Jedro

Ker se je v postopkih na nižjih stopnjah ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je prenehala terjatev, ki jo imajo toženci zoper njega na podlagi pravnomočne sodbe (Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Slovenj Gradcu, opr. št. P 419/92 z dne 17.8.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 1593/93 z dne 15.4.1994) in ki je predmet izvršilnega sklepa Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Slovenj Gradcu, opr. št. I 374/94 z dne 12.9.1994, sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, ko sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili. Namreč njegov zahtevek, da je obravnavana izvršba nedopustna, ni bil utemeljen, ker ni dokazal, da so po izvršljivosti izvršilnega naslova nastopila dejstva, zaradi katerih je prenehala zoper njega terjatev tožencev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med postopkom s sklepom izločilo iz pravde pravdnih strank zahtevke, ki se nanašajo na ugotovitve in prepovedi v zvezi s služnostno pravico, ki je sporna med pravdnima strankama, s sodbo pa je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je izvršba, dovoljena po predlogu tožencev pod opr. št. I 374/94, nedopustna. Tožnikovo pritožbo zoper tako odločitev je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita ali pa razveljavita. V reviziji navaja, da sodišče ne bi smelo izločiti ostalih zahtevkov iz tožbe, katere predmet je ugotovitev obsega služnosti. Med pravdnima strankama je spor o služnosti, ki ni jasna in o tem bo potrebno enkrat odločiti, saj toženci hočejo izsiliti služnost na celi tožnikovi parceli.

Tožnik meni, da ni postavil svojega gradbenega materiala, ki ga je potreboval pri adaptaciji hiše, na del parcele, ki je obremenjena s služnostno pravico tožencev. Pri tem opozarja, da so pravde zaradi motenja posesti pogosto čudne in to je terjalo rešitev celotnega spora. Materialno pravo iz 54. člena ZIP je bilo kršeno, ker ni bil ugotovljen obseg služnostne pravice tožencev.

Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 390. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska izvajanja, ki so naperjena zoper odločitev nižjih sodišč, da se ločeno od tožbenega zahtevka zaradi nedopustnosti izvršbe, obravnavajo ostali zahtevki iz tožnikove tožbe, so po svoji naravi procesnopravnega značaja, po vsebini pa pomenijo uveljavljanje procesnih kršitev. Kakšne procesne kršitve naj bi to bile, revident v reviziji ni pojasnil. Revizijsko sodišče je zato glede postopkovnih kršitev preizkusilo pobijano sodbo le v uradoma odrejenem obsegu (386. člen ZPP), ki pa je pokazal, da v postopkih na drugi in prvi stopnji ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena tožnikova revizija niti v smeri revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bilo pravnomočno odločeno, da mora tožnik opustiti vsako poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje, ki obstaja v korist vsakokratnega lastnika zgradbe na parcelni št. 276/5 k.o. F., katere solastniki so toženci, v breme parcelne številke 276/3 ista k.o., katere lastnik je tožnik ter da je tožnik dolžan odstraniti tudi dva lesena zbetonirana stebra. V izvršilnem postopku, ki je tekel na podlagi navedenega naslova, je bil tožnik kot dolžnik napoten na pravdo, da se ugotovi nedopustnost izvršbe, ker je zatrjeval, da terjatev ne obstaja več. Po ugotovitvah nižjih sodišč tožnik še naprej posega v služnostno pravico tožencev in ovir s služnostne trase ni odstranil, zaradi česar sta zavrnili kot neutemeljen njegov zahtevek, da naj se ugotovi, da je nedopustna izvršba, ki teče pod opravilno številko I 374/94 na sodišču prve stopnje.

Ker se je v postopkih na nižjih stopnjah ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je prenehala terjatev, ki jo imajo toženci zoper njega na podlagi pravnomočne sodbe (Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Slovenj Gradcu, opr. št. P 419/92 z dne 17.8.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 1593/93 z dne 15.4.1994) in ki je predmet izvršilnega sklepa Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Slovenj Gradcu, opr. št. I 374/94 z dne 12.9.1994, sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, ko sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili. Namreč njegov zahtevek, da je obravnavana izvršba nedopustna, ni bil utemeljen, ker ni dokazal, da so po izvršljivosti izvršilnega naslova nastopila dejstva, zaradi katerih je prenehala zoper njega terjatev tožencev. Sodbi sodišč nižjih stopenj sta zato materialnopravno pravilni.

Kolikor tožnik govori v reviziji o pravdah zaradi motenja posesti in ki naj ne bi dajale zanesljivih pravnih naslovov, pa je ugotoviti, da so pravno zgrešena, v ostalem pa netočna, ker so toženci pridobili pravni naslov v tako imenovani negatorni konfesorni tožbi po 57. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je podobna negatorni tožbi iz 42. člena ZTLR. V skladu z navedenimi ugotovitvami je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).