Jedro

Sama višina kupnine za stanovanje, izračunana na podlagi določil SZ, ki jo je namesto imetnice stanovanjske pravice občini plačala njena hči in tako stanovanje odkupila od matere, ne pomeni prikrivanja darila med njima.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodibjano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da sta kupoprodajni pogodbi, s katerima je toženka v letu 1992 od pok. mame pravdnih strank Z. L. odkupila stanovanje in premičnine v njem, fiktivni, zato pa tako ta nepremičnina kot premičnine, spadajo v zapuščino po pok. materi. Ob zavrnitvi zahtevka je tožniku naloženo, da toženki povrne 212.499,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožnik se proti sodbi pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Meni, da je ob dejstvu, da je toženka celotno kupnino nakazala občini kot prejšnji lastnici stanovanja, vsaj razliko med plačano kupnino in tržno vrednostjo treba šteti kot darilo pokojne toženki. O tem v zvezi s tožnikovim zahtevkom sodba nima razlogov. Toženki je bil namreč z odstopljeno stanovanjsko pravico namenjen ugodnejši položaj, ki ji po zakonu ne bi šel. Pojasnjeno tudi ni dejstvo, da je v kupni pogodbi za stanovanje toženka navedena kot obdarjenka. Očitno je bila prvotno sklenjena darilna pogodba, ki pa je bila prav zato, da tožnik ne bi mogel zahtevati vštevanja daril v zapuščinskem postopku, spremenjena v prodajno. Toženka je v izogib formalni razveljavitvi pogodbe in zadovoljitvi z obligacijskim zahtevkom raje pustila pogodbo neoverjeno in davčno neprijavljeno. Že višina kupnine in način sklenitve pogodbe sama po sebi kažeta na namen, da bi tožnik od dedovanja odpadel. Že ta dejstva so torej zadosten dokaz za utemeljenost njegovega zahtevka. Zmotna je ugotovitev sodišča, da prijateljski odnosi med strankama kažejo proti temu. V trenutku, ko je tožnik zvedel za toženkino ravnanje, so se namreč odnosi med njima poslabšali. Sodišče tudi nima prav, ko trdi, da je pokojna lahko razpolagala s premičninami, ker je bila zapuščina po njenem možu v celoti ugotovljena. Dedovanje po njem namreč še ni bilo zaključeno, premičnine, med katerimi so bili tudi vrednejši predmeti, pa so bile skupno premoženje zakoncev.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, pri tem pa poudarja, da sporno stanovanje in premičnine v njem predstavljajo le manjši del zapuščine po starših pravdnih strank.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema tehtne in prepričljive prvostopenjske razloge, s katerimi je tako glede stanovanja kot glede premičnin utemeljena izpodbijana odločitev in se nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. V navedeni obrazložitvi je že odgovorjeno tudi na pritožbene trditve. Nedvomno tako ne drži, da je bil toženki z odkupom stanovanja od matere pod pogoji Stanovanjskega zakona namenjen ugodnejši položaj kot bi ji šel po zakonu. Prav enak rezultat bi namreč bil v primeru, če bi pok. mati pravdnih strank svojo pravico do ugodnega odkupa direktno prenesla na toženko v skladu z določilom 1. odst. 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS št. 18/91-I do 23/96), pri čemer sama pravica do odkupa ni premoženjska pravica. Ustrezno pa je po presoji pritožbenega sodišča pojasnjena tudi očitna napaka v kupoprodajni pogodbi (A 1), ki v I. točki navaja obdarjenko. Pritrditi je prav tako treba prvostopnejskemu stališču v zvezi s spornimi premičninami. Povsem zmotno je končno pritožnikovo prepričanje, da iz dedovanja po materi oz. po obeh starših ne bi prejel ničesar, saj sporno stanovanje in premičnine po podatkih priloženega in vpogledanega zapuščinskega spisa nikakor niso edino njuno premoženje.

Izpodbijana sodba je torej glede na pravilno ugotovljena dejstva materialnopravno pravilna, zato jo je pritožbeno sodišče, ki tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, potrdilo (čl. 368 ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega odgovora je posledica dejstva, da toženka z njim ni prispevala k boljši razjasnitvi zadeve (1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP).