Jedro

Tožnik je na poziv tožene stranke vlogo dopolnil z meritvami emisij ob najmanjši moči kurilne naprave in s tem izkazoval posebni pogoj iz Seznama za to, da kurilna naprava zbiralnika ne potrebuje. Pri tem omenjeni podatek o vrednosti emisij prašnih delcev nesporno ni izkazan po predpisanem standardu, temveč po standardu EN 13284-1, na katerega se ne sklicuje ne Javni poziv in tudi ne zadevni Seznam, ki omogoča izjemo. To pomeni, da izračuna, ki ga je predložil tožnik, ni bilo mogoče upoštevati kot ustrezen dokaz o zahtevani vrednosti emisij (prašnih delcev), s tem pa niso v celoti izpolnjene vse zahteve, ki jih določa Javni poziv za pridobitev zahtevane nepovratne finančne spodbude.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v postopku Javnega poziva 12SUB-OB12 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb (v nadaljevanju Javni poziv) zavrnila vlogo tožnika za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnja toplovodne kurilne naprave za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na lesno biomaso.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik v vlogi navedel, da bo vgrajena kurilna naprava Basic proizvajalca Edil kamin z nazivno toplotno močjo 18 kW ter med drugim priložil predračun izvajalca za nakup in montažo kotla na pelete Edil kamin Basic 18 kW. Dopolnitvi vloge je med drugim priložil račun za nakup omenjenega kotla ter fotografije izvedene naložbe. Nakar je bil pozvan, da preloži še predračuna za nakup in montažo vodnega toplotnega zbiralnika s pojasnilom, da je pri zadevni napravi v skladu z Javnim pozivom obvezen vodni toplotni zbiralnik velikosti vsaj 360 l. Tožnik je v dopolnitvi vloge navedel, da meni, da se vodni toplotni zbiralnik v konkretnem primeru ne zahteva, saj naj bi bil edini tehnični parameter, zaradi katerega je tožena stranka peč Basic uvrstila med tiste, ki jim je treba prigraditi zalogovnik toplote, vsebnost ogljikovega monoksida (CO) v izpušnih plinih peči, ko ta deluje pri zmanjšani moči in da naj bi ostali parametri ne bili vprašljivi. V dopisu navede še, da naj bi pri upoštevanju pogoja 13% vrednosti kisika v suhih dimnih plinih pri peči Basic znašala vsebnost CO v izpušnih plinih peči 704,84 mg/m3, kar dokazuje z rezultati meritev, prikazanih v preglednici, ko je računska vrednost kisika 13% v suhih dimnih plinih. Poleg tega priloži še preglednico o rezultatih meritev, izdelano s strani pooblaščenega inštituta, ko je računska vrednost kisika 10% v suhih dimnih plinih.

