Jedro

Pri posebnih primerih zavarovanja iz 21., 22. in 23. člena ZPIZ92 gre za ožji obseg zavarovanja določenih kategorij zavarovancev. Višino nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev določa 126. člen ZPIZ92, ki pa izrecno ne vključuje zavarovancev iz 23. člena ZPIZ92, torej zavarovancev, kot je bil tožnik. Nižji sodišči sta zato pravilno upoštevali določbe ZPIZ92, ki urejajo podobne primere.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 2.021.177 z dne 19.1.2004 in št. I-20221177 z dne 19.5.2004 in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izdati novo odločbo o odmeri nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev od 25.11.2002 dalje v višini 50% od osnove. Ugotovilo je, da je bila tožniku priznana invalidnost III. kategorije od 25.11.2002 dalje in glede na datum prijave pri zavodu za zaposlovanje mu gre od tedaj dalje tudi nadomestilo. Glede višine nadomestila pa je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik zavarovan po 29. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nad. - ZPIZ-1), ki smiselno ustreza 23. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ), torej za invalidnost in telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela še po prenehanju delovnega razmerja. V 126. členu ZPIZ, ki določa višino nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem delu, zavarovanci iz 23. člena ZPIZ niso navedeni. Ker gre za pravno praznino je sodišče presodilo, da gre tudi te zavarovance zajeti med posebne primere zavarovanja kot zavarovance iz 21. in 22. člena ZPIZ, ki se jim tudi po določbi 111. člena ZPIZ enako odmeri nadomestilo za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo v višini 50% osnove.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Tožniku je obvezno zavarovanje prenehalo 10.2.2000. Z dokončno odločbo tožene stranke je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu od 25.11.2002 dalje. Ugotovljeno pravno praznino v zakonu je sodišče prve stopnje pravilno zapolnilo s sistemsko razlago določb zakona. Analogije z zavarovanci iz 124. člena ZPIZ ni mogoče uporabiti, ker gre za drugačne in med seboj neprimerljive primere. Pasivno zavarovanje po 23. členu ZPIZ velja za osebe, ki so bile zavarovane za vse primere zavarovanja, ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja oziroma lastnosti, na podlagi katere so bile obvezno zavarovane. V primeru 124. člena ZPIZ pa gre za delovne invalide, ki jim je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njihove volje na drugem ustreznem delu, na katero so bili razporejeni po nastanku invalidnosti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka, da v konkretnem primeru ne gre za nadomestilo plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo, pač pa nadomestilo plače iz naslova čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Prav tako se ni opredelilo do pritožbenega očitka, da gre pri osebah, ki spadajo pod posebne primere zavarovanja za osebe, ki niso ali niso bile nikoli obvezno zavarovane. Osebe iz 29. člena ZPIZ-1 (prej 23. člena ZPIZ) bi morale imeti zaradi prejšnjega obveznega zavarovanja ugodnejši položaj, zato bi moralo sodišče te zavarovance obravnavati enako kot tiste po 123. členu ZPIZ.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Dejstvi, da gre v tem sporu za pravico do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev in ne za nadomestilo plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo, ter pravna podlaga tožnikovega invalidskega zavarovanja, nista bili sporni. Zato ju je sodišče pravilno upoštevalo kot taki in ni nobene potrebe po dodatni obrazložitvi. Je pa sodišče druge stopnje (enako kot že sodišče prve stopnje) jasno in v zadostni meri obrazložilo, zakaj je pri odločitvi kot primerljivo upoštevalo zakonsko ureditev, ki velja za druge zavarovance, ki spadajo med posebne primere zavarovanja in ureditev, ki velja za te zavarovance pri višini nadomestila za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva (2. člen ZPP). V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v zakonu zapolni in pri tem upošteva določena pravila. Pravno podlago za tako ravnanje mu izrecno omogoča in narekuje drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 56/2002 - ZS): če se (civilnopravna) zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

Pri posebnih primerih zavarovanja iz 21., 22. in 23. člena ZPIZ92 gre za ožji obseg zavarovanja določenih kategorij zavarovancev: za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pri zavarovancih iz 23. člena pa pod določenimi pogoji tudi za invalidnost in telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela. V obravnavani zadevi ni sporna sama pravica tožnika do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Sporna je le višina tega nadomestila. Višino tega nadomestila določa 126. člen ZPIZ92, ki pa izrecno ne vključuje zavarovancev iz 23. člena ZPIZ, torej zavarovancev, kot je bil tožnik. Nižji sodišči sta zato pravilno upoštevali določbe ZPIZ92, ki urejajo podobne primere.

Primerljive so določbe, ki urejajo nadomestila plače za čas, ko zavarovanec čaka na pravice, ki so mu priznane iz naslova invalidnosti. Tu je ureditev podobna (glede višine nadomestila tudi enaka), ko gre za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo (110. in 111. člen ZPIZ92) in čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev (126. člen ZPIZ92). Nadomestilo je za posebne primere zavarovanja nižje, kot pa za zavarovance iz obveznega zavarovanja.

Kot je pravilno navedlo že sodišče druge stopnje, ni primerjave med tožnikom in delovnimi invalidi, ki imajo pravico do nadomestila plače po 124. členu ZPIZ92. Določba 124. člena se nanaša na delovne invalide, ki so bil zaposleni na drugem ustreznem delu, pa jim je na tem delu neodvisno od njegove volje delovno razmerje prenehalo. Šlo je predvsem za primere tistih delovnih invalidov, ki jim je bilo drugo ustrezno delo zagotovljeno v postopku razreševanja presežnih delavcev, pa jim je delovno razmerje nato prenehalo zaradi prenehanja delodajalca (stečaj, likvidacija).

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).