Jedro

Prekoračitev materialnega roka je dopustna samo iz razlogov, ki jih določa predpis, ki ureja pogoje za priznanje določene pravice. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/91) vsebuje glede uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo takšno določilo v 3. odstavku 31. člena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 11.3.1992, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnica sicer izpolnjuje pogoje statusa zavarovanca iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, vendar v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je tožnica prekoračila 30-dnevni rok za prijavo brezposelnosti zavodu za zaposlovanje iz 18. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ter 30-dnevni rok za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposlenostjo iz 31. člena tega zakona. Tožnica je bila izpisana iz razvida samostojnih kulturnih delavcev s 1.10.1991, zavodu za zaposlovanje pa se je prijavila 10.1.1992. Tožničine pritožbene navedbe, da ni mogla zaključiti delovne knjižice, dokler ni plačala prispevkov in davkov, tožena stranka ni mogla upoštevati, ker je bil razlog za kasnejšo zaključitev delovne knjižice na tožničini strani. S predložitvijo delovne knjižice ob prijavi zavodu pa se izkazuje, kdaj je zavarovancu prenehalo delovno razmerje.

Tožnica v tožbi navaja, da je 30 dnevni rok za prijavo zavodu za zaposlovanje zamudila zato, ker uradna oseba zavoda ni hotela sprejeti njene pravočasne prijave brez predložitve delovne knjižice. Le-te tožnica ni mogla pravočasno predložiti, ker ni imela stredstev za plačilo zaostalih prispevkov za socialno zavarovanje. Tožena stranka nima prav, ko se do ravnanja uradne osebe prvostopnega organa v izpodbijani odločbi sploh ne opredeljuje, posledice nepravočasne prijave zavodu pa pripisuje tožnici. Nerazumljivo je, da se organ prve stopnje, ki je bil seznanjen z razlogi, zakaj tožnica ne more predložiti delovne knjižice, ni hotel zadovoljiti z odločbo Ministrstva za kulturo o izbrisu tožnice iz razvida samostojnih kulturnih delavcev. Tožnica meni, da se je tožena stranka s sklicevanjem na zamudo roka izognila razčiščevanju specifičnega primera zavarovanja samostojnih kulturnih delavcev, čeprav za to ni imela razloga, saj je prav pri tistih samostojnih kulturnih delavcih, ki prejemajo dohodek v obliki honorarjev na žiro račun, dejansko stanje, da je zavarovanec ostal brez dela, popolnoma transparentno. Tožena stranka bi morala upoštevati, da je zamudo roka povzročila uradna oseba organa prve stopnje s tem, ko pravočasne prijave ni hotela sprejeti, zato tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne iz razlogov izpodbijane določbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnici prenehal status samostojnega kulturnega delavca s 1.10.1991, ko je bila z odločbo Ministrstva za kulturo z dne 5.11.1991 na lastno željo izpisana iz razvida samostojnih kulturnih delavcev. Tožnica je zahtevek do denarnega nadomestila med brezposelnostjo vložila dne 10.1.1991. Istega dne se je tudi prijavila enoti Republiškega zavoda za zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92 - ZZZPB) v 18. členu določa, da pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pridobi zavarovanec, ki se najkasneje v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi zavodu. V 1. odstavku 31. člena pa določa, da gre zavarovancu denarno nadomestilo od prvega dne, ko mu je prenehalo delovno razmerje, če se prijavi zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, mu gre nadomestilo od dneva, ko vloži zahtevo. Iz navedenih določb izhaja, da je zavarovančeva prijava zavodu za zaposlovanje materialni pogoj za priznanje pravice do denarnega nadomestila, rok 30 dni po prenehanju delovnega razmerja (18. člen) pa materialni rok. Prekoračitev materialnega roka je dopustna samo iz razlogov, ki jih določa predpis, ki ureja pogoje za priznanje določene pravice. V obravnavanem primeru vsebuje zakon o zaposlovanju in zavarovanju brezposelnosti takšen predpis v 3. odstavku 31. člena, vendar pa ga glede na okoliščine, ki jih kot razlog za prekoračitev roka navaja tožnica, pri tožnici ni mogoče upoštevati. Zakon namreč dopušča prekoračitev roka za prijavo zavodu samo v primeru dokazanih zdravstvenih razlogov, ki so nastali še v času delovnega razmerja in so se nadaljevali tudi po prenehanju delovnega razmerja, takšnega vzroka za zamudo roka pa tožnica niti ne zatrjuje. Pravilna je torej ugotovitev izpodbijane odločbe, da tožnica zaradi zamude roka iz 18. člena oziroma 1. odstavka 31. člena navedenega zakona ne izpolnjuje pogoja za pridobitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožbene navedbe o razlogih za zamudo roka so po navedenem pravno nepomembne, zato tožnica s tožbo ni mogla uspeti in sodišče je moralo tožbo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.