Jedro

Tožnik je v dokazovanje obsega škode predložil pred pravdo pridobljeno mnenje sodne izvedenke in cenilke gradbene stroke, katerega dokazni moči je toženec substancirano ugovarjal. Tovrstno izvedensko mnenje se lahko tako šteje le kot del trditev tožnika, v dokazovanje katerih (glede obsega škode) pa tožnik ni ponudil nobenega dokaza oziroma ga je umaknil, zato mu ni uspelo dokazati ene od predpostavk odškodninske odgovornosti (višina škode).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 8.020,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da na račun toženca plača pravdne stroške v višini 1.343,89 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je bilo na ogledu zanesljivo ugotovljeno, da je do izlitja vode prišlo v delu hiše, ki jo uporablja toženec, kar pomeni, da je toženec tisti, ki odgovarja za nastalo škodo. Ugotovitve na ogledu je potrdila tudi priča I. K. Trdi, da do umika dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke ni prišlo in da je zapis v zapisniku v tem delu napačen. Namen tožnika je bil zgolj, da se z izvedencem ne ugotavlja vzrok nastanka škode (lega cevi), zato bi se umik dokaznega predloga moral nanašati le na ta del. Sodišču očita napačno povzemanje izjave na zapisnik. Na to, da tožnik ni imel namena v celoti umakniti takšen dokazni predlog, kaže tudi dejstvo, da je za izvedbo dokaza pridobil sredstva brezplačne pravne pomoči, tako s strani višjega sodišča kot službe z brezplačno pravno pomoč pa je bil poučen o nujnosti dokaznega predloga za ugotavljanje višine nastale škode. Poudarja, da je bila višina nastale škode tudi sicer v tožbi natančno opredeljena in dokazno podprta z izvedenko gradbene stroke. Zgolj pavšalne navedbe toženke, da dokazu ugovarja, tako ne morejo biti zadosten razlog za njegovo zavrnitev. Stroškovni odločitvi sodišča očita preskopo obrazloženost in nepreverljivost, saj se sodišče zgolj sklicuje na stroškovnike, posameznih stroškovnih postavk pa v odločbo ne povzame.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnik od toženca zahteva plačilo odškodnine iz naslova poškodovanja stvari (zaradi počene vodovodne cevi), ki izvira iz odgovornosti imetnika stavbe oziroma prostora (159. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pravilni so materialnopravni zaključki sodišča, da je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti po 159. členu OZ tudi škoda. Glede njenega obsega in višine je dokazno breme na tožniku, ki je v dokazovanje obsega škode predlagal tudi postavitev izvedenca gradbene stroke. Ker iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 11. 2015 (list. št. 66) nedvoumno izhaja, da tožnik tovrstni dokazni predlog umika, pritožbeno sodišče ni sledilo navedbam pritožnika, ki trdijo nasprotno. Ob tem velja poudariti, da zapisnik predstavlja javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena, vendar pa pritožnik v konkretnem primeru tega ni uspel izkazati. Navedbe, da je zapisnik nepopolno sestavljen so namreč presplošne in ob dejstvu, da sta zapisnik podpisala tako tožnik kot njegov pooblaščenec, tudi malo verjetne.

6. Tožnik je v dokazovanje obsega škode predložil pred pravdo pridobljeno mnenje sodne izvedenke in cenilke gradbene stroke (priloga A3), katerega dokazni moči je toženec substancirano ugovarjal (primerjaj odgovor na tožbo – list. št. 10 in 11). Tovrstno izvedensko mnenje se lahko tako šteje le kot del trditev tožnika, v dokazovanje katerih (glede obsega škode) pa tožnik ni ponudil nobenega dokaza oziroma ga je umaknil, zato mu ni uspelo dokazati ene od predpostavk odškodninske odgovornosti (višina škode). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

7. Pravilna je tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka. V skladu s 154. členom ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Prvostopenjsko sodišče je le-te odmerilo v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi. Specifikacija stroškov in način, kako jih je prvostopenjsko sodišče obračunalo, je razviden iz stroškovnika tožene stranke na list. št. 66, na katerega se je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi odločbe tudi sklicevalo. Glede na navedeno je bilo tožniku omogočeno, da jih preizkusi.

8. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).