Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je očitala, da je storil hude kršitve v zvezi s pobiranjem grobarine in da je bilo ugotovljeno, da manjka večja količina denarja. V sporni zadevi tožena stranka, skladno z dokaznim bremenom, ni dokazala, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Sodišče lahko presoja le, ali je zatrjevani razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan in v kolikor ugotovi, da tak razlog ni dokazan, lahko le ugotovi nezakonitost odpovedi, ne mora pa samo iskati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. ali gre za kršitve po 2. alineji 111. člena ZDR).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni tako, da v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 814,17 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2011 nezakonita in se razveljavi (I. izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (II. izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od nezakonite odpovedi dalje, ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto tajnik krajevne skupnosti in mu za čas od nezakonite odpovedi do vrnitve na delo priznati pravice iz delovnega razmerja (III. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 814,17 EUR, v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne v celoti oz. izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče ni določno pojasnilo, zakaj je določene dokaze (zaslišanje prič: A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F.) zavrnilo oz. zakaj jih ni izvedlo. V tem je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Navedeno je posledično pripeljalo do napačne uporabe materialnega prava. Sodišče bi predlagane dokaze z zaslišanjem prič lahko izvedlo tudi posredno s prečitanjem zapisnikov in drugih dokaznih listin iz kazenskega spisa okrajnega sodišča v Krškem K 57934/2011, kar je predlagala tožena stranka že v odgovoru na tožbo. Z zaslišanjem predlaganih prič oz. vsaj s posredno izvedbo tega dokaza bi se sodišče lahko prepričalo o vseh nepravilnostih, storjenih s strani tožnika v kritičnem obdobju, ki nedvomno imajo znake kaznivega dejanja, če ne ravno tega, za katerega je tekel predkazenski postopek, pa zaradi zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, nevestnega dela v službi, ponareditve ali uničenja uradne listine, saj je kot edini poklicni delavec krajevne skupnosti G. evidentno zastopal premoženjske koristi tožene stranke, oskrboval njeno premoženje, pa več kot očitno ni izpolnjeval svojih obveznosti ter delal v korist tožene stranke. Vse to izhaja iz podatkov spisa in tudi iz pričevanja sedanjega predsednika sveta krajevne skupnosti H.H. ter poročila o notranji reviziji in poročila o ugotovitvah o pobiranju grobarine v letih 2007 do 2009. Sodišče se ni opredelilo do listinskih dokazov, ki potrjujejo odpovedni razlog izredne odpovedi v zvezi z napakami pri financiranju, pri gospodarnosti poslovanja, plačilnih rokih in ostalo, kar je navedeno v revizijskem poročilu in ostalih listinskih dokazih. Sodišče ni analiziralo pričanja H.H. in mu tudi ni odreklo verodostojnosti, zato pavšalni zaključek, da so priče potrdile izpoved tožnika, nikakor ne drži. Analiza pričevanja prič I.I., J.J. in K.K., na katere sodišče opira dokazno oceno, kaže, da gre dejansko za pavšalne navedbe, ki jim sodišče ne bi smelo dajati takšne teže. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da priči I.I. in J.J. nista bili dnevno prisotni pri delu tožnika, nista poznali njegovih delovnih obveznosti. Iz njunih izpovedi jasno izhaja, da se nista poglabljali niti v zakonitost dela krajevne skupnosti niti v zakonitost dela tožnika kot javnega uslužbenca. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka se sklicuje na odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo ter predlagane dokaze in do vsega navedenega se sodišče ni opredelilo, te nepravilnosti pa so zajete v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako v delu, ki se nanaša na pobiranje grobarin kot v delu, ki se nanaša na nepravilnosti financiranja, slednje v zvezi z revizijskim poročilom. Nikakor ne drži obrazložitev sodišča, da tožena stranka ni dovolj določno opredelila znakov kaznivega dejanja, saj če bi navedeno držalo, Okrožno državno tožilstvo v L. ne bi sprejelo kazenske ovadbe in ne bi izvedlo obširnega predkazenskega postopka. V obširnem dokaznem postopku je tožena stranka natančno in dokazno podprto navedla kršitve tožnika kot javnega uslužbenca. Sodišče je zanemarilo, da je tožnik kot tajnik krajevne skupnosti edini poklicni delavec v krajevni skupnosti, da so organi krajevne skupnosti, kot je Svet krajevne skupnosti, sestavljeni iz nepoklicnih članov. Obveznosti tožnika izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in statuta krajevne skupnosti. Iz 