Jedro

Določba 1. odstavka 70. člena ZKP se mora uporabiti že takrat, kadar je obdolženec nezmožen za uspešno obrambo, ne pa šele takrat, kadar je popolnoma nezmožen za vsakršno obrambo.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi temeljnega sodišča in višjega sodišča razveljavita v celoti ter zadeva vrne temeljnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, spoznalo obsojenca za kriva, da sta kot sostorilca storila nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS, pri čemer je drugo obs. to kaznivo dejanje storil v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti po 2. odstavku 12. člena KZ SFRJ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba, pri kateri je bila določena kazen prvemu obs. 4 mesece zapora in drugemu obs. 2 meseca zapora, izvršitev te kazni pa je bila obema odložena za preizkusno dobo enega leta. Sodišče druge stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo pritožbo zagovornika drugo obs. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Javni tožilec Republike Slovenije je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja, da je bila kršena določba 1. odstavka 70. člena ZKP, ker drugo obs. že pri prvem zaslišanju ni imel zagovornika, čeprav je bil nezmožen, da se sam uspešno brani. To kršitev je treba zaradi njenega vpliva na pravilnost sodbe oceniti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 364. člena ZKP. Predlaga, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita glede obeh obsojencev in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva javnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 70. člena ZKP mora obdolženec, ki je nem in gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani, imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju. Iz predloženega spisa se vidi, da je drugi obs. že od prvega zaslišanja pred sodiščem dalje jasno kazal, da se sam ni zmožen uspešno braniti. Obsojenec sam je namreč že na samem začetku zaslišanja pri preiskovalnem sodniku povedal, da je pri svojih 24. letih še vedno varovanec zavoda za delovno usposabljanje mladine. V samem zapisniku o zaslišanju obsojenca v preiskavi je njegov zagovor sicer zapisan v obliki smiselno povezane izjave o odločilnih dejstvih, čeprav je dvomljivo, ali se je obsojenec res na tak način izražal. Namreč, v spisu obstoji tudi zapis specialista psihiatra o tem, na kakšen način obsojenec pravzaprav izpoveduje o preteklih dogodkih. Iz tega zapisa se vidi, da obsojenec opisuje dogodke po kronološkem redu, vendar povsem neselektivno in brez prave povezave v neko smiselno celoto. Utemeljeno se lahko sklepa, da se je obsojenec na enak način kot pred zdravnikom izpovedoval tudi pred preiskovalnim sodnikom, tak način pa že sam po sebi tudi vzbuja lahko pomisleke o zmožnostih obsojenca za uspešno obrambo. Že pri prvem zaslišanju se je lahko tudi ugotovilo, da zna obsojenec napisati svoje ime in priimek samo s tiskanimi črkami in še to ne vedno brez napak, kar seveda vzbuja velike pomisleke o sposobnosti za izrabljanje pravic obdolženca v kazenskem postopku. Še jasneje pa so se pokazala znamenja obsojenčeve nezmožnosti za obrambo potem, ko je preiskovalni sodnik že tudi prejel podatke od specialistov psihologa in psihiatra o obsojenčevem duševnem zdravju - to je o cerebralni disfunkciji in mentalni prizadetosti. Enaki podatki so izhajali tudi iz kasneje pridobljenega pisnega izida in mnenja izvedenca psihiatra, na podlagi katerega je bilo za obsojenca tudi s sodbo ugotovljeno, da je v času storitve kaznivega dejanja ravnal v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti. V zvezi s tem izvedeniškim mnenjem je umestno še pripomniti, da je v njem poudarjena obsojenčeva mentalna subnormalnost kot trajna motenost, se pravi, kot motenost, ki ni delovala le v trenutku storitve kaznivega dejanja, marveč je obstajala že prej in bo tudi še naprej izražena, med drugim seveda na svoj način tudi pri udeležbi v kazenskem postopku. Sicer pa se iz spisa vidi, da se obsojenec v resnici ni znal sam uspešno braniti. Tako obsojenec sploh ni ugovarjal zoper obtožnico, v kateri se je zatrjevalo, da je skupaj z očetom kot sostorilec vzel tuje premične stvari in da kaznivo dejanje tudi priznava, čeprav je to v popolnem nasprotju s tistim, kar je obsojenec v resnici izpovedal pred preiskovalnim sodnikom. Namreč obsojenec je v svojem zagovoru navedel, da je z očetom odšel na kraj storitve kaznivega dejanja zato, ker ga je oče k temu prisilil z grožnjami, da ga bo pretepel. Obsojenec je tudi v preiskavi - enako pa najbrž tudi na glavni obravnavi glede na navedbo v zapisniku, da