Ob sklicevanju na določbe Javnega poziva v razdelku B (vgradnja toplovodne kurilne naprave za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na lesno biomaso) tožena stranka v poročilu tožniku ponovno pojasni, da morajo imeti naprave z avtomatskim polnjenjem goriva (s peleti oz. sekanci) prigrajen vodni toplotni zbiralnik s prostornino najmanj 20 litrov na kW nazivne toplotne moči naprave ter da zbiralnika ni potrebno prigraditi le v primeru, če naprava dosega vrednost emisij snovi v zrak skladno z zahtevami Javnega poziva tudi pri najmanjši nastavljivi moči kurilne naprave, določene po standardu SIST EN 303-5, kar je v skladu tudi z določbami 18. člena Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav (v nadaljevanju Uredba). Na navedene ugotovitve je tožnik dal ugovor, ugovoru pa priložil dokument „Rapporto di prova“ z dne 30. 5. 2012 ter navedel, da iz dokumenta sledi, da v primeru, ko naprava deluje z minimalno kapaciteto, znaša povprečni izpust prašnih delcev 45,18 mg/m3. Na podlagi vseh zbranih podatkov tožena stranka nato ugotavlja, da kurilni napravi Edil kamin Basic 18 kW ni bil prigrajen vodni toplotni zbiralnik v velikosti 360 l, kot to določa Javni poziv ter da zato pogoji za dodelitev spodbude niso izpolnjeni. Izjema, ki jo določa 18. člen Uredbe, pa v konkretnem primeru po presoji tožene stranke ni izkazana. Tožnik je predložil rezultate meritev pooblaščenega inštituta za primer, ko je računska vrednost kisika 13% v suhih dimnih plinih, po katerih pri moči 6,12 kW kurilne naprave znaša vsebnost CO v izpušnih plinih peči 704,84 mg/m3. Vendar pa bi moral izkazati tudi, da je vrednost emisij celotnega prahu pri zmanjšani moči manjša od 50 g/m3. V dokumentu „Rapporto di prova“, ki ga tožnik priloži ugovoru, je sicer navedeno, da je vrednost emisij celotnega prahu pri zmanjšani moči 45,18 mg/m3, vendar pa je bil navedeni dokument izdan na podlagi meritev po standardu EN 13284 in ne po standardu SIST EN 303-5, ki ga določa Javni poziv in se zato teh meritev oziroma tega dokumenta pri odločanju ne upošteva.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo odločbe ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno obravnavala oziroma upoštevala predloženih dokumentov, konkretno dokumenta referenčne institucije, ki je merila vsebnost prašnih delcev v izpušnih plinih peči na pelete Basic, ko ta deluje z reducirano močjo. Navaja, da sam standard EN 303-5 določa v členu 5.2 („Measuring methods and instruments), ki je priloga tožbi, da je ena od možnih merilnih metod za merjenje prašnih delcev prav standard EN 13284-1, ki je bil uporabljen v konkretnem primeru. Ob koncu člena 5.2 pa je navedeno tudi, da se lahko upoštevajo meritve prašnih delcev tudi po drugih nacionalnih metodah za merjenje prašnih delcev v emisijah, če napaka meritev ne presega mej, ki so navedene v tem členu (to je 10 mg/m3). Peč Basic pa glede na predloženo dokumentacijo zadosti tudi temu kriteriju, kar pomeni, da so predloženi dokumenti o tehničnih lastnostih peči Basic relevantni in bi jih morala tožena stranka upoštevati.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da gre pri toplovodni kurilni napravi, ki jo je tožnik prijavil na Javni poziv, za napravo z avtomatskim polnjenjem goriva (peleti) ter da naprava nima prigrajenega vodnega toplotnega zbiralnika, kot se to zahteva z Javnim pozivom.

Izjema od navedene zahteve, ki jo določa Javni poziv, izhaja iz Seznama toplovodnih kurilnih naprav za centralno ogrevanje na lesno biomaso, določena pa je le za primer, če kurilna naprava dosega (v Javnem pozivu) določene vrednosti emisij (prašnih delcev in ogljikovega monoksida) razen pri normalnem delovanju tudi pri najmanjši nastavljivi moči kurilne naprave. Kot pravilno poudari že tožena stranka, gre za izjemo od pogojev, ki jih določa javni poziv, pri tem pa je izrecno določeno še, da morajo biti tudi v tem primeru vrednosti emisij določene po standardu SIST EN 303-5, kot to velja za vrednosti ob normalnem obratovanju po določbah Poziva.

V konkretnem primeru je tožnik na poziv tožene stranke vlogo dopolnil z meritvami emisij ob najmanjši moči kurilne naprave in s tem izkazoval posebni pogoj iz Seznama za to, da kurilna naprava zbiralnika ne potrebuje. Pri tem pa omenjeni podatek o vrednosti emisij prašnih delcev nesporno ni izkazan po predpisanem standardu, temveč po standardu EN 13284-1, na katerega se ne sklicuje ne Javni poziv in tudi ne zadevni Seznam, ki omogoča izjemo. To pa po presoji sodišča pomeni, da izračuna, ki ga je predložil tožnik, ni bilo mogoče upoštevati kot ustrezen dokaz o zahtevani vrednosti emisij (prašnih delcev), s tem pa niso v celoti izpolnjene vse zahteve, ki jih določa Javni poziv za pridobitev zahtevane nepovratne finančne spodbude.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker dejanske okoliščine v tistem, kar je bistveno za odločitev, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.