3. točke pogodbe izhaja, da je javni uslužbenec zadolžen za pripravljanje gradiva in organiziranje sej ter sestankov, pripravo predloga dnevnega reda, pomoč predsedniku pri vodenju sej, priprava letnih poročil sveta krajevne skupnosti in delovnih teles, vodenje in organiziranje strokovnega in administrativnega dela v krajevni skupnosti. Tožnik bi tako glede na njegove zadolžitve moral poskrbeti za pravilno pobiranje grobarin, za transparentnost razpolaganja s tem denarjem, za urejenost evidenc v smislu prihodkov in odhodkov, za sporočanje podatkov in predložitev knjigovodskih listin računovodkinji. Navedeno bi lahko potrdila predlagana priča A.A., ki je v kazenskem postopku povedala, da ji tožnik dokumentacije ni dostavljal v rokih, prav tako pa je navedla številne nepravilnosti tožnika. O tem, da se je pobirala grobarina v gotovini, pa kot računovodkinja sploh ni vedela in o tem ni imela nobenih podatkov niti listine. Nedvomno imajo našteta ravnanja in opustitve tožnika znake kaznivega dejanja, kar bi moralo sodišče prepoznati tako v sami odpovedi kot v nadaljnjih navedbah in dokazih. Sodišče prve stopnje se je preuranjeno oprlo na odstop tožilstva od kazenskega pregona zoper tožnika in zato ni ugotavljalo razlogov in izvedlo dokazov. Sodišče celo opravičuje tožnika odgovornosti za neporavnane račune oz. za ugotovljene napake pri financiranju, ter plačilnih rokih in ostalem. Iz zagovora, ki ga je tožnik podal dne 26. 1. 2011, jasno izhaja njegovo priznanje, da ni evidentiral pobranega denarja od grobarin in zbrani znesek od grobarin ni bil zaveden v poslovnem poročilu. Posledica tega je nenamenska poraba in tudi prisvojitev tako neevidentiranega denarja, saj ni bil odveden na poslovne račune tožene stranke. Dejstvo, da tožena stranka denarja od grobarin za leto 2007 do 2009 nima in ga ni imela v pričakovanih zneskih, kar dokazujejo tudi poslovna poročila za navedena leta, in v revizijskem poročilu. Po prepričanju tožene stranke bi zato moralo sodišče prepoznati utemeljenost očitka o manjku denarja od grobarin, saj poraba za druge namene, na katere se je skliceval tožnik, kot je pesek, plačevanje oskrbnika K.K., ni transparentno in tudi ni evidentirano. Sodišče ni pravilno povzelo pričanja I.I., ki je izpovedal, da gotovinska plačila iz naslova grobarin niso bila zajeta v bilancah tožene stranke ter da Svet KS ni nasprotoval takšnemu poslovanju, saj bi moralo sodišče oceniti tudi njegovo izpoved, da ni nihče razmišljal, ali je takšno poslovanje zakonito ali ne. Prav tako je sodišče nekritično sledilo izpovedi J.J. in na tej podlagi celo predsedniku Sveta tožene stranke H.H. očitalo avtoritativno odločanje. Napačen je sklep sodišča, da naj bi odločitev za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika sprejel izključno sedanji predsednik sveta tožene stranke. Iz poročila o notranji reviziji pri toženi stranki izhaja, da so bile ugotovljene napake pri financiranju, pri gospodarnosti poslovanja, plačilnih rokih ter neusklajenost med sprejetim proračunom in dejansko porabo in te nepravilnosti so bile tako hude, da so odločno pripomogle k tako slabem finančnem stanju krajevne skupnosti, kot to izhaja iz poročila in pričevanja H.H.. Sodišče se ni opredelilo do vseh relevantnih trditev in dokazov, ki se nanašajo na odpovedni razlog v zvezi z nepravilnostmi tožnika pri upravljanju s financami tožene stranke. Sicer pa je tožena stranka mnenja, da bi sodišče glede na vse okoliščine primera moralo upoštevati tudi 2. odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih in zavrniti zahtevek za reintegracijo in določiti prenehanje delovnega razmerja z dnem izdaje sodbe.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je pri toženi stranki poslovanje v zadnjih 19 letih potekalo na način, da se je pobirala grobarina, tako kot se je prepričalo delovno sodišče, pa tudi kazensko sodišče. Za zakonitost dela odgovarja predsednik Krajevne skupnosti, Krajevno skupnost pa vodi kolektivni organ in ni mogoče zatrjevati, da niso vedeli kaj se v resnici dogaja. Prav vsi, vključno z I.I., ki je bil predsednik Krajevne skupnosti v obdobju od 2007 do 2008, so vedeli kako se pobira grobarina in zakaj se rabi. Vse navedbe, ki jih je tožena stranka podala v fazi glavne obravnave, pa tudi v pritožbi, se nanašajo na domnevne kršitve, ki niso predmet kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi imele vse znake kaznivega dejanja. Iz prepričljivega dokaznega postopka v kazenski zadevi je razvidno, da je bil denar, ki je bil na voljo v Krajevni skupnosti in pobran preko grobarin, uporabljen za namene krajevne skupnosti, ko je le-ta imela blokiran račun in je v bila v nemogočem finančnem položaju. Kar pa se tiče navedbe tožene stranke v pritožbi, v zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja tožnika, pa tožena stranka teh navedb ni podala do konca glavne obravnave, temveč jih prvič navaja šele v pritožbi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi nista podani absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi pravilno povzelo izpovedbe prič I.I., J.J. in K.K. in ostale dokaze, tako da v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oz. zapisniki.