se je takrat zagovarjal enako kot v preiskavi - trdil, da je bil le navzoč na kraju storitve kaznivega dejanja in je ob očetovem vdiranju ter jemanju stvari le pazil, da kdo ne pride, ne da bi jasno vedel, kaj bi ukrenil, če bi se kdo pojavil. Vse to kaže, da obsojenec ne glede na izjavo o prisiljenju ni priznaval tega, da bi sodeloval pri izvršitvenem dejanju iz obtožbe, glede katerega je nato bil tudi s sodbo spoznan za krivega. Obsojenec tudi ni na glavni obravnavi nič ukrepal v korist svoje obrambe v tem pogledu, da bi se razčistila nasprotja med njegovim zagovorom in zagovorom soobsojenca - njegovega očeta, ki je z obremenjevanjem sina razbremenjeval samega sebe. Spričo popolne odsotnosti vsakršnih obrambnih procesnih dejanj obsojenca se tudi na glavni obravnavi priče niso posebej zasliševale o svojih zaznanjih v razmerju do posameznega od obeh obsojencev, njihove izpovedbe pa so v sodbi prikazane le kot posplošeno izjavljanje v dvojini. Vprašljivo je tudi, ali je obsojenec sploh razumel vsebino dokazov ter s tem v zvezi tudi razumel pomen svojega soglašanja, da se namesto neposrednega zaslišanja nekater ih prič in izvedenca psihiatra samo prebere njihova izpovedba oziroma pisno mnenje. Takoj, ko je obsojenec v izrečeni sodbi sodišča prve stopnje imel zagovornika, je ta v svoji pritožbi utemeljeno začel uveljavljati, da se s podanim izvedeniškim pisnim mnenjem ni dovolj pojasnilo, ali je bil obsojenec glede na njegovo po izvedencu prikazano sugestibilno naravo in glede na močan vpliv očeta v času storitve kaznivega dejanja sploh sposoben obvladovati svoje ravnanje v taki meri, kot se predvideva pri prištevnem oziroma bistveno zmanjšanem prištevnem storilcu (1. in 2. odstavek 12. člena KZ SFRJ).

Že v pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje je bilo uveljavljano, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 365. člena ZKP, ker obsojencu, ki je nezmožen, da bi se sam uspešno branil, na glavni obravnavi ni imel zagovornika. Stališče sodišča druge stopnje, da "ta kršitev ni podana, ker pri obtožencu ni bilo ugotovljeno tako psihično stanje, ki bi mu onemogočalo uspešno obrambo (člen 70/I ZKP)", ni sprejemljivo. Če se upošteva izvedenčeva ugotovitev o trajni naravi obsojenčeve duševne motenosti, potem se nujno pokaže kot nelogično tako sklepanje, da je ta motenost v času storitve kaznivega dejanja lahko bistveno zmanjševala obsojenčeve sposobnosti zavedanja in obvladovanja, prav nič pa naj ne bi vplivala na njegove zmožnosti, da se uspešno brani v kazenskem postopku. Kolikor je sodišče druge stopnje menilo, da je treba nezmožnost za uspešno obrambo izenačevati s popolno neprištevostjo, pa se s tem ni mogoče strinjati. Določba 1. odstavka 70. člena ZKP se namreč mora uporabiti že takrat, kadar je obdolženec nezmožen za uspešno obrambo, ne pa šele takrat, kadar je popolnoma nezmožen za vsakršno obrambo. Obsojenec, ki po podatkih spisa ni usposobljen za samostojno življenje in mora zato živeti v zavodu, ki tudi po posebnem šolanju ni sposoben vsakokrat s tiskanimi črkami pravilno napisati svojega priimka, ki ne ve vedno povedati letnice svojega rojstva in ki v kazenskem postopku ni poskusil prav nič storiti v svojo korist, vsekakor izraža vsaj tako mero nezmožnosti za uspešno obrambo, kot se lahko predvideva pri slepih ali gluhih obdolžencih, kateri prav tako morajo po zakonu obvezno imeti zagovornika že od prvega zaslišanja dalje. Prav ima zahteva za varstvo zakonitosti, ko enako kot poprejšnja zagovornikova pritožba uveljavlja, da je kršitev določbe o obvezni obdolženčevi obrambi na glavni obravnavi tudi bila vzrok za to, da ni bila izdana pravilna sodba. Namreč utemeljeno se lahko sklepa, da bi z uspešno in strokovno obrambo bilo preprečeno izrekanje take nepravilne sodbe, ki v izreku sploh ne opisuje prispevka vsakega od obsojenih sostorilcev pri skupni izvršitvi kaznivega dejanja in ki se v dokaznem pogledu opira na priznanje obsojenca, čeprav je ta v resnici kaznivo dejanje zanikal. Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije, ki se utemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 364. člena v zvezi s 1. odstavkom 70. člena je bilo treba glede na pomen te kršitve in glede na naravo zadeve, pri kateri zaradi skupnega opisa dejanja sostorilcev v obtožbi in potrebne enotne ocene istih dokazov posameznega obsojenca ni mogoče samostojno obravnavati, ugoditi v skladu z določbo 422. člena ZKP tako, da se sodba sodišča prve stopnje in sodba sodišča druge stopnje razveljavita glede obeh obsojencev ter zadeva v celoti vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.