Jedro

Tožena stranka je tožniku sporno zahtevo utemeljeno zavrgla, saj je bilo o njegovi zahtevi za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 zaradi neupoštevanja nadur v pokojninsko osnovo že pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 31. 1. 2018 in sklepa št. ... z dne 21. 9. 2017, ter da se obnovi postopek in razveljavi odločba o starostni pokojnini št. ... z dne 8. 7. 2009. Presodilo je, da je tožena stranka tožnikov zahtevek z dne 4. 5. 2017 pravilno zavrgla s sklepom z dne 21. 9. 2017, saj je o isti zadevi že bilo odločeno, pa se od tedaj niti dejansko stanje niti pravna podlaga nista spremenila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da sodbo v celoti zavrača, ker je krivična in nezakonita, ponižujoča in le odraz nesamostojnosti, nesposobnosti, nestrokovnosti in neodgovornosti predsednice senata sodišča prve stopnje. Od pritožbenega sodišča pričakuje, da bo pri sprejemanju pritožbene odločitve uporabil in upošteval pritožnikovo delovno dokumentacijo, potrebno ob upokojitvi za izračun plače v pokojninsko osnovo, skupaj z delovnopravno zakonodajo, ki je bila osnova za opravljanje nadurnega dela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 31. 1. 2018, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Območne enote A. z dne 21. 9. 2017. S slednjim je bilo odločeno, da se zavrže zahteva uživalca pokojnine B.B. o obnovi postopka in razveljavitvi odločbe z dne 8. 7. 2009. 6. V predmetni zadevi je tako potrebno presojati ravnanje tožene stranke v zvezi s tem, ali je ravnala pravilno, ko je s sklepom z dne 21. 9. 2017 zavrgla vlogo tožnika z dne 5. 9. 2017. 7. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Ta v 183. členu ureja razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe in učinke obnove postopka. Določa, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala (prvi odstavek 183. člena ZPIZ-2). Takšna odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta (drugi odstavek 183. člena ZPIZ-2). Nadalje je potrebno v predmetni zadevi upoštevati določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 22/2005 s spremembami) upoštevajoč 11. člen ZPIZ-2, ki določa, da se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom (ZPIZ-2) ni določeno drugače. 8. V skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

9. V predmetni zadevi je potrebno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje vloge tožnika.

10. Iz sodnega spisa izhaja, da je bilo z odločbo Območne enote A. z dne 8. 7. 2009 odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 808,52 EUR na mesec od 30. 1. 2009 dalje. Odločba je postala pravnomočna. Tožnik je 24. 3. 2016 podal zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine po določbi 183. člena ZPIZ-2, pri čemer je predlagal preveritev vseh podatkov upoštevanih za ugotovitev pokojninske osnove. Z odločbo Območne enote A. z dne 10. 5. 2016 je bila zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavrnjena z utemeljitvijo, da se po ponovnem pregledu dosjeja in podatkov matične evidence zavarovancev ugotavlja, da je bila starostna pokojnina z odločbo z dne 8. 7. 2009 priznana in odmerjena v skladu z določbami tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012, zaradi česar se je zahteva tožnika za ponovno odmero zavrnila v skladu z določbo 183. člena ZPIZ-2. Odločba je postala pravnomočna.

11. Tožnik je dne 5. 9. 2017 ponovno vložil predlog za obnovo postopka oziroma razveljavitev odločbe z dne 8. 7. 2009. 12. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku zahtevo z dne 4. 9. 2007 utemeljeno zavrgla, saj je bilo o njegovi zahtevi za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 zaradi neupoštevanja nadur v pokojninsko osnovo že pravnomočno odločeno in sicer z odločbo tožene stranke z dne 10. 5. 2016, glede nadur v letu 1976, pa tudi z odločbo z dne 11. 4. 2017. Tožnik je v novi zahtevi uveljavljal enak zahtevek pred tem, torej da se mu pri odmeri pokojnine upoštevajo tudi nadure. Uveljavljal je tudi enak razlog, ki je bil že predmet upravne presoje.

13. Tako lahko tudi pritožbeno sodišče ugotovi, da je v dani situaciji bila 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno uporabljena, saj organ s sklepom zahtevo zavrže tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga na katero se opira zahtevek ni spremenilo. Pri tožniku je bilo o njegovi zahtevi o vštevanju nadurnega dela iz leta 1976 v pokojninsko osnovo že pravnomočno odločeno, izdana je bila torej v zvezi s tem zavrnila odločba, dejansko stanje in pravna podlaga na katero se zahtevek opira, pa se ni spremenilo.

14. Pritožba v ničemer ne pove, v čem je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kakor uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče v zvezi s tem opravilo zgolj formalni preizkus izpodbijane sodbe.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.