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 110. člena ter 1. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in da so bile ugotovljene hude kršitve v zvezi s pobiranjem grobarin za leto 2007, 2008 in 2009 za pokopališče G., da zneski niso bili pravilni, saj je bilo ugotovljeno, da manjka večja količina denarja in sicer 3.981,50 EUR za leto 2007 ter 3.298,00 EUR za leto 2008 iz naslova plačevanja grobarin ter, da so bile v poročilu notranje revizije pri toženi stranki ugotovljene napake pri financiranju, pri gospodarnosti poslovanja, plačilnih rokih ter da ni neposredne primerjave med sprejetim proračunom in dejansko porabo. Tožena stranka je v izredni odpovedi zapisala, da so bile tožniku dokazane hude kršitve in, da ob upoštevanju vseh okoliščin s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka zgolj z navedbo, da zneski za pobiranje grobarin niso bili pravilni in da manjka večja količina denarja, ni dokazala, da imajo očitane kršitve znake kaznivega dejanja in sicer niti znakov kaznivega dejanja poneverbe in neopravičene uporabe tujega premoženja pod 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) niti nevestnega dela v službi po 258. členu KZ niti kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Tožniku tožena stranka ni očitala, da bi si protipravno prilastil denar, premično stvar ali tuje premoženje, ki mu je bilo zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je bilo prepuščeno kot uradni osebi v službi. Pri tem pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je bistven znak premoženjskih deliktov, v kar spada tudi poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja, v premiku stvari iz sfere lastnika v sfero storilca (v konkretnem primeru od tožene stranke k tožniku), tako da je bila toženi stranki odvzeta neposredna dejanska oblast nad stvarmi (denarjem) ter da je bilo onemogočeno njeno nadaljnje razpolaganje.

Kaznivo dejanje nevestno delo v službi po 258. členu KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svojo nadzorstveno dolžnost ali kako drugače nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda in res nastane kršitev oz. večja škoda.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj navedba tožene stranke, da ji je manjkala določena količina denarja in da zneski niso bili pravilni, ne zadostuje, saj je sodišče vezano na opis dejanja za ugotovitev, da je tožnik kršil delovno obveznost, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Delodajalec dejansko ni dolžan navesti pravilne pravne kvalifikacije, saj pravno kvalifikacijo lahko navede šele sodišče, ko odloča o zakonitosti podane odpovedi, vendar pa je sodišče vezano na opis dejanja, ki ga tožena stranka očita tožniku. Tožena stranka je v izredni odpovedi opisala ravnanje tožnika (hude kršitve v zvezi s pobiranjem grobarine za leta 2007, 2008 in 2009 in da je bilo ugotovljeno, da manjka večja količina denarja) in na podlagi tega opisa je sodišče preverjalo zakonitost podane odpovedi in odpovednih razlogov po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Po določbi 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V takšnem primeru lahko delodajalec sam ugotavlja znake kaznivega dejanja, čeprav zoper delavca ni bil uveden ali pa končan kazenski postopek. Medtem ko je v kazenskem postopku pri ugotavljanju dejanskega stanja kaznivega dejanja poudarjeno načelo materialne resnice in je v tej zvezi dokazno breme na strani državnega tožilstva, je v pravdnem postopku, ko sodišče odloča o civilno pravnih razmerjih (delovno pravnih razmerjih) med fizičnimi in pravnimi osebami (v delovnih razmerjih med delavcem in delodajalcem), v ospredju interes posameznikov. Ker v takšnih razmerjih stranke praviloma prosto razpolagajo s svojimi pravicami, prevladuje v postopku načelo dispozitivnosti, na področju zbiranje procesnega gradiva pa razpravno načelo. Zato nosi dokazno breme praviloma tisti, ki nekaj zatrjuje in ne tisti, ki zanika oz. ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je potrebno dokazati, v korist. Navedeno pomeni odgovornost za uspeh dokazovanja skladno s ponudbo dokazov v postopku, pri čemer nosi vsaka stranka tako trditveno kot dokazno breme, da so dokazana tista dejstva, ki so v njeno korist. V sporni zadevi tožena stranka, skladno z dokaznim bremenom, dejansko ni dokazala tožniku, da je storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja.

