Po tožnikovem mnenju sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava in ni kršilo določb pravdnega postopka.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa kdaj in zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti, in v kakšnem obsegu sme revizijsko sodišče preizkusiti z revizijo izpodbijano sodbo.

Zakon določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da je v reviziji treba določno navesti razloge, ki se uveljavljajo. Tožena stranka ni navedla, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila podana. V reviziji sicer navaja, da bi naj drugostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ne navaja pa, katere določbe, ker je v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da tožena stranka ni pravilno izvršila ocenjevanja primerljivih delavcev. Revizijsko sodišče zaključuje, da revident smiselno zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa revizijsko sodišče v spisu ni našlo ocene delovne uspešnosti delavcev revidenta, in tudi ne ocene delavcev, ki jih je revident medsebojno primerjal, vsaj take ocene ne, kot je mišljena po določbi 36. b člena Zakona o delovnih razmerjih oziroma 12. člena takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Ocena delovne uspešnosti bi morala biti izvedena v skladu z akti revidenta. Revident ne navaja, na katerih aktih bi naj temeljila ocena delovne uspešnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da če revident ni imel drugih aktov, potem bi delovno uspešnost moral ocenjevati po spisu priloženem Pravilniku o ugotavljanju in razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke in skupno porabo TOZD (člen 11 oziroma 18), kar pomeni, da bi se večja oziroma manjša delovna uspešnost morala odraziti tudi pri plači. To pa ni izkazano.

Uspešnost dela se lahko ocenjuje po prej sprejetih merilih. Tako smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti.

Sporno je, ali je bil tožnik zakonito določen kot tisti delavec, katerega delo postane trajno nepotrebno, tako kot to določa 36. b člen Zakona o delovnih razmerjih. Ta člen določa nekatere kriterije, ki se naj zlasti upoštevajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno. Ti kriteriji niso taksativno določeni, ampak primeroma. Tretji odstavek tega člena namreč določa, da se kriteriji za ugotavljanje nepotrebnih delavcev podrobneje uredijo s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom. To pomeni, da se lahko določijo tudi dodatni kriteriji in drugačen vrstni red njihove uporabe. Ni izkazano, da bi revident podrobneje uredil te kriterije s svojim splošnim aktom, zato je moral uporabiti Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, ki je v 12. členu uredila način uporabe teh kriterijev, ni pa določila dodatnih kriterijev. Po tej ureditvi je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost, to je tista delovna uspešnost, ki je ugotovljena v skladu z akti delodajalca. Kot je revizijsko sodišče že ugotovilo, pa revident v danem primeru delovne uspešnosti delavcev ni ugotovil na ta način. Zato ta kriterij ne more biti podlaga za določitev tožnika kot trajnega presežka. Podobno je že ugotovilo drugostopno sodišče v sklepu Sp ... V primeru, ko delovne uspešnosti ni mogoče ugotoviti na opisan način, ker ni ustreznega akta oziroma ker se delovna uspešnost ni ugotavljala, ali se ni mogla ugotavljati, ker delavec ni delal, se za določitev delavca kot trajnega presežka uporabi naslednji kriterij določen v 12. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, to je delovne izkušnje. Revident ni tako postopal, zato nižji sodišči nista zmotno uporabili materialnega prava, ker sta kot nezakonite razveljavili revidentove odločitve in ugodili zahtevku tožnika, čeprav se revizijsko sodišče strinja s stališčem revidenta, da nerazporeditev delavca po vrnitvi k delodajalcu ni zakonski razlog za neuvrstitev med presežne delavce, in je tudi tak delavec lahko presežni delavec.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).