Tožnik je izpovedal, da je grobarino pobiral K.K., ki je bil zadnjih 10 let skrbnik pokopališča. Izpovedal je, da je imela Krajevna skupnost zaradi slabega finančnega stanja blokiran račun in je zato K.K. pobiral grobarino v gotovini ter strankam izdal blagajniški prejemek, nato pa je od pobranega zneska izplačal govornikom na pogrebu, preostanek gotovine pa je predal tožniku, ki pa mu je poplačal njegovo delo, torej delo skrbnika, ostanek denarja pa je shranil na Krajevni skupnosti. Ta denar je Krajevna skupnost porabila za nabavo in plačilo gramoza, ki je bil potreben za vzdrževanje krajevnih cest. Da so porabili gotovino za nakup gramoza in za prevoz gramoza, so ves čas vedeli vsi člani Sveta in predsednik Krajevne skupnosti G.. Izpoved tožnika sta potrdili tudi priči K.K. in I.I. (listovna št. 44). I.I., bivši predsednik KS, je izpovedal, da so tudi ostali člani Sveta krajevne skupnosti, v času njegovega mandata vedeli, da pobira grobarino v gotovini K.K. in se s tem zneskom plačuje govornikom ter skrbniku pokopališča ter da zneski iz naslova grobarine niso bili zajeti v letnem poročilu izključno zato, ker niso bili nakazani na žiro račun Krajevne skupnosti. Sicer pa se je tudi tožena stranka, glede manjka denarja iz naslova grobarin za leta 2007, 2008 in 2009, sklicevala v svojih vlogah na to, da navedeni zneski niso dokončni in natančni, ter da imajo še namen raziskati in preračunati dejanski primanjkljaj, vendar v zvezi z navedenimi zneski tožena stranka sodišču kasneje ni predložila nobenega dokaza, da je primanjkljaj denarja dejansko nastal. Tožena stranka je navajala, da je manko denarja v zneskih 3.981,50 EUR za leto 2007, 3.298,00 EUR za leto 2008 ugotovila tako, da je zneske preračunala glede na število grobov, pri čemer niso bili odšteti prosti grobovi in najemnine, ki niso bile plačane. Kot sta izpovedala K.K. in tožnik, je bilo 40 % strank, ki grobarine niso plačale, tožena stranka pa ni vršila izterjave teh zneskov.

Tožena stranka tekom postopka ni dokazovala, da si je tožnik zneske pobranih grobarin za leto 2007, 2008 in 2009 prisvojil, navedla je le, da je bilo ugotovljeno, da manjka večja količina denarja in znesek 3.981,50 EUR za leto 2007 ter 3.298,00 EUR za leto 2008, pri tem pa ni pojasnila, na kakšen način je manke denarja ugotovila ter v ta namen tudi ni predložila nobenih dokazov. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme (2. odstavek 82. člena ZDR), tožniku ni dokazala očitane kršitve delovnih obveznosti, ki naj bi imela znake kaznivega dejanja. Zgolj navedba, da zneski za pobiranje grobarin niso bili pravilni in da manjka večja količina denarja, niso zadostni znaki kaznivega dejanja niti poneverbe in neopravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika-1, niti nevestnega dela v službi po 258. člen KZ-1, niti katerega drugega kaznivega dejanja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka pa ni konkretizirala nadaljnjih kršitev, ki jih očita tožniku in sicer, da je storil napake pri financiranju, pri gospodarnosti poslovanja, plačilnih rokih. Tožena stranka se je sicer sklicevala na to, da računi, ki so jih izvajalci del izstavili toženi stranki, niso bili pravočasno poravnani, zato naj bi toženi stranki grozile izvršbe, vendar pa v navedenih kršitvah, ki dejansko niso dovolj konkretizirane (ne časovno ne krajevno), ni zaslediti znakov kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da so vse zaslišane priče izpovedale, da Krajevna skupnost ni razpolagala z denarjem, s katerim bi lahko poplačala vse obveznosti. Priča I.I., nekdanji predsednik tožene stranke, je izpovedal, da so jim upniki vedno „viseli za vratom“ in da je on odredil plačilo računov, poplačilo upnikov pa je izvršil tajnik - tožnik. Pravilno je sodišče zaključilo, da je v skladu z veljavno zakonodajo tajnik zadolžen le za izvršitev odredbe o plačilu, ni pa pristojen sam izvršiti plačila brez ustrezne odredbe poslovodnega organa in pri toženi stranki je bil to predsednik (19. člen Statuta tožene stranke). Zato tudi tožniku ni mogoče očitati, da je kršil delovne obveznosti s tem, ko ni pravočasno sprovedel plačila vseh izstavljenih računov. Še manj pa je zaslediti v teh kršitvah znake kaznivega dejanja niti kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (257. člen KZ-1) niti kaznivega dejanja nevestnega dela v službi (258. člena KZ-1). Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka kršitve ni opredelila tako, da bi iz njih izhajali znaki kaznivega dejanja in zato tožena stranka ni dokazala, da bi bili izpolnjeni pogoji za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožena stranka in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sicer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je neutemeljen pritožben očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni ugodilo predlogu tožene stranke za izvedbo zaslišanja prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F.. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj navedeno ustavno jamstvo stranki ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih stranki predlagata. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju prič zavrnilo kot nepotreben z obrazložitvijo, da je sodišče zaslišalo priče, ki sta jih predlagali obe stranki in glede na to, da so priče izpovedale zelo podobno, ter v bistvu potrdile izpoved tožnika, in glede na povsem pavšalno opredelitev kršitev tudi z zaslišanjem dodatnih prič, sodišče ne bi sprejelo drugačne odločitve.

Pritožbeno sodišče poudarja, da lahko sodišče presoja le, ali je zatrjevani razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan in v kolikor ugotovi, da tak razlog ni dokazan, lahko le ugotovi nezakonitost odpovedi, ne mora pa samo iskati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. ali gre za kršitve po 2. alineji 111. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da so tudi ostale tožniku očitane kršitve (napake pri financiranju, pri gospodarnosti poslovanja, plačilnih rokih...) povsem nekonkretizirane, saj kršitve niso časovno in krajevno opredeljene. Sodišče je na podlagi izpovedi prič pravilno zaključilo, da tožena stranka ni imela potrebnih sredstev za poplačilo vseh obveznosti, kar je potrdil tudi nekdanji predsednik tožene stranke I.I.. Ker mora biti opredelitev očitanih kršitev v odpovedi dovolj določna, da se lahko delavec zoper njih brani oz. se o njih izjavi, se je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi pravilno omejilo le na tiste kršitve, ki so bile časovno in sploh vsebinsko dovolj določno opredeljene, da jih je bilo mogoče obravnavati. Sodišče lahko presoja le obstoj in utemeljenost tistih razlogov za odpoved, zaradi katerih je bila ta tudi dejansko podana. Glede na določbo 1. odstavka 82. člena ZDR je dokazno breme v zvezi s tem na delodajalcu, ki po podaji odpovedi odpovednih razlogov ne more več širiti ali spreminjati.

Neutemeljene so trditve tožene stranke, da je bil tožnik kot tajnik Krajevne skupnosti edini poklicni delavec in naj bi bil zato odgovoren za celotno finančno poslovanje tožene stranke, medtem ko ostali člani Sveta Krajevne skupnosti, kot nepoklicni člani, niso imeli nobene odgovornosti, saj so takšne trditve v nasprotju z določbami Statuta tožene stranke. Nikjer v pogodbi o zaposlitvi tožnika ni navedeno, da je izključno tožnik odgovoren za poslovanje z denarjem in odgovoren za pravilno porabo sredstev tožene stranke ter, da je tožnik odgovoren za pobiranje grobarin ter izterjavo neplačanih grobarin.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP in 5. alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, kot je razvidno iz izreka sodbe, ker je sodišče prve stopnje napačno določilo tek zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka od izdaje sodbe namesto od poteka paricijskega roka (ko nastane dolžniška zamuda - 1. odstavek 299. člena OZ). Glede zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, ki tečejo pred sodiščem, je namreč potrebno upoštevati načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto 13. decembra 2006 (Sodnikov informator, št. 13/2006). V preostalem niso podani pritožbeni razlogi, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP.